To je najdražja ptica na Jadranu, se šalijo Rečani, ko si na mestnem valobranu Molo longo ogledujejo Galeba, obnovljeno nekdanjo Titovo ladjo, v katero je občina vložila že 14 milijonov evrov, a načrti, da bo to prva hrvaška ladja muzej, se še niso uresničili. Notranjost še čaka, da jo uredijo za obiskovalce. Zdi se, da je projekt slavnega Galeba kot jama brez dna. A kdor pozna obrise njegove zgodbe, lahko razume tudi tiste, ki v njem ne vidijo metanja denarja v kup starega železa, ampak dušo.
Spomin na Galeba hrani tudi marsikateri Slovenec, ki je v 70. in 80. letih služil vojsko v JLA. Vsakič, ko kdo na družbenih omrežjih objavi fotografijo z obiska pri Galebu na Reki, se vsujejo številni na las podobni slikoviti opisi o najbolj zoprni plovbi v življenju, ki so jo doživeli. »Z njim sem plul v prekomando iz Pulja v Šibenik. Stoje v štivi, nabiti kot sardine v konzervi. Ko je začel bruhati eden, so potem vsi za njim, a ne moreš nikamor. Groza,« se spominja eden od njih, pomorščak in pisatelj Gogo Vukšič, avtor uspešnice Norci pomorci. Galeba očitno ni pozabil, kdor ga je v mladosti doživel, zaprt v njegovo podpalubje.
Pregrešno drag Galeb z rano na premcu
Galeb je bil zgrajen leta 1938 v Genovi kot tovorna ladja za prevoz banan. Italija je ladjo v drugi svetovni vojni vključila v vojaško floto. V Bengaziju v Libiji so jo Britanci torpedirali in potopili. Italijani so jo dvignili, privlekli v Trst in popravili. Leta 1943 so jo zasegli Nemci in z njo polagali mine po Jadranu. Pri Anconi je zadela lastno mino, a ji je poškodovani uspelo pripluti do Reke, kjer so jo v zračnem napadu zadeli Američani, tako da je že drugič potonila na morsko dno. Po vojni so jo potegnili iz globin, obnovili in od leta 1952 je služila kot predsedniška ladja Josipa Broza - Tita. Ker se je maršal bal letenja, je na Galebu preplul dobršen del sveta in na njem gostil številne državnike in zvezdnike.
Galeb je bil tudi šolska ladja jugoslovanske mornarice in je oktobra leta 1991 iz Kopra odpeljal zadnje enote JLA iz samostojne Slovenije. Po razpadu Jugoslavije je dolgo rjavel v Boki Kotorski, nato jo je kupil neki grški ladjar in pripeljal v reško ladjedelnico Viktorja Lenaca. A tam je propadal še naprej, dokler ga leta 2009 na dražbi ni kupilo mesto Reka, hrvaška država pa ga je razglasila za kulturno dediščino. Leta 2019 so ga začeli obnavljati v ladjedelnici v Kraljevici in lani je slovesno priplul na svoj privez na Reko, kjer naj bi uredili še notranjost: muzej in gostinski obrat, za kar bo moralo mesto Reka nameniti še nekaj dodatnega denarja. A peripetij še ni konec. Februarja je v privezan Galeb nesrečno trčila turška tovorna ladja, ki ji je odpovedal pogon. Tako da na premcu zeva globoka luknja, popravilo pa bo po ocenah stalo še 200.000 evrov.
Mišič še verjame v svoj Laho
Podobna zgodba o reševanju je 37 metrov dolga in 123 let stara ladja Laho, ki slovensko zastavo vije vse od leta 1992, ko jo je tedanji lastnik Viko Kveder pripeljal v Slovenijo. Prevozi turistov, poroke, obletnice, iskanje delfinov, izleti … Veliko lepih spominov se je nabralo na krovu barke, ki je še starejša od slavnega Titanika. A lastniku se računi niso več izšli, vzdrževanje je bilo predrago, zaslužek pa premajhen, tako da je ladjo jeseni lani poslal v puljsko ladjedelnico v uničenje. V zadnjem trenutku je vskočil Gašpar Gašpar Mišič, nepremičninar, politik in nekdanji pomorec, ki je ladjo odkupil. Javno pismo podpore so poslali štirje istrski župani pa še ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić.
A ladja je še vedno v Uljaniku, stroški pa rastejo. Že samo privez stane več kot 3300 evrov na mesec, na njej je štiričlanska posadka, pravi Mišič. Ladja potrebuje še nekaj popravil. »12. maja gre na suhi dok na tehnični pregled, klaso, da bo lahko plula prihodnja štiri leta,« pravi Mišič. Nekateri Mišičeve poteze reševanja plavajočega starega železja niso razumeli. »Res je, to ni bila racionalna odločitev, ampak čustvena. Stroški so res visoki, a verjamem v to zgodbo. Ne nazadnje je Laho svetovna pomorska dediščina. Zame ni staro železo, ampak ima veliko simbolno vrednost, to je potniška ladja, ki nepretrgoma vije slovensko zastavo že vse od leta 1992. Ko se vrne v slovenske vode, bo privezana muzejska ladja in dodaten turistični produkt, namenjena pa bo tudi za druge vsebine in dogodke, povezane s pomorstvom, pa tudi za praktični pouk dijakov in študentov pomorstva, če bo zanimanje za to,« našteva Gašpar Gašpar Mišič.
Veteran Tijat – občina dvignila roke
Dalmatinski zanesenjaki so podobno simbolno vrednost videli v potniški ladji Tijat, ki je najstarejši trajekt hrvaške Jadrolinije, zgrajen leta 1954 v Splitu. Legendarni Tijat je desetletja prevažal potnike med Šibenikom in otoki. Priljubljeni trajekt ima na Hrvaškem celo svojo stran na facebooku Tijat u srcu. Ko ga je Jadrolinija po 68 letih plovbe upokojila, je peticijo za reševanje Tijata pred razrezom podpisala množica ljudi. Leta 2024 ga je v zanosu reševanja pomorske dediščine za 35.000 evrov kupila Šibensko-kninska županija, da bi ga obnovila in preuredila v plavajoči muzej. Velikopotezni načrti županije so se krasno slišali, dalmatinska javnost je slavila.
A ko so začeli prihajati računi, je navdušenje upadlo. Za osnovni remont so leta 2024 odšteli 48.000 evrov, županija pa je zagotovila še 1,2 milijona evrov za projekt preobrazbe v plavajoči muzej. Vendar to še zdaleč ni bilo dovolj. Nova županijska oblast je ugotovila, da bi bili stroški dokončanja projekta previsoki, stalo naj bi jih več milijonov evrov, zato so avanturo s Tijatom opustili. Sanje o muzeju so končane, županija za barko išče drugega kupca. Začetna cena je bila 49.900 evrov.
Še veliko podobnih primerov bi lahko opisali. Reševanje ladij pred propadom poganja predvsem začetno navdušenje posameznikov, a vsak projekt hitro osuši denarnice. Vzdrževanje muzejskih bark je drag hobi.
