Sindrom starejše hčerke je izraz, s katerim spletni uporabniki opisujejo kompleksne izkušnje najstarejših otrok. Gre za izkušnjo, ki se pogosto pojavlja v tradicionalnih družinah. V takšnih primerih najstarejše hčerke pogosto prevzamejo preveliko odgovornost za nego sorojencev in njihovo čustveno podporo ter gospodinjska opravila. Te odgovornosti prevzamejo že v zgodnjem otroštvu, kar pa se kasneje izkaže kot breme, ki lahko oblikuje njihovo osebnost.
Čeprav izraza v psihološki terminologiji ne boste našli, so se številni ameriški psihologi strinjali, da takšne izkušnje vplivajo na njihove klientke. Tradicionalne vloge spolov in vpliv vrstnega reda otrok prispevajo k pritiskom, s katerimi se soočajo najstarejše hčere. Spolni stereotipi pogosto narekujejo, da morajo biti ženske skrbne negovalke, kar lahko privede do tega, da najstarejša hči postane samodejna skrbnica v družini. Med brati in sestrami se za najstarejše otroke običajno postavljajo višja pričakovanja glede dosežkov, vedenja in odgovornosti, ki jih določijo starši.
Odgovornosti so za otroka pogosto prevelike
Po oceni ameriškega psihologa Andrewa Leva so najstarejši otroci v družini že na splošno nekakšni poskusni zajčki, saj so prvi otroci, s katerimi se soočajo njihovi starši. Naslednji otrok je deležen boljše obravnave, saj se starši učijo iz izkušenj s prvim otrokom.
To ustvarja dvojni pritisk, pri katerem se najstarejše hčere pogosto soočajo z visokimi pričakovanji družinskih članov. Poleg tega se lahko že zgodaj soočajo s »parentifikacijo«, pri čemer prevzemajo odgovornosti za mlajše brate in sestre ter v bistvu delujejo kot nadomestni starši, kadar je treba. Te hčere se pogosto znajdejo v situaciji, ko se morajo spopadati z odgovornostmi, ki presegajo tisto, kar je razvojno primerno za njihovo starost.
