Resničnostni šovi najrazličnejših vrst in oblik so na malih ekranih že dolgo eden najbolj donosnih televizijskih formatov. Gledalcem ponujajo lahkotno zabavo, producentom pa zagotovljeno gledanost poceni vsebin, ki odmevajo tudi na družbenih omrežjih. V Veliki Britaniji je burne odzive sprožil šov, ki ga poznamo tudi pri nas. Dve udeleženki britanske različice Poroke na prvi pogled sta svoje televizijske soproge obtožili posilstva, tretja tekmovalka pa naj bi bila žrtev spolnega dejanja brez privolitve. Obtoženi moški očitke zanikajo.
Na točki preloma
V Veliki Britaniji se tako v teh dneh znova odpira vprašanje, ali je zabavna industrija že prestopila mejo med nedolžnim razvedrilom in golim izkoriščanjem. V zvezi s tem se je oglasil nekdanji direktor britanskega programa Channel 4 Michael Grade. Opozoril je, da je resničnostna televizija v tem trenutku na prelomni točki. »Obstaja določena meja in resno me skrbi, da jo bomo prestopili,« je dejal v intervjuju za BBC. Channel 4, ki je Poroko na prvi pogled (Married at First Sight UK) predvajal, je sedaj umaknil vse epizode in nadaljnja predvajanja.
Primer treh tekmovalk je sprožil burne odzive, ne le zaradi resnosti obtožb, temveč tudi zaradi vprašanja odgovornosti televizijskih hiš. Channel 4 je že napovedal notranjo preiskavo glede zaščite sodelujočih v oddaji, medtem ko je turistično podjetje Tui umaknilo sponzorstvo britanske, ameriške in avstralske različice oddaje. Direktorica Channela 4 Priya Dogra je priznala, da so pričevanja žensk »zelo pretresljiva«, obenem pa poudarila, da televizija ni organ pregona. »Smo zgolj izdajatelj programa, ne razsodnik,« je dejala. Produkcijska hiša CPL, ki šov ustvarja, medtem zatrjuje, da je njihov sistem za zaščito sodelujočih »zlati standard« televizijske industrije. A prav to je po mnenju Michaela Grada simptom širšega problema. Če oddaja potrebuje vedno bolj obsežne zaščitne mehanizme, psihološko podporo in krizne intervencije, se je po njegovem legitimno vprašati, ali format sploh še ostaja v okvirih etične zabave.
Poti navzdol še ni konec
Resničnostni šovi so v zadnjih dveh desetletjih postali nekakšni socialni eksperimenti. Tekmovalci v njih sklepajo zakone, iščejo partnerje, živijo pod neprestanim nadzorom kamer, razkrivajo intimne travme in doživljajo javna ponižanja. Vse to pod pretvezo pristnosti, ki pa je pogosto natančno režirana. Grade opozarja, da televizije pod močnim komercialnim pritiskom vse bolj posegajo po scenarijih, ki stavijo na šok, čustveno ranljivost in konflikt. Po njegovih besedah bi morali ustvarjalci pokazati več ustvarjalne ambicioznosti, namesto da posegajo po vsebinah, ki so celo »pod ravnijo tabloidne televizije«. »Ljudje sicer sodelujejo prostovoljno, vendar ne morejo zares vedeti, v kaj se spuščajo,« je poudaril.
