Ko prestopiš prag hiše znanega Domžalca Matjaža Brojana, te hitro prevzame občutek, da si vstopil v skrbno varovan muzej, kjer vsak centimeter prostora diha z zgodovino. Polovica njegovega doma je spremenjena v pravi arhiv, poln neskončnih knjižnih polic, fasciklov in zvočnih posnetkov, vse pa je urejeno z natančno roko strokovnega dokumentalista. Matjaž Brojan je človek mnogih talentov in še večjih strasti – je dolgoletni radijski novinar, slavist, publicist, pisatelj in umetnik. A še preden se dobro poglobimo v njegovo bogato življenje in dosežke, nas kot zaveden lokalpatriot odločno, a prijazno popravi glede poimenovanja prebivalcev njegovega domačega kraja. »Pravilno je Domžalec, ne Domžalčan. Tudi etimološko je to pravilno, ker so bili včasih po Prešernu Ljubljanci in Ljubljanke, in tako so tudi Domžalci in Domžalke,« pojasni in takoj postreže z zgodovinskim dejstvom, da je že leta 1937 izhajal časopis z imenom Domžalec, in ne Domžalčan.
Od učilnice do radijskega mikrofona
Njegova poklicna pot se je začela za šolsko katedro. Kot diplomirani slavist je pet let poučeval slovenščino, preden ga je zaneslo v dinamične novinarske vode. Sprva je deloval kot dopisnik in se kmalu zaposlil v farmacevtski družbi Lek, kjer je delal kot piarovec in urednik njihovih publikacij. Sledilo je kratko obdobje pri časniku Delo, ki mu ni ostalo v najlepšem spominu, nakar je za desetletje prevzel urednikovanje lokalnega časopisa Slamnik v Domžalah.
Vendar pa je njegov resničen dom, kjer je pustil največji pečat, postal nacionalni radio. Tam je preživel kar 22 let, saj je v dokumentarno-feljtonski redakciji našel tisto, kar mu je pomenilo največ. »Srečevanje z ljudmi je bilo največji čar tistega obdobja,« preprosto opiše delo, ki ga je izjemno rad opravljal. Brojan je v vseh teh letih ustvaril impresivnih 749 obsežnih dokumentarnih oddaj. Iskal je posameznike, ki so bili po njegovih besedah »dragoceni zakladi te Slovenije«, in v njihovi duhovnosti ter spoštovanju tradicije našel pravo notranje bogastvo. Z mnogimi od teh 2100 ljudi, kolikor jih je v 22 letih gostil pred svojim mikrofonom, se je tudi spoprijateljil, njihove zgodbe pa ima danes skrbno spravljene v arhivskih fasciklih. Ena izmed zgodb z radijskih terenov mu je še posebej ostala v spominu, in sicer iskanje izgubljene vasi Kuželič na območju Kostela, kjer je popisanih kar 52 praznih vasi. V »divjini« je s pomočjo domačinov našel ostanke vasi, izkopali so zasut studenec, pred mikrofon pa je pripeljal tudi človeka, ki je sebe po prednikih poimenoval Kuželičan.
Za svoje predano delo je prejel najuglednejša stanovska in lokalna priznanja: Steletovo nagrado, Murkovo nagrado, nagrado Naša Slovenija, dvakrat je postal zlati Domžalčan in si prislužil naziv častnega občana Domžal.
Raziskovalec, ki ruši uveljavljene mite
Brojan zgodovine ni le beležil z mikrofonom, ampak jo je tudi aktivno reševal pred pozabo. Kar trideset let je strastno zbiral predmete slamnikarske dediščine. K temu ga je gnala ugotovitev, da so prejšnje zbirke – med njimi zbirka Antona Ravnikarja – popolnoma propadle in bile pokradene. Zbirko je gradil tako, da je svoje lesene rezbarske izdelke po terenu zamenjeval za slamnike. O slamnikarstvu je napisal tudi tri strokovne knjige, pri čemer sam v šali, a z zrnom resnice prizna, da pri etabliranih etnologih ni najbolj priljubljen. »Etnologi me ne marajo, ker nisem etabliran, šolan etnolog, sem pa srčno predan slamnikarstvu in sem jim strokovno področje slamnikarstva popolnoma izpraznil,« razloži in doda, da morajo tisti, ki danes pišejo o tem, nujno črpati iz njegovega dela.
Podobno brezkompromisen je bil pri raziskovanju rokovnjačev. Dve leti je temeljito proučeval ogromno gradiva in povsem spremenil do tedaj veljavno doktrino. Ovrgel je romantični mit, da so bili rokovnjači nekakšni dobrotniki, in dokazal, da je šlo v 18. in 19. stoletju za ljudi, ki so bežali pred francosko in avstrijsko vojsko ter se preživljali izključno s tatvinami, ropi, požigi, posilstvi in umori. Pripoveduje celo o njihovih grozljivih praksah – verjeli so, da bodo nevidni, če bodo nosili v brinovem dimu posušeno roko nerojenega otroka, zaradi česar so bili sposobni umoriti in izrezati otroka celo iz svojih nosečih partneric. Zgodovinska resnica pa ni bila vsem pogodu; občina Lukovica, ki ima rokovnjača v svojem grbu, nad njegovimi dognanji ni bila navdušena …
Terapija v lesu
Poleg besed je Matjaž Brojan mojster tudi z dletom. Ob hudi življenjski tragediji je iskal uteho in jo našel v obdelavi lesa. »To te sprošča, to te napolni, to ti da energijo,« pripoveduje o rezbarjenju, ki mu omogoča, da izrazi tisto najgloblje v sebi. O njegovi neizmerni vztrajnosti priča dejstvo, da vstaja ob štirih zjutraj in ustvarja neverjetne umetnine. Med drugim je v les izrezljal znamenite Brižinske spomenike, Stiški rokopis in Rateški rokopis.
Njegova natančnost meji na nemogoče, saj je vsaka črka posebej izrezljana, detajle pa je denimo pri Rateškem rokopisu obarval s pomočjo trave iz kosilnice. Njegova povezanost s temi besedili je tako močna, da lahko staroslovanske rokopise na pamet in povsem tekoče recitira.
Pred nekaj dnevi je obeležil svoj dvainosemdeseti rojstni dan in ob tej priložnosti izdal svojo že 38. knjigo. Njen naslov je Pamet podstrešja Kralja Matjaža in v njej je, slikovito rečeno, »pospravil svoje podstrešje«, saj je zbral vsa svoja mnenja, stališča, upanja, zamere, kritike in domislice. Knjigo je z unikatnimi ilustracijami obogatil akademski slikar Igor Ribič, znan tudi kot Ribič Pepe. Brojanova prodorna misel se v knjigi kaže skozi ostre domislice, na primer: »Svojo vest smo prodali za drobiž, od prodaje pa bomo težko preživeli.« Njegovo življenje skozi vsa leta trdno stoji na pravilu petih D-jev, ki jim ostaja zvest: dom, domovina, delo, družina in Domžale. Priznava, da kritično opazuje današnjo družbo in se čudi, »kako trdoživo se borijo za privilegije« ter kako poskušajo ohraniti neprave vrednote.
Kam bo šla neprecenljiva zapuščina?
Danes je pred Matjažem Brojanom njegovo morda največje življenjsko vprašanje – kam in komu predati to neizmerno zapuščino. Njegov dom skriva kar 15.000 knjig, ki so razporejene po šestih sobah. Slamnikarsko zbirko je uspešno prodal domžalski občini in tudi preostanek svoje življenjske bere želi podariti lokalni skupnosti. Trenutno tečejo dogovori z občino Domžale; ena od možnosti je, da bi se zbirke preselile v samostan v Mali Loki, ki ga občina kupuje, a Brojan za ustrezno postavitev potrebuje vsaj pet ali šest prostorov. Njegov pogoj za darilo občini je le zagotovitev primernega prostora. Če domača občina ne bo pokazala posluha ali zmožnosti, je odločen: »Če ne bo, pa zbirko ponujam drugim občinam, ki bodo z njo ustrezno, spoštljivo ravnale.«
Njegova zbirka je namreč nacionalnega pomena – vključuje vse od izrezljanih rokopisov do številnih knjig, med njimi je tudi originalni radio podjetja Telefunken iz leta 1905, ki predstavlja najzgodnejše obdobje radia v Nemčiji in na Slovenskem. In kamorkoli že bo ta neverjetna zapuščina romala, je jasno eno – zgodba nenavadnega Domžalca, ki je vse življenje varoval spomine drugih, si zasluži, da za vedno ostane skrbno varovana.
