Nekdanja zunanja ministrica Annalena Baerbock je leta 2022 to izrazila takole: »Nikoli več se ne smemo tako močno zanašati na državo, ki ne deli naših vrednot.« Takrat je šlo za vstop kitajskega koncerna Cosco v hamburško pristanišče. Razprava je zvenela kot gospodarsko-politična prelomnica: manj Kitajske, več strateške distance in več evropske samostojnosti. Danes se dogaja prav nasprotno, piše Focus.
Brez Kitajske ne gre več
Pod vse večjim gospodarskim pritiskom Nemčija odpira vrata. Na stežaj. In ne samo to – v preteklosti so nemška podjetja svoje znanje prinašala na Kitajsko. Volkswagen, Siemens in Basf so tam gradili tovarne, izobraževali inženirje in pomagali pri industrijskem vzponu države.
Danes se smer obrača.
Zdaj kitajska podjetja prinašajo tehnologijo, proizvodno znanje in poslovne modele v Nemčijo in Evropo. Nekdanja »svetovna delavnica« postaja izvoznica tehnologije. Nemčija pa ugotavlja, da brez Kitajske marsikje ne more več.
Premik v solarni industriji
Ta preobrat je trenutno posebej viden v solarni industriji. Evropa je sodelovala pri razvoju fotovoltaike. Nemčija je nekoč veljala za svetovno vodilno igralko. Kraji, kot je Freiberg na Saškem, so simbolizirali inženirsko znanje, energetski prehod in industrijsko prihodnost.
Nato je prišla Kitajska. Medtem ko je Evropa razpravljala, subvencionirala in regulirala, je Kitajska gradila ogromne tovarne.
Danes Kitajska proizvaja več kot 80 odstotkov vseh sončnih modulov na svetu. Evropski tržni delež pa je začasno padel pod tri odstotke. Pravi poraz ni bil le izguba proizvodnje – sčasoma sta se preselila tudi raziskovanje in razvoj. Kitajska je postala hitrejša, cenejša in tehnološko naprednejša.
Evropa poskuša narediti industrijski preobrat
Zdaj Evropa poskuša obrniti trend. V Hambachu na nemško-francoski meji trenutno nastaja nova solarna tovarna s petimi gigavati letne zmogljivosti. Letno naj bi izdelali okoli deset milijonov modulov – dovolj za več kot milijon gospodinjstev. Nastalo naj bi 2000 delovnih mest. Zagotovljenih je več kot 220 milijonov evrov financiranja.
Med vlagatelji sta InnoEnergy in tradicionalno nemško podjetje Heraeus, katerega korenine segajo v leto 1660. Evropska unija upa, da bo do leta 2030 dosegla približno 30 gigavatov evropske letne proizvodne zmogljivosti.
Toda bistvo je drugje: nova evropska solarna industrija deluje samo še s pomočjo Kitajske. Tovarna nastaja zahvaljujoč partnerstvu s kitajskim koncernom Trina Solar. Uporabljena tehnologija TOPCon prihaja iz Kitajske.
Pravzaprav to pomeni, da Evropa dobi tovarne, delovna mesta in regionalno dodano vrednost. Kitajska pa zagotavlja tehnologijo, obseg proizvodnje in industrijske izkušnje. Evropska industrijska suverenost danes ne nastaja več proti Kitajski, temveč skupaj z njo.
Volkswagen v zgodovinski krizi presežnih zmogljivosti
Enak vzorec se še bolj dramatično kaže v avtomobilski industriji. Volkswagen (VW) je sredi zgodovinske krize presežnih proizvodnih zmogljivosti. Koncern je bil nekoč zasnovan za več kot 12 milijonov vozil letne proizvodnje. Danes VW sam ocenjuje, da je realističnih le še okoli devet milijonov vozil.
Tri milijone vozil preveč pomeni izpad več celoletnih proizvodenj velikih avtomobilskih tovarn.
Direktor VW Oliver Blume zato pravi: »Presežne zmogljivosti dolgoročno niso vzdržne.« Na tnalu je več deset tisoč delovnih mest, tovarne morajo upravičevati svoj obstoj.
Posebej pogosto se omenja Osnabrück. Tam se bo leta 2027 končala proizvodnja modela T-roc cabrio. Tovarna velja za majhno, drago in strukturno težko izkoriščeno.
Bo Osnabrück postal kitajski?
Prav takšne lokacije postajajo zanimive za kitajske proizvajalce. In to se že dogaja: proizvajalec XPeng se po poročanju Financial Timesa s Volkswagnom pogaja o proizvodnih kapacitetah v Evropi.
XPeng trenutno proizvaja pri Magna Steyr v Avstriji, vendar potrebuje bistveno večje zmogljivosti. Kitajska podjetja želijo biti bližje evropskemu trgu – tudi zato, da bi se izognila carinam.
Za Volkswagen pa se odpira nova možnost: zakaj zapirati tovarne, če jih lahko prodajo ali uporabljajo skupaj?
Še pred nekaj leti bi bila sama zamisel, da bi kitajski proizvajalci prevzeli nemške avtomobilske tovarne, politično eksplozivna. Danes obe strani o tem razpravljata pragmatično, ker je realnost postala močnejša od ideologije.
Volkswagnove tovarne »so malo zastarele«
Manager XPenga Elvis Cheng je premik moči opisal zelo hladno. Podjetje išče »primerno lokacijo v Evropi«. O nekaterih Volkswagnovih tovarnah pa pravi: »Malo so zastarele.«
To je več kot tehnična pripomba. To je nova svetovna ureditev v enem stavku.
Včasih so nemški inženirji Kitajcem razlagali avtomobilsko proizvodnjo. Danes kitajski menedžerji preverjajo, katere nemške tovarne so sploh še konkurenčne.
Hkrati kitajski baterijski velikan CATL v Arnstadtu v Turingiji gradi enega največjih evropskih centrov za testiranje baterij z več kot 300 testnimi postajami.
Tudi tukaj velja enak vzorec: evropsko povpraševanje, evropske tovarne, kitajska tehnologija.
Prihodnost Evrope nastaja skupaj s Kitajsko
Nemčija se trenutno privaja na novo realnost: industrijska prihodnost Evrope ne nastaja proti Kitajski, ampak skupaj z njo. V solarni industriji, proizvodnji baterij, avtomobilski industriji in spletni trgovini.
Seveda tveganja ostajajo. Odvisnosti ne izginejo. Z vsako novo tovarno raste tudi kitajski vpliv.
Toda alternativa marsikje ne bi bila evropska suverenost, temveč sploh nobene industrije več.
