Britanska ladjedelnica v Portsmouthu je zgradila orjaško bojno ladjo Dreadnought, ki je na stranski tir in na smetišče zgodovine izrinila vse ladje vojnih mornaric konkurenčnih držav. Prav vsi so si želeli ogledati to veličastno ladjo, a to ni bilo tako enostavno. Konstrukcija ladje je bila polna inovativnih rešitev, ki jih je bilo treba čim bolj skriti pred radovednimi očmi konkurence. Kakršno koli nedovoljeno brkljanje je prav kmalu dobilo etiketo vohunstva z ustreznimi posledicami za izvajalca. Kljub temu je skupini čisto običajnih Angležev uspelo obiskati ladjo. Še več, sprejeli so jih z vojaškimi častmi in se jim poklonili.
Komedijanti v kostumih
Potegavščino je izvedla skupina Bloomsbury, ki jo je vodil Horace de Vere Cole. Leta 1881 na Irskem rojeni bogati plemič je služil v vojski kot yorkshirski huzar in bil ranjen v burski vojni. Poškodbe so bile tako resne, da je bil predčasno upokojen. Veliko prostega časa, premoženje in poznavanje delovanja visoke britanske družbe in vojske je hudomušnežu dalo proste roke pri organiziranju vrhunske potegavščine. Med soštudenti na univerzi v Cambridgeu je našel somišljenike, med katerimi je bila tudi kasneje zelo poznana pisateljica Virgina Woolf. Skupina se je odločila, da se bo ponorčevala iz britanske mornarice.
Afriške kostume so dobili v gledališču. Počrnili so si obraze in postali Abesinci, še eden od udeležencev Adrian Stephen je prevzel vlogo prevajalca. Sedmega februarja 1910 je bilo vse pripravljeno. Na postaji Paddington v Londonu so najeli specialni vagon na vlaku za pristanišče Weymouth, kjer je bila zasidrana vojaška mornarica. Še prej pa so na poveljstvo Home fleeta poslali telegram z obvestilom, da v pristanišče prihaja visoko cenjena etiopska delegacija in da britanska vlada zaproša, da jo sprejmejo z vojaškimi častmi ter ji omogočijo, da si ogleda ladjo Dreadnought, ta čudež in ponos britanske mornarice.
Ogled ladje s kosilom
Popoldne tega dne je Weymouth dejansko doživel kraljevski obisk etiopskih princev. Mornarica je bila pripravljena na vse. Visoke goste je pričakala častna straža. Dvignili so zastavo, vojaška godba je zaigrala himno. V pripravah za visoki obisk mornarica ni imela časa, da bi našla etiopsko zastavo in se dokopala do not za njihovo himno. Pa kdo bi se ukvarjal s podrobnostmi. Dvignili so zastavo Zanzibarja in godba je zaigrala zanzibarsko himno. Pa kaj bi to. »Visoki gostje« niso ničesar opazili.
Na pomolu so visoke goste pričakali kapitan sir William Wordsworth Fisher, visoki oficirji in posadka ladje. Poklonili so se afriškim gostom in jih popeljali na obisk ladje. Tudi Afričani so se izkazali. Kapitana in posadko so nagovorili po afriško, Adrian Stephen pa je prevajal. Afriškega nagovora v vsakem primeru nihče ne bi razumel. Niti Afričani sami, saj je bil mešanica grščine, latinščine, še nekaj drugih evropskih jezikov ter občasnega vzklikanja »bunga, bunga«. Goste je posadka popeljala po ladji, priredila slavnostno kosilo, potem pa so se gostje in posadka, zadovoljni drug z drugim, poslovili.
Vse je bilo lepo in prav do naslednjega dne, ko so komedijanti v britanskih časopisih objavili poročilo o svojem »visokem obisku« in se je britanski mornarici smejala cela država. Dogodek na drugi strani Evrope je počasi potonil v pozabo, ko se je visoki obisk etiopskega cesarja ponovno dogodil dve desetletji in pol kasneje. Tokrat v naših domačih krajih, natančnejše v Bohinju.
Bohinjska verzija obiska
V začetku oktobra 1935 je italijanska vojska iz svojih kolonij Eritreje in Somalije napadla še zadnjo neodvisno državo v Afriki, in sicer Abesinijo oziroma današnjo Etiopijo. Časopisi so bili polni vesti o novi vojni ter tudi dejstvu, da se ima etiopski cesar namen odpraviti Evropo in pri Društvu narodov iskati pomoč za svojo državo. Le dva tedna kasneje je v Bohinj prispel nujni telegram, domnevno iz Afrike, z naslednjo vsebino: »Bohinj obišče cesar Abesinje Haile Selassie I., dragi Bohinjci, slovesno ga sprejmete dne 25. oktobra ob opoldanskem vlaku. Stop.«
Točno opoldne 25. oktobra je na železniško postajo v Bohinjski Bistrici prisopihal posebni vlak. Na vagonu prvega razreda se je odprlo okno in tisočglavi množici, zbrani na peronu, je pomahal etiopski cesar. Temnopolti možak, oblečen v orientalska oblačila in s tropsko čelado na glavi, je zavzel cesarsko držo. Zbranemu ljudstvu je namenil celo krajši govor. Slovensko sicer ni znal, vendar je mislil na vse. S sabo je imel čisto pravega prevajalca. To je bil Jože Medja - Kavčov Joža, ki je poskrbel za simultano prevajanje. Na peronu je »cesarja« sprejela občinska oblast v frakih, potem pa se je visoki gost odpravil jahajoč na belem konju proti jezeru. Na obeh straneh ceste so se zbrali vsi. Od starcev, ki jih noge niso več nosile, pa do otrok, ki so komajda shodili. Godba na pihala je igrala koračnice, otroci so zapeli nekaj pesmi. V prvih vrstah so stali predstavniki fantovskega društva z na novo razvitim praporom, belo oblečene deklice so pričakale gosta s šopki.
Slavnostna povorka je prispela do jezera in pot nadaljevala do hotela Bellevue, kjer je občina za »cesarja« pripravila slavnostni banket. Po nekaj kozarcih se je prej zadržani cesar razživel. S precejšno težavo je povedal celo nekaj polomljenih slovenskih besed. Potem pa je imel še krajši govor, ki ga je sproti tolmačil »simultani prevajalec«. Celotno poslušalstvo je padlo v delirij od veselja, ko je povedal, da je »Bohinj najlepši kraj na svetu, celo lepši od Bleda«.
Maske padajo
Ansambel je zaigral za ples in »cesar« je zaprosil za ples brhko Bohinjko v narodni noši. V začetku je plesal bolj počasi, kot se spodobi za cesarja. V nadaljevanju pa se je razživel in se urno vrtel. Prisotni so bili čisto navdušeni od veselja, češ, »cesar celo našo polko zna plesati«.
Ko je vse teklo kot po maslu, se je zgodila popolna katastrofa. Oznojenemu »cesarju« je pot tekel po obrazu. V nekem trenutku mu je odpadla brada in pod njo se je pokazala bleda koža, pomazana z rjavo barvo, ki je tekla z obraza. Kot da to ne bi bilo dovolj, mu je z glave padla še tropska čelada in pod njo so se pokazali svetli lasje. Kar naenkrat se je cesar vsem zazdel nekoliko znan. Glasba je zamrla. Po trenutku popolne tišine se je zaslišal krik iz sto grl: »Saj to je vendar Legatov Tonček iz Lesc.« V trenutku je bilo vsem vse jasno. Prej molčeči cesar je zaklel, tokrat po slovensko, in se pognal proti vratom. Sto rok je seglo za njim, a prepozno. Na dvorišču je nanj že čakal avtomobil, ki je jadrno odpeljal, preden je lahko kdor koli kar koli storil. Bohinjcem je postalo jasno, da so bili žrtve nabritega komedijanta. Kakor koli že, on in njegova prevarantska druščina si v strahu pred trdimi pestmi domačinov več let nista upala pokazati v Bohinju, vsa Slovenija pa se je še mesece hahljala norčiji, ki jo je izpeljal Legatov Tonček.
