Natanko dva tisoč dvanajst let je minilo, odkar je na današnji dan v bližini Neaplja, v mestu Nola v Kampanji, pri sedemdesetih letih umrl prvi rimski cesar Gaj Avgust Oktavijan. Tradicionalno sicer velja za prvega rimskega cesarja, ni pa to pomenilo cesarja v današnjem pomenu besede; bil je princeps, vrhovni nosilec republikanskih pooblastil. Njegovi sodobniki so ga imenovali preprosto Cezar.
Rodil se je kot Gaj Oktavij Turin, očetu Gaju Oktaviju in materi Aciji Balbi Cezoniji, nečakinji Julija Cezarja, rimskega vojskovodje in politika, enega najvplivnejših v antični zgodovini. Cezar je bil človek, ki je zrušil temelje rimske republike, in Gaju Avgustu Oktavijanu je odprl pot do oblasti. Ko je Gaju umrl oče, je imel komaj štiri leta, z Julijem Cezarjem pa sta se tesno zbližala, ko je bil še najstnik. Ta ga je vzel k sebi, ga poučeval in mu podeljeval častne položaje, dokler ga prek oporoke ni tudi posinovil. Poimenoval ga je Gaj Julij Cezar Oktavijan in ga imenoval za naslednika treh četrtin svojega premoženja.
Razdelitev imperija
Ko so republikanski zarotniki leta 44 pr. n. št. Cezarja umorili, je Oktavijan dejansko postal eden najbogatejših mladih Rimljanov in že kmalu pomemben politični igralec. Naslednje leto se je zapletel v krajši spopad z Markom Antonijem, še enim Cezarjevim naslednikom, vendar sta še isto leto sklenila premirje. Vsi trije dediči Oktavijan, Mark Antonij in Emilij Lepid so nato ustanovili drugi triumvirat ter sklenili maščevati Cezarjevo smrt.
Republikanci so bili dokončno poraženi pri Filipih. Vendar Oktavijan pri zmagi ni imel večjih zaslug, saj je pred bitko zbolel in se kot poveljnik slabo odrezal. Ko so si triumviri po zmagi razdelili državo, se je tako moral zadovoljiti z manj razvitim zahodnim delom, ki pa je bil politično izjemno pomemben: Italija, Galija in Hispania so predstavljale veliko vojaško in finančno bazo. Lepid je dobil Afriko, Antonij vzhodne province, medtem ko Cezarjev sin Cezarion, Kleopatrin sin, ničesar, saj je bil iz boja za dediščino izključen.
Spopad z Markom Antonijem
Mark Antonij je po neuspešnem pohodu proti Partom odšel v Egipt, kjer se je ljubezensko in politično zapletel s Kleopatro, pri tem pa podpiral Cezariona. V Rimu so ga obtoževali, da zapostavlja rimske interese, Oktavijan pa je to spretno izkoristil – z vojaškimi uspehi na Balkanu in propagando. Napetosti med Oktavijanom in Antonijem so leta 32 pr. n. št. prerasle v državljansko vojno. Dve leti pozneje se je ta zaključila z Oktavijanovo zmago, samomoroma Antonija in Kleopatre ter priključitvijo Egipta rimski državi.
Po zmagi je Oktavijan postal najmočnejši in najbogatejši Rimljan brez tekmecev. V strahu pred nadaljnjimi državljanskimi vojnami mu je senat dovolil prevzemati vse večja pooblastila, ljudstvo pa mu je ostalo zelo naklonjeno. Leta 27 pr. n. št. je Oktavijan prevzel še naziv Avgust, kar je pomenilo Vzvišeni, ter prejel nekatera dodatna pooblastila, s čimer je postal prvi rimski cesar.
Avgust je rimski imperij organiziral v centralistično državo, ki je imela ogromen obseg; raztezala se je čez Sredozemlje od Španije do Turčije, Magreba in Grčije vse do Nemčije. Z obsežnimi reformami je dokončno preobrazil propadlo republikansko ureditev v principat, se pravi v cesarsko ureditev, ki se je nato ohranila vse do leta 284. Njegova vladavina je bila začetek znamenitega pax Romana, rimskega miru in blagostanja, ki je trajalo nadaljnjih sto in več let. Bil je začetnik julijsko-klavdijske dinastije.
Cezarjeva smrt
Proti koncu življenja se je zapletel v vojno z Germani in poskušal zasesti ozemlje današnje Nemčije, izbral pa je slabega generala, Publija Kvintila Vara, ki je bil leta 9 poražen v bitki v Tevtoburškem gozdu. Uničene so bile tri rimske legije, rešilo se je le nekaj sto legionarjev. Ko so cesarju povedali novico o porazu, je menda zblaznel in vpil: »Var, vrni mi moje legije!«
Kmalu zatem je Oktavijan umrl. »V roke sem dobil opečnato mesto, zapuščam pa imperij iz marmorja,« je menda izrekel na smrtni postelji. Teorija zarote govori o tem, da je cesarjevo smrt pospešila kar njegova druga žena Livija, s katero je bil poročen več kot petdeset let (skupnih otrok nista imela) in ki naj bi se ji mudilo na prestol spraviti sina Tiberija. Zastrupila naj bi fige, ki jih je Avgust obiral z drevesa. Dejstvo pa je, da je bila Livija izjemno vplivna, lepa in inteligentna ženska in tudi najtesnejša moževa svetovalka, zato je postala priročna tarča sumničenj. Avgust je Tiberija že prej uradno posvojil in ga določil za naslednika, zato dejansko ni imela razloga za tako tvegano dejanje.
Najverjetneje je torej umrl naravne smrti, verjetno zaradi bolezni, povezane s starostjo. Več desetletij je bil precej krhkega zdravja. Antični pisci, med njimi Svetonij, poročajo, da je pogosto trpel zaradi prebavnih motenj, revmatičnih bolečin, ponavljajočih se bolezni. Vseeno je živel presenetljivo dolgo za svoj čas.
Kult osebnosti
Njegovo telo so po smrti prepeljali v Rim, kjer so mu pripravili veličasten državni pogreb. Senat ga je razglasil za boga, postal je divus Augustus. Cesar je tako postal predmet uradnega kulta, njegov naslednik Tiberij pa je lahko nastopal kot sin božanskega Avgusta. Njegova smrt je bila pravzaprav skrbno režirana. Pred smrtjo je pripravil več dokumentov, tudi znameniti Res Gestae Divi Augusti, avtobiografski politični zapis, v katerem je predstavil svojo različico zgodovine in svojih dosežkov. Ta napis je postal temelj njegovega posmrtnega kulta.
Avgust je bil pravzaprav avtokrat, ki pa se je vse življenje pretvarjal, da republika še vedno obstaja. Bil je odgovoren tudi za sistematično uporabo političnega nasilja, v svojih rokah je namreč združil vojaško, politično, versko in finančno oblast. Prav zato je paradoks, da je človek, ki je prinesel že omenjeni pax Romana (rimski mir), do tega miru prišel šele po množičnih usmrtitvah in državljanskih vojnah. Mnogi zgodovinarji ga štejejo za enega najspretnejših političnih strategov vseh časov. Pred smrtjo se je ukvarjal tudi z umetnostjo, podpiral je Vergila. Prosil ga je, naj spesni tretji antični ep, in nastala je Eneida.
