Aprila 1984 je na glavni barcelonski železniški postaji Estació de França odjeknil primer, ki je za štiri desetletja postal ena največjih ugank španske javnosti. Iz belega mercedesa so pred vhodom izstopili trije majhni, izjemno lepo oblečeni otroci, stari dve, štiri in pet let.
Moški po imenu Denis, sicer tesen prijatelj njihovega očeta, jim je naročil, naj ga počakajo na peronu, saj da jim gre kupit nekaj sladkarij. Denis se ni nikoli vrnil, prestrašeni otroci pa so ostali sami sredi vrveža, ne da bi preiskovalcem znali povedati svoj priimek ali kar koli o svojih starših. Danes, štiri desetletja kasneje, so Elvira, Ricard in Ramón s pomočjo DNK-tehnologije ter vztrajnega raziskovanja končno odkrili resnico o svojih koreninah, ki pa odpira temna vprašanja o usodi njihovih bioloških staršev.
Kmalu dobili novo družino
Mali zapuščeni sorojenci so imeli v nesreči veliko srečo, saj jih je kmalu posvojila ljubeča in premožna družina iz Barcelone, ki jim je omogočila mirno in varno odraščanje. Kljub lepemu življenju pa je najmlajša Elvira v odrasli dobi začutila neustavljivo potrebo po iskanju svojih korenin, poroča The Guardian.
Skupaj z bratoma je sprožila zasebno preiskavo, ki jo je podprlo tudi več medijskih hiš, sledi pa so jih prek genskih analiz in starih policijskih arhivov pripeljale do bioloških staršev Ramona Sáncheza in Rosarie Cruz.
Odkritje njihove identitete je razkrilo življenje, ki je bilo daleč od običajnega družinskega vsakdana. Oče Ramón je bil namreč globoko vpleten v mednarodni organizirani kriminal, predvsem v tatvine luksuznih vozil in tihotapljenje med Francijo in Španijo. Mati Rosario je izhajala iz nomadskega klana mercheros, ki je bil v tistem času v Španiji pogosto potisnjen na rob družbe in zakona.
Starša morda umrla v obračunu
Družina je nenehno bežala pred zakonom, živela pod lažnimi imeni v dragih hotelih in se selila iz kraja v kraj. Najstarejši brat Ramón se danes spominja, da sta jim starša pred izginotjem strogo zabičala, naj nikomur ne povedo svojih pravih imen, s čimer sta jih verjetno želela zaščititi pred morebitnim maščevanjem podzemlja ali aretacijo.
Kljub temu da so sorojenci po dolgih letih končno odkrili svoja prava imena in se srečali z razširjeno biološko družino, pa osrednje vprašanje njihovega otroštva ostaja zavito v tančico skrivnosti. Njihova starša sta namreč izginila že nekaj mesecev pred usodnim dnem na železniški postaji.
Preiskovalci in družinski člani sumijo, da sta padla kot žrtvi mafijskega obračuna ali pa je oče v enem izmed nasilnih izbruhov ubil njihovo mater, nato pa sam končal pod streli kriminalnih sodelavcev.
Prijatelj Denis, ki je otroke pustil na postaji, je verjetno vedel, da se starša ne bosta nikoli vrnila, in se je želel znebiti bremena brez vpletanja policije. Čeprav dokončnih odgovorov o usodi staršev morda nikoli ne bo, Elvira in njena brata poudarjajo, da jim je vrnitev lastne identitete po štiridesetih letih prinesla dolgo iskani mir in zaključila poglavje, ki se je začelo s kruto zapustitvijo na barcelonskem peronu.