Svetovno prvenstvo v nogometu je v polnem teku, nočni termini tekem onkraj Atlantika pa od vseh vpletenih zahtevajo celega človeka. Gregor Gajšek, uveljavljeni športni komentator na televiziji Arena Sport in eden največjih domačih poznavalcev italijanske Serie A, te dni kot eden osrednjih glasov prenosov diha z mundialom. V pogovoru smo preverili, kako se taktična dediščina Apeninskega polotoka odraža na reprezentančnem odru, kateri klubski varovanci izstopajo in kakšen je njegov recept za ohranjanje napetosti v komentatorski kabini, ko se igra na zelenici umiri.
Kot komentator, ki diha z italijansko serie A, bržkone še posebej spremljate igralce iz tega prvenstva. Kateri nogometaši iz italijanskih klubov po vašem mnenju na tem turnirju igrajo ključno vlogo v svojih reprezentancah in kdo vas je morda doslej najbolj navdušil?
»Na prvenstvu nastopa 66 igralcev, ki so člani italijanskih klubov. Zanimivo je, da ima Milan, ki je bil v minuli serie A na koncu šele na petem mestu, največ reprezentantov, in sicer deset. Inter, ki je bil prvak, jih ima sedem, podprvak Napoli pa samo štiri. Kar nekaj igralcev iz serie A ima ključno vlogo v svoji reprezentanci. Maignan in Rabiot pri Franciji, Modrić in Baturina pri Hrvaški, Pulišić in McKennie pri ZDA, Martinez pri Argentini, De Bruyne in Lukaku pri Belgiji, Malen pri Nizozemski, Çalhanoğlu in Yildiz pri Turčiji, McTominay pri Škotski ter Muharemović in Kolašinac pri BiH. Pred prvimi tekmami v skupinah K in L je od teh, ki sem jih omenil, še največ pokazal kapetan ZDA Pulišić, zelo dobro je proti Senegalu igral tudi Rabiot.«
Italijanski klubski nogomet slovi po izjemni taktični disciplini in pripravi. Ali na tem prvenstvu, kjer se v novem formatu z 48 reprezentancami igra tudi precej hitro in včasih nepredvidljivo, opazite kakšne taktične trende, ki izhajajo iz Italije, ali pa je reprezentančni nogomet vendarle zgodba zase?
»Veseli me, da se je samo ena od prvih dvajsetih tekem tega prvenstva končala z 0:0, pa še na tej (Španija – Zelenortski otoki) je bilo priložnosti več kot ducat. Italijanski nogomet, tudi reprezentančni, je vedno slovel po čvrsti obrambi in zadetkih, ki izhajajo pretežno iz protinapadov. Takšno igro je na tem prvenstvu na prvi tekmi prikazala Avstralija proti Turčiji, ko je zmagala z 2:0, čeprav so imeli Turki izrazito premoč v posesti žoge. Na podoben način so do točk v prvem krogu prišli še Katar, Savdska Arabija in BiH. Je pa dejstvo, da bo zgolj z obrambno taktiko in protinapadi težko naskakovati najvišja mesta. Navdušujejo namreč reprezentance, ki igrajo tehnično dovršen, hiter in napadalen nogomet. Po tej poti bo morala v prihodnje iti tudi Italija, v nasprotnem primeru je ne bo niti na naslednjem mundialu.«
Svetovna prvenstva so vedno nekakšna izložba igralcev. Katerega igralca, ki ga trenutno spremljate na tem turnirju, bi takoj priporočili kakšnemu italijanskemu velikanu, Interju, Milanu ali Juventusu?
»Če govorimo o igralcih, ki ta trenutek še ne igrajo pri kakšnem od svetovnih velikanov, je to zagotovo Argentinec Nico Paz, ki v zadnjih dveh letih igra za Como. Pri enaindvajsetih letih je ta napadalni vezist pokazal vrhunsko tehnično znanje, taktično disciplino, hitrost, vzdržljivost, predrznost ter za pravo desetico tudi izjemno lucidnost. Ga bodo pa italijanski velikani le s težavo zvabili v svoje vrste, kajti tega nogometaša ima v bistvu v lasti madridski Real. Ta ga lahko v tem poletju vrne v svoje vrste za 9, prihodnje leto pa za 10 milijonov evrov, kar je za takšnega nogometaša praktično drobiž.«
Kot eden glavnih komentatorjev na televiziji Arena Sport glede letošnjega turnirja nosite precejšnje breme. Ko je na sporedu toliko tekem, se neizogibno pojavi kakšna, recimo manj dinamična tekma. Kako takrat ohranjate napetost za gledalce? Kakšen je vaš recept, da oživite prenos, ko se igra na zelenici nekoliko umiri?
»Nogomet je precej nepredvidljiva igra. Tudi ko se na igrišču na videz ne dogaja ničesar posebnega, se lahko potek nenadoma spremeni z eno samo hitro in natančno podajo, močnim strelom z razdalje ali nenavadno napako branilca oziroma vratarja. Zato je treba biti vseskozi pripravljen in zbran. Seveda pa pridejo tudi segmenti tekem, ko se dejansko ne dogaja veliko ali pa je ritem igre počasen. Za takšna obdobja imam vedno pripravljene določene zanimivosti, kratke anekdote ali zabavna dejstva, s katerimi pritegnem pozornost gledalca. Včasih v takšnih mirnejših delih tekme ponudim tudi kakšen svoj malce daljši premislek ali komentar, ki si ga ob dinamični in hitri igri pač ne morem privoščiti.«
Če potegneva črto pod tekmami, ki ste jih doslej komentirali na tem prvenstvu, kateri trenutek, taktična poteza ali morda gol vas je najbolj navdušil v komentatorski kabini? Kaj pa na zadnjih mundialih, ki ste jih spremljali?
»Če govorim o prvih dvajsetih tekmah tega prvenstva, je zagotovo daleč pred vsemi predstava Lea Messija na tekmi proti Alžiriji. Njegova dva gola z razdalje sta čisti mojstrovini, vsi trije goli pa so bili pospremljeni s tako kakovostno predstavo, da težko najdem ustrezen pridevnik. Resnično, kapo dol!
Glede zadetkov bi izpostavil še gol Američana Giovannija Reyne na tekmi proti Paragvaju. Zadel je s strelom, ki mu pravimo trivela. To je tehnično izjemno zahtevna nogometna prvina, ki jo je pri podajah in strelih med drugimi izmojstril prav Luka Modrić.
Najlepši in tudi tehnično najzahtevnejši zadetek na mundialih pa je po mojem mnenju še vedno gol Diega Maradone proti Angliji iz leta 1986, ko je od sredine igrišča do strela v nebranjeno mrežo v nekaj sekundah najznamenitejšega nogometnega plesa vseh časov preigral sedmerico tekmecev. S prostega strela pa bi vsekakor izpostavil Ronaldinha na prvenstvu leta 2002.«
