Grad Turjak, kulturni spomenik državnega pomena, so v zadnjih dveh letih popolnoma prenovili. Po 80 letih prizadevanj, 170 ljudeh, vključenih v obnovo, in dobrih 13 milijonih evrov vloženega denarja prenova velja za eno največjih grajskih obnov kulturnih objektov v Sloveniji. Arhitektka Teja Savelli, ki je ob pomoči številne ekipe sodelavcev podjetja Projekt Nova Gorica bedela nad prenovo, nas je sprejela v grajskem salonu. Tam, kjer je nekoč grof sprejemal svoje goste. V rokah je imela velik železni ključ lesenih vhodnih vrat, ki odpirajo pot na dvorišče in pot domišljiji, kako živahno je bilo na tem dvorišču pred stoletjem ali dvema.
Po vsem tem, kar je pripovedovala gostiteljica med sprehodom skozi palacij, bastijo, grofovo sobo, mimo nekdanjih grajskih pristav in po vrtu okrog gradu, je moralo biti živahno. Imeli so zverinjak, eno prvih toplih gred, cirkuško opico, bernardinca Jupija, zadaj za gradom so v 20. stoletju uredili teniško igrišče, Enrica in Gisella Auersperg, danes 90-letni dami, pa se še spominjata, kako sta kot punčki tu preživljali svoje otroštvo in kje so njuni starši plesali. Bili sta zadnji grofici iz rodbine Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak. Skupaj z njima je plemiška družina po tisočih letih zapustila slovensko ozemlje. Odšli so med drugo svetovno vojno. V Italijo so s seboj odpeljali za cel železniški vagon opreme in arhivskega gradiva.
Grad so nato septembra 1943 zavzeli pripadniki vaških straž, nekaj dni pozneje in nato še enkrat decembra istega leta pa so ga napadli partizani in ga močno poškodovali.
Edino ohranjeno pohištvo: ožgana omarica
»Ta ožgana omarica v zidu je še edino originalno ohranjeno pohištvo s tega gradu,« je Teja Savelli med sprehodom po gradu pokazala na nemo pričo medvojnega dogajanja. »Grad Turjak je bil med drugo svetovno vojno zelo poškodovan, bil je bombardiran, del ga je pogorelo, po vojni je bil izropan. V 60. letih prejšnjega stoletja je bil nato deležen prve grobe prenove, s katero so poslopja zaščitili pred propadanjem, nad palacijem in bastijo so naredili novo streho, narejene so bile nove medetažne konstrukcije, pozidane so bile porušene fasadne stene. Zaradi tega je bilo tukaj manj prvotnih elementov v primerjavi s kakšnim drugim gradom,« je naštevala.
Z obnovami gradu ima nekaj izkušenj – sodelovala je pri obnovi gradu Štanjel, še vedno sodeluje tudi pri oživljanju gradu Negova. Zato nas je zanimalo, kako se arhitekt loti prenove tako markantnih stavb. Ob vprašanju je najprej nekoliko zavzdihnila, najbrž z mislijo na zadnji dve naporni leti, kolikor je trajala obnova.
»Najprej moraš osvojiti zgodovinsko ozadje, prebrati, kaj so poznavalci gradov že razpoznali, kakšni so bili osnovni zametki gradu, kako je grad skozi stoletja rasel in se razvijal. Ko začutiš ta del, pride na vrsto vrednotenje in razpoznavanje tistega, kar je izvorno in pristno. Ta del moraš ločiti od tistega, kar je bilo mogoče pred 50 ali manj leti prizidano in nima posebne zgodovinske vrednosti. Poiskati moraš elemente, ki jih je vredno ohraniti. Naše glavno vodilo je bilo prav to, da prepoznamo prvotne zgodovinske elemente, jih ohranimo in pravilno predstavimo. Vse drugo pa smo v nekem umirjenem sodobnem jeziku dopolnili tako, da ne zasenči zgodovine,« je poskušala odgovoriti, medtem ko smo si ogledovali najstarejši del gradu, v 13. stoletju zgrajen romanski palacij z ločnimi portali in ohranjenimi srednjeveškimi masivnimi zidovi. Korak naprej je bil prizidan renesančni del z ohranjenimi originalnimi opleski v grofovi sobi.
Arhitektura se je gradila s porokami
»Vse inštalacije smo skrili v tlake ali lesene strope, trudili smo se, da v originalne strukture ne bi posegali,« je razložila, medtem ko smo si v eni od sob ogledovali moderno kopalnico z grajskim pridihom. V grad so vnesli barve in elemente, ki jih je bilo razbrati s starih razglednic: temen les, parketi, zelena barva in žamet.
V palaciju so poleg servisnih prostorov uredili 14 hotelskih sob in vsako od njih posvetili enemu od grofovskih parov, ki so tukaj živeli. Ne nazadnje, moč gradu in njegova arhitektura sta se utrjevali s skrajno premišljenimi porokami in dotami. Jih je med obnovo kaj presenetilo? Arhitektki se zaiskrijo oči. Vedeli so, da je na dvorišču vodnjak, niso pa vedeli, da je pod njim še ena cisterna, obokan prostor filtrske cisterne za vodo, ki prej ni bil nikjer natančno dokumentiran. Po prvih predvidevanjih bi lahko sodil celo v 13. stoletje. Najdba je bila predragocena, da bi nadaljevali s predvidenimi načrti. Prilagodili so jih novemu odkritju.
Nadvse vredno se jim je zdelo v prvotni obliki ohraniti tudi bastijo, danes bi ji rekli obrambni stolp, v njej pa sta bili tudi klet in kašča. Zgradili so jo v času turških napadov in vanjo pred njimi skrili zaloge hrane, žit, vina in drugega živeža. »To je najbolj ohranjen objekt gradu, zgrajen je bil v 16. stoletju in tudi s pet metrov debelimi stenami, mogočno konstrukcijo in majhnimi okenci zobu časa kljubuje že več kot 500 let. V zgornjem nadstropju boste videli lepo ohranjeno ločno konstrukcijo, v kleti obokan strop, v stenah originalen rdečkast lehnjak. Bastija je bila v tej prenovi deležna zgolj statične sanacije, da bo še naprej kljubovala času. Iz nove jeklene strešne konstrukcije smo v dvovišinski prostor obesili galerijo. Na fasadi pa smo ji dodali stopnišče iz kortena ter ju oblikovali tako, da lahko oblikovalec v trenutku zazna, kaj je originalno in kaj dodano,« je povabila v bastijo, v kateri se je razkrila monumentalnost prostora. Po prenovi bo namenjena degustacijam in kulinaričnim prireditvam.
Grad za bogato plemstvo
Razložila je, da se po načinu gradnje vidi, da je v gradu živelo bogato plemstvo. »Vidi se po tem, kako je klesan kamen, za tako kakovostno izdelavo je bilo takrat treba vložiti veliko ročnega dela. Vidi se tudi po tem, kako razkošno so ti prostori dimenzionirani za takratni čas. Romanske cerkvice so zelo majhne in utesnjene, tukaj pa veliki prostori govorijo o neki moči in o tem, da je to moralo biti središče nekega zelo velikega fevdalnega posestva,« je pojasnila.
Iz zapisanih virov je mogoče razbrati, da je bil grad Turjak grad presežnikov. Izstopa po svoji starosti, videzu, prepoznavnosti in vlogi. Naj bi bil simbolno središče protestantizma na Slovenskem. Drži se ga tudi legenda, da je Jurij Dalmatin v njem na skrivaj prevajal Biblijo v slovenščino, a to po zagotovilih zgodovinarjev ne drži. Bil je eden od gradov, ki so se ga Turki zaman trudili zavzeti, in tudi od takrat še živi legenda – ta pa je resnična – o junaških Herbardu Turjaškem in Frideriku Višnjegorskem, ki sta v 16. stoletju dobesedno žrtvovala glavi v boju s Turki. Njuni balzamirani in nagačeni glavi, ki so ju njuni sorodniki od Turkov odkupili za 20.000 zlatnikov, sta bili daleč naokoli razvpiti relikviji in Auerspergi so ju še do začetka druge svetovne vojne radi razkazovali svojim obiskovalcem. Ohranjeni sta še danes.
Ne Turki, ampak govedo
Mimogrede, ko smo ravno pri Turkih. Turjaški grad ni dobil imena po njih, temveč po danes že izumrlem govedu tur. Na Volovskem stolpu je še vedno vklesan v kamen, nekoč pa je bil menda celo pozlačen. Mogočno govedo je v času razcveta gradu še živelo v dolenjskih gozdovih. Ker je tur veljal za kralja takratnih gozdov, so ga grofje Auerspergi vzeli za svojo osrednjo figuro in mu namenili tudi prostor v grbu, saj so s tem želeli pokazati svojo moč, pogum in neupogljivost. Kakor koli – tura ni več, Auerspergi so morali zapustiti Turjak in tudi zadnja maskota gradu, bernardinec Jupi, je življenje izgubil med obleganjem gradu leta 1943.
Grad je po obnovi v upravljanje prevzel Javni gospodarski zavod Protokolarne storitve Republike Slovenije – JGZ Brdo. Teja Savelli je prepričana, da mora grad ostati dostopen in prevzeti družbeno vlogo. Vidi ga kot prostor, namenjen izobraževanju, promociji naše dediščine, kulturi, različnim prireditvam, ki ga dopolnjuje turistična dejavnost. Novi upravljalec je že napovedal, da bodo obiskovalcem na voljo vodeni ogledi, kavarna in nastanitve v Hotelu Grad Turjak, grajske dvorane pa bodo gostile poroke in druge dogodke.
