Marius Gros iz Dublina bi se lahko tolažil tudi s pregovorom, da se najmočnejši strup skriva v majhnih stekleničkah, a se nikakor ni mogel sprijazniti s svojimi 167 centimetri. Potem ko je za to možnost izvedel na tiktoku, se je odločil za res drastičen ukrep. Odločil se je najeti posojilo in plačati okrog 30.000 evrov za obisk Turčije in operacijo, med katero so mu najprej polomili obe nogi, nato pa na stegenske kosti namestili kovinski okvir z vijaki, ki jih je med celjenjem zlomov privijal, dokler ni na tak način s podaljšanjem nog pridobil 10 centimetrov.
»Povprečna višina na Irskem, kjer živim, se zdi višja kot v Romuniji, od koder prihajam. Irci so večinoma visoki med 170 in 180 centimetri, zato sem se na ulici počutil premajhnega,« je pojasnil svojo odločitev 28-letnik, ki je pregledal ponudbo klinik po vsem svetu, preden je izbral eno do njih. »Operacija v ZDA je stala do 200.000 dolarjev, zato se mi je turška cena zdela razumna. Nisem bil zares živčen vse do ure pred operacijo. Vedel sem, da bo boleče, ampak se bo na koncu splačalo,« pripoveduje Gros, ki so ga operirali januarja lani, zdaj pa je tako ponosen in zadovoljen, da svojo zgodbo kar sam predstavlja medijem.
Ko se je Marcus Gros zbudil po operaciji, je bil še vedno enake višine. Vijake na okvirjih je moral vsak dan privijati štirikrat, s čimer je razdaljo med kostmi povečal za milimeter. Prva tedna sta bila najbolj težavna, saj je bil večinoma priklenjen na posteljo. »Ko sem se zbudil, je bila bolečina res huda, a zaradi protibolečinskih zdravil sem kmalu nekoliko otopel,« se spominja. Po štirih dneh v bolnišnici jih je preživel še 11 v bližnjem hotelu. S fizioterapevtom je ta čas delal vaje, medtem ko so mu medicinske sestre menjavale povoje. Nato se je vrnil na Irsko in štiri mesece ostal brez dela, saj je moral uporabljal invalidski voziček, preden je postopoma prešel na hoduljo, dve bergli in nato eno samo.
Dolgo okrevanje
Tedni so minevali in pokazali so se prvi znaki, da operacija deluje, saj je opazil, da mora roko spustiti nekoliko nižje, ko uporabi kavni aparat in mikrovalovno pečico. Redna fizioterapija mu je pomagala povrniti moč, ko so se mu noge zacelile, samo privijanje vijakov pa ga menda ni posebej bolelo. Do maja 2025 je bil postopek podaljševanja končan in Marius zdaj meri 178 centimetrov. Fino se mu zdi, da je zdaj višji tudi od svojega brata, s katerim rada obiskujeta fitnes center. Priznava, da se še vedno giblje malce okorno in da se mu tek zdi »malo čuden«, saj se njegovi možgani še prilagajajo novi višini, vendar pa vsaj bolečin menda ne čuti več. Napredek redno dokumentira in objavlja na tiktoku, skoraj je že odplačal posojilo in trdi, da odločitve ne obžaluje. »Ljudje na spletu so govorili, da ne bom nikoli več hodil, jaz pa sem samo odgovoril: 'Poglejte – in boste videli.' Vedel sem, da se bom vrnil v normalno stanje. In zdaj sem se.«
Čeprav mu seveda privoščimo zadovoljstvo ob ugodnem razpletu, je treba poudariti, da operacije podaljšanja nog prinašajo številne nevarnosti. Gre za visoko tvegan kirurški poseg, ki prinaša resne nevarnosti, saj vključuje namerno lomljenje kosti in postopno raztegovanje tkiva. Celoten postopek zahteva dolgotrajno okrevanje, zapleti pa lahko tudi trajno vplivajo na gibljivost. Kosti se lahko zacelijo pod napačnim kotom, kar deformira nogo. Pride lahko do poškodbe živcev in krvnih žil, saj se med raztegovanjem kosti raztegujejo tudi mehka tkiva, kar lahko povzroči trajno izgubo občutka, mravljinčenje ali motnje v prekrvavitvi. Raztegovanje povzroča tudi izjemno zategnjenost mišic, kar lahko vodi v dolgotrajno okorelost kolkov, kolen ali gležnjev. Ob vsem tem obstaja visoko tveganje okužbe, med rezanjem kosti in vstavljanjem žeblja pa lahko delci maščobe iz kostnega mozga zaidejo v krvni obtok in mašijo žile v pljučih, kar je smrtno nevarno. Notranji žeblji in zunanji fiksatorji se včasih zlomijo ali premaknejo, kar zahteva ponovno operacijo. Povrhu pa večmesečne hude bolečine in začasna odvisnost od drugih pogosto vodijo v depresijo. A tisti, ki se odločajo za tako operacijo, so verjetno nekaj depresivnosti občutili že prej.
