»Upam, da me bodo po finalu omenjali kot najslabšega tenisača, ki je kdaj osvojil grand slam turnir,« je Alexander Zverev že dan pred svojim velikim zmagoslavjem na Rolandu Garrosu brez kančka dvoma in oklevanja odgovoril komentatorju Eurosporta, ki ga je vprašal, ali mu pogoste oznake v medijih, češ da je najboljši teniški igralec brez osvojenega grand slama, pomenijo kompliment ali le dodatno breme.
Čakal najdlje od vseh
Pravzaprav je bil njegov odgovor znan že veliko prej, saj je januarja 2025 po prepričljivem porazu v treh nizih proti Janniku Sinnerju v svojem tretjem finalu grand slam turnirja (prejšnja dva je izgubil šele po petih nizih – na OP ZDA 2020 proti Dominicu Thiemu in na Rolandu Garrosu 2024 proti Carlosu Alcarazu) povedal prav to. »Nočem biti najboljši teniški igralec brez grand slama v zgodovini,« je odločno zatrdil na takratni tiskovni konferenci, potem ko je bil nekaj minut prej ob prejemu čeka za poraženca finala še ves poklapan in na robu solza. »Rad bi se zahvalil svoji ekipi … Enostavno nisem dovolj dober. Tako preprosto je,« je takrat le za hip skrušeno nagovoril občinstvo, potem pa se spet posvetil garanju za cilj, ki ga je zdaj končno dosegel. Pred tem je že osvojil olimpijsko zlato v Tokiu 2021 in v istem letu še svoj drugi turnir masters (z olimpijskim posamičnim zlatom, mastersom in grand slamom se lahko poleg Zvereva pohvalijo le še Andre Agassi, Andy Murray in Novak Đoković), a čeprav je večkrat izjavil, da olimpijskega odličja ne bi zamenjal za noben grand slam, je bilo jasno, da je bila to bolj tolažba, četudi nikakor ne slaba.
Zverevu je tako kot Agassiju in Goranu Ivaniševiću uspelo priti do prvega grand slama šele v svojem četrtem finalu, a je bilo v resnici njegovo čakanje najdaljše med vsemi dosedanjimi zmagovalci. Prvi grand slam naslov je namreč osvojil šele po 13 letih poklicne teniške kariere na svoji 41. udeležbi na grand slam turnirjih in po 125 odigranih tekmah na njih. S tem je končal ne le svoje dolgo sušno obdobje, v katerem je sicer nanizal še 24 lovorik na drugih turnirjih ATP, ampak tudi še precej daljšo nemško sušo. Minilo je namreč že 30 let, odkar je Boris Becker kot zadnji Nemec osvojil svoj šesti grand slam turnir z zmago proti Michaelu Changu v Melbournu. Še več časa, kar 89 let, je minilo, odkar je zadnji Nemec slavil v Parizu. Gottfried von Cramm je bil najboljši v letih 1934 in 1936, leta 1937 pa je zmagal Henner Henkel. »To je prva zmaga med moškimi na Rolandu Garrosu v odprtem teniškem obdobju. Steffi Graf je večkrat zmagala med dekleti, a pri moških ni šlo. To je vsekakor velika lovorika za Nemčijo,« je na tiskovni konferenci ponosno poudaril 29-letni Nemec, ki ob prejemu pokala mušketirjev ni skrival čustev.
»Veliko smo prestali z mojo ekipo, veliko razočaranj, a zdaj smo končno zmagovalci grand slama. To igrišče je tako posebno zame. Tu sem doživel najlepše in najslabše trenutke v življenju. Pred štirimi leti sem med polfinalom proti Nadalu ležal v tistem kotu s sedmimi strganimi ligamenti in dvema zlomljenima kostema v gležnju. Pred dvema letoma sem tu izgubil finale, zdaj pa sem končno dočakal srečen konec,« je povedal Zverev, ki se je rodil 20. aprila 1997 v Hamburgu, potem ko sta se njegova starša Aleksander in Irina, oba nekdanja teniška igralca, skupaj z njegovim 10 let starejšim bratom Mišo leta 1991 preselila v Nemčijo, kjer je mali Saša, ki od otroštva boleha za sladkorno boleznijo, že pri treh letih začel igrati tenis, ob tem pa se je sprva ukvarjal še s hokejem in nogometom.
Pri 12 letih se je povsem posvetil tenisu, kjer se je kmalu prebil med najboljše mladince na svetu, že nekaj let pa je tik pod svetovnim vrhom tudi med člani in je zgolj z nagradami zaslužil že več kot 65 milijonov dolarjev. Prepričan je, da se bo po finalni zmagi proti 24-letnemu Italijanu Flaviu Cobolliju lahko bolj samozavestno in sproščeno podal v boj za še kak grand slam naslov, najprej na Wimbledonu.
Pravljica Poljakinje
Med ženskami je v Parizu slavila 19-letna Rusinja Mira Andrejeva, ki je kot nekdanja najboljša mladinka prav tako osvojila svoj prvi grand slam naslov (na Rolandu Garrosu kot najmlajša po Moniki Seleš), z dobljenimi 2,8 milijona evrov za zmago pa je svoj dosedanji karierni zaslužek zaokrožila že na 13 milijonov dolarjev.
Precej bolj kot ruski najstnici iz bogate družine, ki že od 15. leta skupaj s starejšo sestro Eriko trenira v elitnem klubu v Cannesu, se je življenje spremenilo poraženi 24-letni Poljakinji Maji Chwalinski, ki je z 1,4 milijona evrov za uvrstitev v finale zaslužila precej več kot v vsej dosedanji karieri. S prodorom iz kvalifikacij vse do finala (to se je zgodilo prvič v zgodovini Rolanda Garrosa, še korak dlje je uspelo priti le Britanki Emmi Raducanu pred petimi leti na OP ZDA) je Maja, ki je zaradi depresije za pol leta že opustila tenis, spisala neverjetno, a resnično pravljico. S 114. mesta se je zavihtela na 21. mesto in končno postala zanimiva tudi za sponzorje, saj si je doslej športno opremo kupovala sama in bila dolgo v strahu, ali bo sploh imela dovolj denarja za plačilo hotela in pot domov.
»Letošnji Roland Garros je bil res zanimiv in nepredvidljiv. Vsakdo bi sicer lahko že pred turnirjem napovedal, da bosta v finalu igrala tudi Italijan in Poljakinja, a seveda Sinner in Iga Šwiatek, ne pa Cobolli in Chwalinska. Čeprav mi Zverev kot človek zaradi svojega obnašanja ni všeč (njegovi bivši dekleti – z eno od njiju ima hčerko – sta ga obtožili nasilništva, kar se je končalo brez priznanja krivde, a z zunajsodno poravnavo, visoko kazen pa je dobil tudi, ko se je z loparjem besno znesel nad sodniškim stolom, op. a.), je s svojo igro letos upravičil vlogo favorita, ko so odpadli Alcaraz, Sinner in Novak. Zlasti Sinnerjev poraz po vodstvu z 2:0 v setih in 5:1 ostaja nerazumljiv, saj ga zgolj izčrpanost zaradi vročine ne more pojasniti. Verjetno je šlo tudi za kak virus, ki je kasneje prisilil k predaji v polfinalu njegovega rojaka Arnaldija. Veseli nas lahko, da je zablestelo toliko novih mladih imen, kot so Brazilec Fonseca, Čeh Menšik in Španec Jodar. Poljakinja Chwalinska si je rešila ne le kariero, ampak je preskrbljena za vse življenje, zmaga Rusinje pa je po izpadu Sabalenke dokaj pričakovana. V Parizu so presenečenja kar pogosta. Ko prvi favoriti odpadejo, ostali igralci hitro začutijo priložnost za kaj več,« ocenjuje največji turnir na pesku teniški poznavalec in komentator Peter Pevc, ki se že veseli bližajočega se Wimbledona.
Tam bo po štirih letih premora morda nastopila tudi 44-letna Serena Williams, ki bo za začetek nastopila v dvojicah na turnirju na travi v Queen's Clubu. »Posamično verjetno še vedno lahko premaga vsakogar, a ne na toliko tekmah zapored, kot jih zahteva turnir za grand slam. S tem ima zdaj težave celo Novak, čeprav je veliko bolje pripravljen kot Serena. Njena odločitev malce spominja na Lindsay Vonn, a tenis vsaj ni tako nevaren kot smučanje,« je Pevc skeptičen do vrnitve imetnice 23 grand slamov.
