Vina iz Valdhuberjeve kleti so že nekaj časa med najboljšimi na Štajerskem. Njihove višje linije se zlahka kosajo tudi s konkurenco z avstrijske vinske ceste in predstavljali smo si, da je podobno s hrano, ki je na avstrijski strani gričev celo nekaj dražja kot pri nas, a v večini res dobro pripravljena.
Pri Valdhuberju kuhajo le ob koncu tedna, ko v veliki, sodobni in svetli jedilnici strežejo menije (43 evrov) s štirimi jedmi in nekaj dodatki, vinska spremljava je na voljo ob doplačilu. Razgled je neverjeten, jedilnica je v svetlem lesu in ravno prav v steklu, da je razgled na vinograde nepozaben, še lepše je za mizami na terasah in mizami med vinogradi. A nič manj ni bil mikaven pogled na prvi steklenici bogate, a suhe hišne penine ter penečega Kaosa, ki ga pridelajo iz modrega muškata.
Peneči dobroti je spremljala skupina pozdravov iz kuhinje, vsak je dobil tri natančno odmerjene grižljaje: postrv na grahovi kremi s kumaro, krema iz bučnega olja z ikrami postrvi ter čičerikin kreker s kremo iz leče, rezino račke in marmelado iz modrega muškata.
Zelo okusen, a miniaturen uvod, ki smo ga samoiniciativno okrepili s krožnikom hladnih dobrot s kmetije (24 evrov). Tega sicer raje ponujajo gostom, ki pridejo na vinsko degustacijo, a nam si ga je ob nekaj pregovarjanja vendarle uspelo priboriti.
V eni boljših jedi tistega popoldneva so na ogled in obed postavili izreden kiblflajš pa domačo salamo iz svinjine in divjačine, dišečo, zelo mesno slanino in Čušev sir. Na svojem mestu sta bila namaz s skuto in čemažem ter kup nasitne ocvirkove paštete, pomagali so še sveže naribani hren in kumare.
Umirjeni in okrepčani smo se nato lotili še redne ponudbe oziroma menija, ki so ga pripravili za konec tedna. Prva jed je bila krompirjeva strjenka s cikorijo, ocvirki in kremo iz dimljenega rumenjaka, sodelovali so listi kapucinke in grahovi poganjki, svežino je obljubljala omaka iz kislega mleka. Škoda, ker kruh ni bil ravno aktualen, po drugi strani pa sta bila k sreči na svojem mestu eden najboljših sauvignonov pri nas – Jamertal, poimenovan po vinogradu v dolini, kjer so menda nekoč vsi prebivalci radi jamrali – in njegov kolega renski rizling iz najvišje linije. Pravi štajerski, ne predragi vini, ki za natančno oceno potrebujeta sposojenega šoferja ali pa sobo za utrujenega degustatorja.
Nekje smo prebrali ali slišali, da je kuhinja v rokah domače gospodinje, ki naj bi ji pri ustvarjanju pomagal Kristjan Anderlič, kuhar, ki smo ga nazadnje srečali v prestižni dunajski restavraciji Glasswing, naprej pa njegovih poti nismo raziskovali. A topla predjed, arancin z ješprenjem, se zdi v njegovem slogu. Ocvrtek postavijo na kremo iz čemaža in omako iz fermentiranega zelja, na drugo stran krožnika gre mini verzija dimljene postrvi s hrustljavo slanino in koromačem. Povezanost sestavin ima vse značilnosti velike jedi, je pa vprašanje, ali niso naši štajerski hribčki vseeno rojeni za večje porcije in konkretnejše sestavine.
Pri glavni jedi se nam je pridružil modri pinot, ki se, odkrito povedano, še ne more meriti z izjemnimi hišnimi belimi vini. Spoprijel se je s piščančjo rulado v sijajno hrustljavi kožici, ki so jo pospremili s skutnim štrukljem in svežimi vrtnimi šparglji.
Pri Valdhuberjevih so sicer specialisti za vina, kakšna steklenica je romala tudi v vinski hladilnik v našo centralo, a ne gre zanemariti njihovega dela z žganicami. Ravno ob sladici smo se veselili likerja z okusom pečenih jabolk, ki nosi očiten spomin na božične čase, medtem ko je bila sladica povsem primerna letnemu času.
Šlo je za učinkovito, sladko in obenem zelo osvežilno srečanje jagod in rabarbare, ki so spremljale jogurtovo strjenko, za piko na i so poskrbeli bezgovi cvetovi.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
