Bral sem, da je neki šaljivec tisti dan, ko so izvolili novega mandatarja, oklical za »črni petek«. Zanimivo! A kakšen Anže ali pa gospa Rozika verjetno ne delita njegovega počutja, to je bil zanju nemara »Ta veseli dan ali Janez se vrača«. Kaj češ, tako je pač s političnim vrtiljakom.
Jaz, če mene vprašate, sem takšnih trenutkov doživel kar nekajkrat. Tako in drugače. Še posebej ob raznih praznikih. Prav en lep se nam pravkar približuje. Proslave in srečanja so namreč takrat, ko se hkrati poslavlja tudi stara oblast ter se vpeljuje nova, res nekaj posebnega!
Skratka, na enega od dogodkov, v nekem za nove sile zmagovitem decembru, sem peljal tudi milo soprogo. Ploskali smo, da so nas roke bolele, potem smo pa lepo vstali ter se v dolgi kači napotili proti prostoru, kjer so dišali kozarci s penino.
»Glej,« me je na lepem pocukala žena, »tale tip mi je pa od nekod znan.«
Pogledal sem tja na levo in videl možakarja z gospo, kako sta takisto stopicala iz dvorane.
»Hej,« sem se počil po čelu, »kaj ni to novi minister?«
Seveda je bil. Jaz imam namreč, če še ne veste, zelo dober spomin. Najprej sem sicer dvakrat narobe uganil, kakšen resor naj bi človek vodil, ampak obraz sem si pač dobro zapomnil.
Prihodnje leto se ga bo dalo brez dvoma lažje prepoznati, sem ugibal. Če je gneča še tako huda, se predsednike in ministre v množici takoj najde. In sicer zavoljo brencljev, ki žežnjajo okoli njih. Ko se pomikajo po preddverju, je videti približno tako, kot so letele med vojno zavezniške leteče trdnjave: bombniki so imeli svojo pot, okoli njih pa so brenčali lovski avioni in jih branili. No, politike v resnici branijo varnostniki, tisti »lovci« v gruči bi pa radi le kaj rekli, na kaj, hm, opozorili – ali pa se le pokazali. Večkrat ko te funkcionar vidi, lažje te bo prihodnjič prepoznal.
-
Ker je bil organizator vljuden, je kajpak povabil tudi nekdanje ministre. Toda ti so bili, zanimivo, nekako nevidni. Hodili so po prostoru, srečevali ljudi, ki so jih vse od nekod poznali – a se nihče ni ozrl in ne ustavil, da bi poklepetal z njimi. Pa niso minili niti trije meseci od takrat, ko se je še vse gnetlo okoli njih...
Prišel je pač nov čas, za nove obraze in nove posetnice ter navezovanje stikov s pravimi ljudmi. Treba je bilo ugotoviti, kdo se bo zdaj specializiral za telefonijo in ceste, na koga bo treba pritisniti, če boš hotel prodati kakšen zanimiv rentgenski aparat ali kirurške rokavice ali kakšno operacijsko pohištvo, kdo bo usmerjal denarce evropskih skladov, da bi še nam kaj padlo z mize, ne pa samo »njim«.
Ja, ob volitvah se vse spremeni. To najbolje vedo tisti, ki prihajajo, in še bolj oni drugi, ki pospravljajo. Tem se dogaja pojav, ki se mu reče »ko je crknil telefon«. Se pravi, ko čez noč iz slušalke izginejo »prijatelji« in ostanejo le še prijatelji. Teh je malo in ne povzročajo veliko telefonskih stroškov. Če jih je sploh kaj.
Zdaj šele dobro razumem, zakaj je bilo za ministre nekoč tako lahko dobiti profesorje. Ako jih odrežejo ali ne izvolijo ponovno, se mirno vrnejo na staro delovno mesto. Za druge je že večji hudir: za to, da si redno štempljajo delovne knjižice, morajo tu in tam zamenjati po dve ali tri politične stranke...
Ampak pomembno je, da je tu junij, ko se veselimo praznika in počitnic. Kako je v teh časih s sedmo silo in vabili, nimam pojma. Dore je namreč zdaj penzionist, poročen z upokojenko, takšnih pa itak ne vabijo ploskat na proslave. Vsi drugi se bodo pač morali navaditi na nove šege in običaje.
Pa saj pridejo nekoč tudi nove volitve.
In nove vizitke.
Brez skrbi, za koga tudi novi »črni petki«.
