Pred štiridesetimi leti, natanko 12. septembra 1986, se je na Mačkovcu, na križišču dveh evropskih pešpoti, E6 in E7, zbrala množica popotnikov in gozdarskih delavcev z vsega sveta. Tistega dne se je v Sloveniji odprla evropska pešpot E7, ena od treh tovrstnih daljinskih poti, ki danes vodijo čez našo deželo. Dogodek je bil namenjen počastitvi svetovnega kongresa Mednarodnega združenja gozdarskih raziskovalnih organizacij, odziv pa je bil, kot je dejal Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji (KEUPS), fantastičen. Potem ko je bila že leta 1975 odprta E6, ki poteka od severa proti jugu naše države, je odprtje E7 pomenilo začetek danes 650 kilometrov dolge poti, ki teče od skrajnega vzhoda do zahoda Slovenije, povezuje kraje in ljudi ter briše meje.
Peš čez strogo mejo
Evropske pešpoti niso slovenska iznajdba, njihov nastanek sega v leto 1969 v Nemčijo, ko je njihov pobudnik dr. Georg Fahrbach ob ustanovitvi Evropske popotniške zveze izjavil: »Odprimo meje, pojdimo drug do drugega peš, kajti tako se bomo med seboj najbolje spoznali in naučili spoštovati ter ceniti sočloveka.« Ta moto je kmalu vzbudil velik odziv in začela je nastajati mreža poti, ki povezuje Evropo peš, od obale do obale, ne glede na državne meje.
Da so pešpoti dobra priložnost za razvoj podeželja, je zaznal tudi slovenski inženir gozdarstva Milan Ciglar. Na njegovo pobudo se je uredila prva evropska pešpot pri nas, E6, in po njem se ta del tudi imenuje – Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana, ki je dolga 350 kilometrov. Toda ko je E6 prvič pripeljala pohodnike čez Karavanke, je bilo prehajanje državne meje iz Jugoslavije vse prej kot običajno.
»Samo predstavljajte si, kaj se je takrat dogajalo,« pripoveduje Jože Prah, medtem ko se spominja časov, ko meje še niso bile odprte. »Planinci si niso upali hoditi blizu meje z Avstrijo, to ni bil hec. Potem pa so se države dogovorile in se je odprla pešpot, planinci pa so smeli prvič načrtno prestopati meje. Odziv je bil fantastičen na vseh ravneh in v prvih letih je Slovenijo peš obiskalo okoli dvesto tujih popotnikov letno. To je bil za takratne razmere izjemen odziv, človek je lahko stopil na pot in prestopil mejo, ki je bila sicer strogo določena.«
Enajst let po E6 se je na naših tleh vzpostavila druga evropska pešpot, E7, ki nosi ime po Zoranu Naprudniku, ki je bil poleg Boštjana Anka glavni motor njenega trasiranja. Sprva je vodila le od mejnega prehoda Robič do Bistrice ob Sotli, leta 1995 pa se je razširila do Hodoša. Danes je E7 v Sloveniji dolga 650 kilometrov in ima 42 kontrolnih točk, povprečno na vsakih 20 do 30 kilometrov je ena, da se lahko popotnik nekje ustavi, prespi in dobi žig v knjižico. Za tiste, ki se odpravijo na pot v enem kosu, pomeni to mesec dni hoje.
Razvoj podeželja
Toda evropske pešpoti niso planinske poti, kjer bi premagovali le vrhove, nasprotno. Popotnika vodijo po pobočjih, gozdovih, skozi doline, mimo kmetij, le redko se dvignejo nad 1500 metrov, polne so lokalnih zgodb in kulturne dediščine. Dostopne so celi paleti ljudi, tako družinam kot starejšim, ki nekoliko težje grizejo strmine.
»Nastale so kot razvoj podeželja, zato so povezovale kmetije in ljudi, ki so pohodnike sprejemali, jim ponudili prenočišče in jim pokazali svoj vsakdan. Stare karte in vpisne knjige še danes pričajo o tem, kako so pohodniki prihajali na kmetije in bili tam dobrodošli,« je povedal Jože Prah.
Tudi Marija Imperl, članica Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji in nekdanja dolgoletna direktorica Kulturno-turističnega rekreacijskega centra Radeče, je poudarila, da je hoja samo osnova evropskih pešpoti.
»Evropske pešpoti obiskovalca ne vodijo le od ene markacije do druge, ampak mu omogočajo, da kraj tudi doživi. Gre za kulturo, skrb za naravno okolje in medčloveške odnose. Na klasičnem pohodu v skupini se ljudje pogovarjamo o marsičem, če pa greš po eni od teh poti, imaš priložnost, da srečaš samega sebe. Tam se človek znajde sredi narave in se zave, da je samo eno malo bitje med milijonom drugih, tam ima priložnost, da se ustavi in resetira,« je še dejala. In na takih poteh se po njenem mnenju pokaže tudi nekaj, kar je v sodobnem življenju vse redkejše, to je čas za drugega človeka. »Ljudje so postali odtujeni in si morajo danes čas za hojo, druženje in naravo skoraj načrtno vzeti,« še pravi.
Kultura in šport
Posebnost evropskih pešpoti je, da jih vodita raznolikost in drugačnost, zato pohodniki na poti doživijo niz lokalnih zgodb, nekatere občine pa sploh živijo z evropskimi pešpotmi. V Radljah ob Dravi, kjer E6 vstopi v Slovenijo, bo 13. septembra slovesna otvoritev prenovljenega Dvorca Radlje, kjer bo z interpretacijskim centrom evropska pešpot dobila svoj stalen prostor, nekakšen muzej poti, ki bo služil tudi kot informativno središče za pohodnike.
Podobno je s Podčetrtkom, kjer so lani praznovali 30-letnico E7 skozi kraj, pot pa želijo povezovati tudi z drugimi vsebinami. Turistično društvo Podčetrtek je ob trasi E7 in v njeni bližini postavilo pet informacijskih tabel, v okviru projekta Pot zgodb z lokalnimi legendami in zanimivimi zgodbami, ki so se prenašale iz roda v rod. »Evropske pešpoti so poti povezovanja, ki povezujejo tudi ljudi in kulture. Tako pohodnik na poti skozi naš kraj ne bo spoznaval samo narave, ampak tudi pripovedi ljudi, ki so tu živeli pred njim,« je povedala predsednica TD Podčetrtek Mihaela Juričan Šelekar.
V Podčetrtku pa so z E7 povezani tudi prek športnega dogodka. Hrib Rudnica, kamor domačini radi zahajajo, bo 5. septembra že tretje leto prizorišče prav posebnega teka, ki si je izposodil ime pri E7. Gre za Svinjskih E7 Trail, kot so člani športnega društva Rudniški risi poimenovali zahteven, strm tek na hrib.
»Ime prireditve izvira iz imena Svinjski graben, kjer naj bi se nekdaj potikali Attemsovi prašiči in po katerem poteka proga vse do točke, kjer se začne evropska pešpot E7, kot tudi po zaključni, ciljni strmini, ki je pošteno 'svinjska',« je hudomušno pojasnil Blaž Šelekar, član Rudniških risov, ki organizirajo trikilometrski tek.
Rudniški risi so nastali povsem spontano med epidemijo kovida, ko se je nekaj ljubiteljev športa večer za večerom srečevalo prav na trasi E7 in skupaj vzpenjalo na Rudnico. Jedro društva se je nato ustalilo pri 13 članih, ki želijo Rudnico in tek uveljaviti kot turistični produkt Kozjanskega, spodbuditi domačine k redni športni aktivnosti ter na progo vsako leto pripeljati vrhunske tekače, ki bi lahko podrli rekord proge. Ta trenutno znaša nekaj manj kot 18 minut – za primerjavo: povprečen pohodnik za vzpon na Rudnico potrebuje približno 40 minut.
Največji pohodniški dogodek
Vsakih pet let se v okviru evropskih pešpoti zgodi tudi nekaj, kar lahko organizatorji, to je Evropska pohodniška zveza, brez dvoma imenujejo največji pohodniški dogodek v Evropi. Gre za tako imenovani Eurorando, pohodniški festival, ki je prvič potekal leta 2001 v Franciji v Strasbourgu, letos pa se bo odvil na nemško-češki meji v Rudnih gorah in tam bo kajpada tudi slovenska delegacija. Okoli štiri tisoč pohodnikov iz vseh evropskih držav se sreča na enem mestu in skupaj preživi nekaj dni, polnih kulturnih prireditev, skupnih aktivnosti in kajpada hoje. Kot pravi Jože Prah, se tam ustvari res neverjetna energija.
»Ko ljudje iz vseh evropskih držav pridejo skupaj, ni pomemben jezik, ni pomembno politično prepričanje, kultura, takrat smo vsi eden. Tega se ne da opisati, to energijo je mogoče samo občutiti,« vzneseno spregovori o srečanju, ki vsakič poteka pod drugim motom, letos je to »Nazaj k naravi«.
Pretekla srečanja so potekala na Češkem, Švedskem, Danskem, v Romuniji in Španiji. Tja so udeleženci iz vse Evrope prinesli vodo iz svojih domačih rek in jezer ter jo skupaj zlili v vodnjak v Alhambri. Letos bodo s sabo prinesli kamenčke in iz njih na kraju srečanja zgradili skupno piramido. Slovenija ima pri tem posebno vlogo, saj so pri nas evropske pešpoti povezane pod okriljem štirih organizacij, Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove Slovenije, Planinske zveze Slovenije in Zveze gozdarskih društev, vse skupaj pa delujejo prek komisije KEUPS. To je unikum v Evropi.
Toda ne glede na to zanimanje za evropske pešpoti v zadnjih desetletjih upada. Danes značko za prehojeno pot v povprečju prejme le približno 30 pohodnikov na leto. Tudi Jože Prah, predsednik komisije, se je vprašal, zakaj je tako. »Pred 30 leti so bile evropske pešpoti mnogo bolj znane. Ne bi rekel, da je zanimanja za hojo manj, nasprotno, prej gre za spremembo tega, kaj ljudje na poti iščejo. Danes so vse informacije o poteh dostopne na spletu, na straneh Planinske zveze Slovenije, koordinatorje je mogoče poklicati neposredno, obenem pa ljudje iščejo manj organizirane skupinske pohode in več samote. Danes je trend hoja v majhnih skupinah ali hoditi sam,« ugotavlja.
Od znancev do prijateljev
Toda planinska vodnica Darinka Avguštin, članica PD Lisca Sevnica, ki že leta in leta vodi izlete po evropskih pešpoteh, je prepričana, da je hoditi skupaj lepše. Vsako leto januarja je Darinka zaslužna za to, da se v Kopru zbere množica pohodnikov iz vseh koncev Slovenije, ki pridejo tja z več avtobusi in so namenjeni na skupen pohod po delu Mediteranske pešpoti E12. Prvi večji skupni pohod se je zgodil pred desetimi leti, ko so v Kopru pripravili slovesno odprtje slovenskega dela E12 s pravo množico udeležencev. Od takrat poteka pohod vsako leto. Del čara je prav v tem, da pot ne poteka skozi velika mesta, temveč skozi manjše kraje in vasi, kjer pohodnike marsikje tudi pogostijo. »Ljudje ob poti so resnično prijazni,« pove Darinka.
Darinka je s pohodništvom povezana od otroštva in pred dobrimi 25 leti jo je hoja pripeljala tudi do evropskih pešpoti. Najprej je začela hoditi po E6, nato po E7 in E12. Od takrat je po etapah prehodila celoten slovenski del teh evropskih pešpoti, E7 pa v okviru večletnega dobrodelnega pohoda za zdravje, s katerim so zbirali sredstva za ljudi, ki so se borili z rakom. Ta zgodba je na vseh v sevniškem planinskem društvu pustila močan pečat.
»Hoja mi ogromno daje, moram hoditi,« pravi Darinka, »kajti ko se odpraviš na pot, gredo iz glave vse skrbi. Pa še nekaj je: za hojo ne potrebuješ ničesar, samo dobro voljo. Zato se na evropske pešpoti vedno odpravim v skupini. Ko hodimo skupaj štiri, pet ur, se pogovarjamo, najprej postanemo dobri znanci, potem prijatelji. Skupina ustvari posebno vzdušje in to je nekaj, kar danes potrebujemo.«
