»Takšni vrhunski športniki, kakršna sta Anže Kopitar in Luka Dončić, se enostavno rodijo. Zelo redko sicer, a jih ne moreš kar ustvariti, niti s trdim delom in treningi ne. Svoje izjemne sposobnosti imajo pač že v genih. Za dobre športnike, ki dosegajo veliko golov, ljudje po navadi pravijo, da se znajdejo ob pravem času na pravem mestu, torej tam, kjer je žoga ali plošček. Da imajo torej tudi nekaj sreče. Za nemškega nogometaša Gerda Müllerja, ki je z Branetom Oblakom igral pri Bayernu, so radi rekli, da mu je žoga kar padla na nogo. A res izjemni športniki, kot sta Anže in Luka, se vedno znova pojavijo tam, kamor bosta žoga ali plošček šele prišla. Za to je potreben šesti čut oziroma posebna sposobnost. Nisem si predstavljal, da bo kdo od naših dosegal kaj takega v ZDA. Veliko stvari se mora uskladiti za to,« o neverjetnih dosežkih svojega sveže upokojenega rojaka z Jesenic razmišlja Rudi Hiti, najboljši slovenski hokejist iz časov pred Anžetom.
Spet na svetovnem prvenstvu
Hiti, ki je 4. novembra dopolnil 79 let in ga letos torej čaka okrogli jubilej, ob vprašanju o Kopitarju niti za hip ne pomisli, da bi v isti sapi omenil še svoje dosežke, čeprav so nekoč tudi njega vabili v ameriško-kanadsko profesionalno ligo in čeprav se je tudi sam (po navadi pa skupaj z dve leti mlajšim bratom Gorazdom) neštetokrat znašel prav tam, kjer je bil plošček, ki ga je bilo treba le še potisniti v mrežo. O slednjem priča starejšim bralcem znan skoraj ponarodeli navijaški vzklik: »Rudi Hiti, Gorazd Hiti, gol, gol, gol!« Ta je v 70. in 80. letih tako pogosto odmeval na tekmah državnega ali svetovnega prvenstva v Tivoliju in drugih hokejskih dvoranah. Denimo leta 1974, ko je na svetovnem prvenstvu skupine B v Tivoliju Jugoslavija osvojila drugo mesto za ZDA in pred Zahodno Nemčijo, ki je dve leti kasneje na olimpijskih igrah osvojila bron. To so bili časi, ko je drugo mesto v skupini B pomenilo osmo mesto na svetu, saj je tedaj v elitni skupini svetovnega prvenstva igralo le šest reprezentanc in ne 16, kot jih bo s Slovenijo vred nastopalo na svetovnem prvenstvu skupine A, ki se začenja ta teden v Švici. Tam bo tudi Rudi Hiti s svojo ženo Alenko.
»Na svetovna prvenstva kar redno hodim, saj dobivam vabila, za tekme Olimpije ali Jesenic pa ne. No, saj ni nič hudega, dovolj tekem si ogledam na Bledu, kjer moštvo Akademije Rudi Hiti nastopa v avstrijsko-madžarsko-slovenski ligi do 20 let,« pove čili sogovornik, ki je po dvakrat osvojil naslov državnega prvaka tako z Olimpijo kot z Jesenicami, s slednjimi zadnjič celo pri 40 letih, ko je bil pomočnik trenerja v Bolzanu in je za Jesenice v finalu proti Partizanu lahko igral le tri tekme tekme, ki se niso prekrivale z italijanskim prvenstvom. »V sedmih dneh sem spal le eno noč, saj sem se vsak drug dan vozil od Bolzana do Jesenic in nazaj. A nam je uspelo,« se spominja hokejist, ki je bil tako kot mnogi odlični športniki rojen v Kurji vasi pod Mežaklo, kjer je nastalo prvo drsališče, kasneje pa tudi hokejska dvorana na Jesenicah.
Rekordni dosežek
Še bolj redno kot v sedanji navijaški vlogi se je udeleževal svetovnih prvenstev kot aktivni igralec. Nastopal je namreč na kar 17 svetovnih prvenstvih, s čimer se lahko pohvali kot edini v zgodovini svetovnega hokeja. »Prvič sem nastopil z 18 leti, potem pa sem manjkal le leta 1977, ko je bilo prvenstvo v Beogradu. Takrat me niso poklicali, ker so sklenili pomladiti reprezentanco, a smo takoj izpadli iz skupine B, zato sem se naslednje leto vrnil in igral do svetovnega prvenstva 1983 na Japonskem. Na srečo sem vedno bil kar fit in zdrav, sem pa kdaj tudi stisnil zobe in igral s polepljenimi koleni zaradi natrganih stranskih vezi, kar ni bilo pametno,« se ozira v preteklost sogovornik, ki je igral tudi na olimpijskih igrah leta 1968 in 1972, na naslednjih pa kot poklicni hokejist ni več smel.
»Pravila glede tega so bila takrat stroga in malo čudna. Spomnim se, kakšen šok je bil za Avstrijce leta 1972 v Saporu, ko so nekaj dni pred tekmo prepovedali nastop Karlu Schranzu, ki je bil glavni favorit za zlato v slalomu, veleslalomu in smuku, a so ga kaznovali, ker je posnel neki filmček. Ker sem že začel igrati v Italiji, tudi jaz nisem smel nastopiti na olimpijadi leta 1976 v Innsbrucku. Po drugi strani pa so lahko igrali hokejisti iz Rusije in vzhodnih držav, čeprav smo vedeli, da so zaposleni v državnih službah in dobivajo plače,« z nasmeškom pripoveduje legendarni hokejist, ki je za reprezentanco odigral 177 tekem in dosegel 84 zadetkov, po osamosvojitvi pa je bil tudi selektor slovenske reprezentance, ko se je v konkurenci nekdanjih sovjetskih republik prebijala iz skupine C.
Rudi Hiti, ki je bil na svetovnih prvenstvih štirikrat zapored izbran v najboljše moštvo, je leta 1970 dobil ponudbo Chicago Blackhawks iz severnoameriške hokejske lige NHL, a mu ta ni bila usojena. Na preizkusni tekmi v ZDA mu je plošček zlomil čeljust, zato se je brez pogodbe vrnil domov na nekajmesečno okrevanje. Že dve leti kasneje mu je triletno pogodbo ponudilo še moštvo Los Angeles Sharks, a Hiti ameriškim navijačem ni dal možnosti, da bi že pred Kopitarjem uživali ob mojstrovinah kakšnega slovenskega hokejista. »Takrat so se pri nas začeli zlati časi hokeja in so mi pri Olimpiji za še dve leti ponudili boljše finančne pogoje kot Američani. Tam bi mi od plače trgali tretjino za davek, poleg tega pa je v Ljubljano takrat prišel igrat še moj brat. Takratni predsednik kluba in direktor Žita Franc Puterle me je znal prepričati,« pravi Hiti, ki je po dopolnjenem 28. letu vendarle odšel s trebuhom za kruhom v Italijo, najprej v Alleghe, nato še v Bolzano. Tudi tam je spisal lepo zgodbo, saj je osvojil tri naslove prvaka in si prislužil status legende, njegov dres s številko 13 pa so slovesno upokojili in ga dvignili pod strop. »Na Bolzano imam najlepši spomin, saj je bilo slovo prav ganljivo. Na poslovilni tekmi so ob vsej dolžini igrišča izobesili 60 metrov dolg napis v slovenščini: Rudi, hvala za vse, kar si naredil! Res lepa gesta,« še vedno ganjen pove s kar malce tresočim glasom mož, ki se je v Bolzano kasneje vrnil kot trener in osvojil še en naslov prvaka.
Zvest hokeju
Najodmevnejši klubski prestop v njegovi karieri ostaja njegova prva selitev iz Jesenic v Olimpijo, ki je pri nas povzročila silno razburjenje in sprožila večno goreče rivalstvo med obema kluboma. »Leta 1968, ko smo Roman Smolej, Slavko Beravs, Vlado Jug in jaz prvi prestopili v Olimpijo, je bilo zaradi tega dolgo zelo naelektreno ozračje, mi pa osovraženi na Jesenicah. V nekaterih časopisih so nas takrat zaničljivo omenjali kar 'tista četverica', brez imen. A ta prestop se je izkazal kot dober za slovenski hokej, saj je bila liga potem bolj izenačena, zaradi rivalstva pa so bile dvorane, ki so jo leta 1969 dobili tudi na Jesenicah, nabito polne že pol ure pred tekmo. Takrat si res čutil mravljince zaradi vzdušja,« pripoveduje Hiti, ki je bil leta 2002 kot drugi in za zdaj zadnji slovenski hokejist (po Ernestu Aljančiču) sprejet v Mednarodni hokejski hram slavnih. Kasneje je bil sprejet tudi v Slovenski hokejski hram slavnih in v Hram slovenskih športnih junakov, prejel pa je tudi Bloudkovo nagrado. S hokejem je še vedno tesno povezan, saj na Bledu vodi svojo akademijo in klub za mlade hokejiste, ki kot edino slovensko moštvo nastopa v mednarodni ligi do 20 let. Brat Gorazd je eden od trenerjev.
»Dobro se počutim. Po koncu kariere so me opozorili, da moram ostati aktiven, saj je srce športnikov navajeno na obremenitve. Zaradi zamenjanih kolkov in kolen se sicer ukvarjam le še s kolesarjenjem, nič več pa s hokejem in tenisom. Se mi pa hokej zdi zelo zdrav šport. Kolena so me bolela le poleti zaradi suhih treningov in me nehala boleti, takoj ko sem bil na ledu, saj tam drsiš gladko in brez napora. Ni sunkovitih ustavljanj ali doskokov kot pri košarki oziroma na asfaltu, nevaren je lahko le fizični kontakt oziroma če na koga naletiš. Vedno sem imel visok prag bolečine in nikoli mi nič ni bilo težko narediti za hokej. Moja sinova nista bila tako zagnana za hokej, Gorazdova vnuka pa zdaj igrata za naš klub. Za uspeh v športu je glavno, da imaš svoj šport rad. In jaz sem hokej imel res rad in ga imam še vedno,« razkriva svoj recept za uspešno kariero in tudi življenje po njej.
