Le streljaj pod vrhom Zasavske gore, na 700 metrih nadmorske višine, od koder seže pogled v južne daljave, leži ekološka kmetija in sirarna Vovše. To je prva vas v občini Litiji, stisnjena pod strmimi bregovi nedaleč od Vač, znanih po najbolj znameniti izkopanini pri nas, vaški situli. Tudi Geoss, geometrično središče Slovenije, je le nekaj kilometrov stran. Na Vovšah pri Kovačevih se konča električna napeljava in do sem ne seže več vodovod, le mir in spokoj sta ujeta na stari kmetiji, kjer Andreja in Polde Kovač že 20 let izdelujeta vrhunski ovčji sir, jogurt in skuto, različne izdelke iz ovčje volne ter pridelujeta sezonsko zelenjavo. Ekološko, ročno, pretanjeno, predvsem pa z velikim občutkom do narave.
Selitve z ovcami
Andreja in Polde sta se spoznala v šoli, kjer sta oba poučevala, Andreja razredni pouk in Polde telovadbo. Toda med konci tedna in počitnicami sta hodila pomagat prijatelju na kmetijo v Sevnico. »Prihajava iz predmestja Ljubljane, toda delo na kmetiji nama ni bilo tuje. Mi smo s starši pogosto hodili v Belo krajino k teti, kjer sem se navadila kmečkih opravil, čeprav je seveda povsem drugače, ko imaš svojo kmetijo. Toda še danes pravim, če bi vnaprej vedela, kaj vse naju čaka, se gotovo ne bi odločila za kmetovanje, danes gotovo ne bi zbrala toliko poguma, kajti v vseh teh letih sva se soočila z ogromno izzivi. Od tega, da se nama je sir kvaril in noben tehnolog ni mogel ugotoviti, zakaj, do selitev čez noč in improvizacij na vsakem koraku,« je spregovorila Andreja Kovač.
Vse se je torej začelo na kmetiji v Sevnici, ko sta Polde in Andreja kupila najprej eno ovco, drugo pa tretjo …, ki jih je imel njun prijatelj v oskrbi. Življenje na kmetiji jima je postajalo vedno bolj všeč, nakar sta srečala še možakarja iz Trente, ki je molzel 150 ovac. Počasi je začela vznikati ideja, da bi imela nekoč sama kmetijo in bi izdelovala ovčji sir.
»Iz Sevnice sva se najprej z vsemi ovcami preselila na kmetijo v Krašnjo v Črnem grabnu, kjer sva preživela eno poletje. Tam sva spala kar na peni v majhni stari kašči, kjer ni bilo ničesar. Kuhala sem v hiši lastnikov kmetije, in ker sem takrat še hodila v službo, Polde ne več, sem se vsako jutro pred službo umila v betonskem koritu, kjer so se nekoč napajale krave,« se danes spominja Andreja časa pred 25 leti, ko so hormoni zaljubljenosti še delovali in jima ni bilo prav nič težko.
Po poletju je sledila selitev na Vrhovce v Ljubljano, od koder prihaja Polde, 23 ovac pa sta preselila v star hlev v Ligojno. Toda že poletje, ki je sledilo, sta preživela in pomagala na kmetiji v vasi na Skali v Trenti, kjer se je Andreja naučila tudi siriti.
»Nato sva povsem po naključju izvedela, da se daje v najem velika kmetija pod Grintovcem na Gorenjskem. Spet sva cokom-pokom dala ovce na tovornjak in se v enem dnevu preselila tja,« je dejala Andreja. Tam sta začela izdelovati ovčji sir, ki je šel za med, rodile so se jima tri hčere, toda kmetija je bila prevelika, sredstev pa sta imela premalo, da bi jo lahko odkupila, zato sta po šestih letih življenja pod Grintovcem poiskala novo kmetijo. Tako ju je pot ponesla pod Zasavsko goro. Tu sta se po letih selitev ustalila in letos kmetijo tudi odkupila, je še zadovoljno povedala Andreja, ki je sprva še delala kot učiteljica, toda po koroni službo pustila in zdaj se že nekaj let ukvarja samo s kmetijstvom.
»Preprosto nisem več zmogla obojega. Ko sem prišla iz službe, sem šla v sirarno, tudi na njivo, nato pa sem se zvečer, ko so šla dekleta spat, pripravljala za šolo,« je razložila.
Ovčji izdelki in zelenjava
Danes imata s Poldetom nekaj več kot 30 ovac, za katere skrbi Polde in jih ročno molze. On je tudi tisti, ki prevzema težja fizična dela na kmetiji ter Andreji vedno priskoči na pomoč pri delu na njivi in pripravi humus. Iz mleka delata poltrdi ovčji sir iz surovega mleka, jogurt in skuto, bila sta med prvimi v Sloveniji, ki so začeli izdelovati ovčji jogurt. Toda zadnja leta namenjata vedno več pozornosti sezonski zelenjavi.
Na strmem travnatem pobočju pod hišo sta uredila terase s 60 gredicami, kjer se danes bohoti sezonska zelenjava: različne vrste solate in ohrovta, korenček, koleraba, pesa, kumare, paradižnik, peteršilj, gomoljna in stebelna zelena, zelje, repa, rukola, redkvica, cikorija, špinača, por … Vsa zelenjava je ekološka, enkrat tedensko jo prodajata na ekološki tržnici v Ljubljani. Tudi sadike pridelujeta sama iz ekološkega semena.
Pridelava zelenjave se je preprosto rodila iz ideje o samooskrbi. »Vedno sva stremela k temu, da bi čim več stvari za domačo rabo pridelala sama, in ko sva imela nekaj svoje zelenjave, sva ugotovila, da solata na tem območju res dobro uspeva. Zato sva jo sadila več in več. Viške sva prodala na tržnici, in ker je bilo vedno več povpraševanja, sva začela sejati vedno več zelenjave,« je dejala Andreja. Kar je ostane viška, jo posušita in predelata.
Iz malin dela Andreja slastno marmelado, ki takoj poide, pozimi, ko dela zunaj ni veliko, pa iz ovčje volne dela copate, kape za savne in druge izdelke. Po naročilu poskrbita tudi za pogostitve s svojimi izdelki in pridelki.
Izzivi in mir
Na njuni poti ni bilo prav nič enostavno in še danes ni. Največji izziv jima predstavlja voda, kajti sirarna, ovce in zelenjava je pač zahtevajo veliko, vodnega zajetja pa pri kmetiji ni, zato sta zgradila lastni sistem pridobivanja vode. »Izzivi z vodo so vsakodnevni. Toda ko je najhuje, moraš riniti naprej,« je pripomnila Andreja.
Kam točno ju bo peljala pot kmetovanja, še ne vesta, toda njuna kmetija, ki je majhna in kjer vse delo poteka ročno, je gotovo lažje in hitreje prilagoditi spremembam, sta si enotna.
»To, kaj in kako delava, ni delo, ampak način življenja, kajti če bi bilo delo, za 20 centov na uro tega gotovo ne bi počel,« je dejal Polde. Toda mir, ki ga imata, odtehta vse.
»Za nič na svetu ne bi šla v mesto. Tu lahko v miru spijeva kavo, sva ves dan zunaj v naravi. Rada delam z zelenjavo in s strankami, uživam na tržnici. Intelektualnega dela pa je tudi dovolj, če se le hočeš učiti. Za delo na kmetiji moraš vedeti ogromno stvari, splošna razgledanost ni dovolj. Tega življenja ne bi zamenjala za nobeno drugo službo, blok ali hišo v mestu,« je jasno dodala Andreja Kovač. N
