Ni se dostikrat zgodilo (če se je sploh), da bi navijači na tako izviren in pristen način, povrhu še z rimo, izkazali navdušenje ob dosežku kakšnega športnika, kot so to storili na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu, ko je Jure Franko osvojil srebro v veleslalomu. Duhovit slogan »Volimo Jureka više od bureka (Jureta imamo raje kot burek)« je posrečeno zajel tamkajšnji način življenja, navdušenje ob prvi jugoslovanski (in slovenski) olimpijski medalji v zgodovini zimskih olimpijskih iger, pa tudi olajšanje ob misli, da se prireditelji olimpijskih iger ne bodo zapisali v zgodovino kot prvi brez osvojenega odličja.
Olimpijska srebrna medalja je bila življenjski uspeh takrat 21-letnega Solkanca, ki je na otvoritvi iger nosil tudi zastavo (bolj slaven Bojan Križaj je bil zaseden z branjem olimpijske prisege), potem pa se z najboljšim časom druge vožnje prebil s četrtega na drugo mesto tik za zmagovalcem Maxom Julenom iz Švice.
»Pomagalo mi je, da nisem čutil bremena obveznosti doseči odličje. Jugoslovanska javnost je zares poznala le Bojana Križaja, v ozadju pa smo bili še štirje, ki smo bili tedaj del svetovne veleslalomske elite in imeli realno osnovo, samozavest in upanje, da nekomu lahko uspe. Posebno poglavje je bilo povsem nogometno navijanje ob progi, z veliko spodbude za našo reprezentanco in z divjim žvižganjem, vpitjem in celo oviranjem z metanjem kep, ko so vozili tujci,« se je kasneje spominjal Franko, ki je že po naslednji sezoni zaradi slabših rezultatov in vse hujših težav s kolki končal tekmovalno kariero. V njej je skupno dosegel še tri tretja mesta in 34 uvrstitev v petnajsterico, ki je takrat prejemala točke svetovnega pokala.
Kronične težave zaradi izrastkov na kolkih so mu odkrili že pri 18 letih in mu napovedali, da dolgo ne bo zdržal, a je to poleg zdravnikov in Jureta vedel le še trener Filip Gartner, ki je nadarjenemu Primorcu kljub temu želel omogočiti nadaljnji razvoj, dokler bo pač šlo. Jure, rojen 28. marca 1962, je že na nepozabni prvi tekmi svetovnega pokala v Val d'Iserju leta 1979 (tedaj je Križaj osvojil drugo, Boris Strel četrto in Jože Kuralt peto mesto) osvojil 16. mesto, potem ko je na prvi vožnji pozabil zapeti smučarske čevlje in zato končal šele na 33. mestu.
Hiter konec
»Jure je izjemno odprt in prisrčen človek. Hkrati je bilo v njem nekaj pobalinskega, zafrkantskega. Ni dal miru, ni bil srečen, če ni kaj ušpičil. Včasih je bilo zabavno, včasih pa tudi ne,« se ga je v svoji knjigi spominjal Tone Vogrinec, ki mu je zaradi motivacijske stave Franko kot dobitnik medalje lahko pred kamerami obril lase, precej preglavic pa mu je kasneje po nekem nesoglasju povzročil tudi Juretov pobeg domov tik pred tekmo v Sestrieru.
Franko se je po zaključku nastopanja za reprezentanco najprej odpravil s trebuhom za kruhom v ZDA, kjer je že na prvi tekmi med profesionalci z zmago zaslužil 5000 dolarjev in nato postal še svetovni prvak v paralelnem veleslalomu, kar mu je skupaj z olimpijsko medaljo odprlo vrata do mesta direktorja in promotorja smučarskega centra v Park Cityju. Kasneje je stkal poslovne vezi še z Japonsko, kjer je postal prvi obraz proizvajalca smučarske opreme Phoenix in podjetja Kazama. V deželi vzhajajočega sonca je sodeloval tudi pri organizaciji svetovnega prvenstva leta 1998, olimpijskih iger 2002 in drugih dogodkov, leta 2014 pa je od japonskega veleposlanika v Sloveniji dobil tudi posebno priznanje za prispevek k razvoju smučanja na Japonskem.
V lepem spominu so ga ohranili tudi v Sarajevu, saj so ob 40-letnici tamkajšnjih olimpijskih iger po njem poimenovali veleslalomsko progo na Bjelašnici, po njem pa se imenuje tudi planinski dom na Trebeviću. Naš smučar jim ni prirasel k srcu le zaradi osvojene medalje, ampak tudi zaradi dobrodelnih potez, kot je bila tista iz leta 2006, ko je na lastno pobudo in stroške odpeljal 15 sarajevskih vojnih sirot na olimpijske igre v Torinu.
Nova kariera
»Ko vidim, kako so se ljudje odzvali na moj uspeh in kako se odzovejo še danes, se zavem, da je bila sarajevska olimpijska medalja res velika stvar. Meni so jo obesili okoli vratu, dejansko pa si jo je pripela cela država, od vsakdanjega človeka do oblasti. Vsi smo bili na ta dosežek zelo ponosni. Olimpijska medalja je vizitka, ki odpira številna vrata, z leti pa jo doživljam kot nekaj vse bolj žlahtnega, ker vem, koliko pozitivnih posledic je prinesla,« je 40 let po njeni osvojitvi ocenil Primorec, ki ga je k smučanju prvi spodbudil oče, nekdanji smučarski skakalec. Po 25 letih bivanja v ZDA in na Japonskem se je Franko preselil na Gorenjsko, kjer živi z ženo Simono Vodopivec in njunima sinom in hčerko, njegovo podjetje pa se ukvarja s produkcijo slovenskih odrskih različic znanih muzikalov, kot je Mamma Mia.
