Marsikdo je mislil, da je šala, a je vendarle res. No, vsaj do nedavna je bilo. Mark Kastelic, slovenski dirkač, ki bo letošnje poletje dopolnil 19 let, je že ime, ki ga je treba še kako upoštevati tudi v mednarodnem dirkanju. Na dirkah športnih avtomobilov požene motor do, kot se reče, svetlobnih hitrosti. S 500 konjskimi močmi do 300 in več kilometrov na uro. In to brez šoferskega izpita! Da, zares. Oziroma do pred kratkim. S polnoletnostjo je namreč opravil tudi to nujnost vsakdanjika, saj je vožnja po cestah, sploh slovenskih, vse kaj drugega kot na dirkaških stezah.
A z izpitom ali ne, mladi Slovenec iz Ivančne Gorice opazno opozarja nase. V sezoni 2026 bo v avstrijskem moštvu Razoon racing iz Gradca vozil za slovito znamko Porsche v nemški seriji ADAC GT Masters in poleg tega nastopil še na nekaterih dodatnih dirkah. Izmed vseh je najbolj znana in tudi najzahtevnejša 24 ur Spaja v Belgiji. Prvi uradni test v zmogljivem dirkalniku razreda GT3 je opravil pred kratkim na dirkališču Red Bull ring v Avstriji in bil že ob premiernem nastopu med najhitrejšimi dirkači dneva. Prav razred GT3 je na tem prvenstvu tudi najvišji in najzmogljivejši tekmovalni razred.
Že kot otrok je vedel
Če mnoge preseneča s svojim uspehom, saj ima navsezadnje komaj 18 let, ga tisti, ki ga poznajo od prej, vidijo precej drugače. In tudi sam že od malega ve, kaj je zanj dirkanje.
»Nekako sem vedno verjel v uspeh, saj sem imel že v najmlajših letih kar veliko samozavesti. Seveda pa to ni vse. Imel sem tudi dobro podporo staršev, saj sta bila tako oče kot mama zelo zagreta za moje dirkanje in sta verjela v moj uspeh. Še danes sem jima za to zelo hvaležen. Brez podpore staršev v dirkaškem svetu pač ne gre, ker je to zares drag in zahteven šport,« pravi.
V ekipi, ki se ji je pridružil, je med najmlajšimi. A leta, pravi, niso ovira, pomembni so talent in rezultati. »Nimam takšnega občutka. In sem prepričan, da do mene vseeno gojijo dirkaško spoštovanje. Morda tudi zaradi tega, ker vsi vedo, da sem že od malega dirkal v kartingu in da sem tam pridobil veliko dirkaških izkušenj in odpeljal vrsto odličnih dirk, ki so pokazale, da sem lahko zelo hiter, če imam na voljo pravi material in pogoje. No, je pa res, da vedo, da z dirkalnikom razreda GT3 nimam veliko izkušenj, zato to upoštevajo in mi poskušajo na vseh področjih svetovati in mi pomagati,« pravi o tem, ali ga zaradi mladosti v ekipi jemljejo kaj manj resno.
V ekipi, ki mora delovati enotno, so se dobro ujeli. »Sprejeli so me odlično. Bili so veseli da sem se pridružil moštvu, in tudi sam sem tega izjemno vesel. Moram reči, da se počutim izjemno dobro in da smo se takoj ujeli, kot bi sodelovali že dolga leta. Vzdušje v moštvu je odlično in poleg tega, da smo že prijatelji, smo ustvarili zelo dober in obenem tudi zelo profesionalen odnos. Komaj že čakam prvo dirko in veselim se našega sodelovanja,« poudarja.
Najljubša belgijska
Kot nekateri drugi dirkači ima tudi sam najljubšo stezo, ki pa je ni izbral čisto zlahka. »Veliko je dirkališč, ki so mi všeč. Dirkačem so običajno najljubše steze tiste, kjer so dosegali dobre rezultate in na katerih so stali na zmagovalnih stopničkah. Sam bi torej moral izpostaviti recimo Imolo ali legendarno Monzo, pa morda Misano in še španski Jerez, a bom vseeno kot svojo najljubšo stezo izpostavil belgijski Spa-Francorchamps, ki je zares legendarna. Ima veliko zelo slavnih in težkih ovinkov. Zagotovo je najbolj znana in ikonična kombinacija skozi Eau Rouge in Raidillon, vsekakor pa veliko poguma zahteva še hitri Blanchimont ali zelo tehnični in zaprti La Source. V Spaju sem vozil lani v razredu GT4 in proti koncu dirke celo doživel manjši karambol z enim od neprevidnih sodirkačev. Rezultat zato na koncu ni bil najboljši, a je to vseeno moja najljubša steza. Letos bom po vsej verjetnosti ponovno nastopil tam z dirkalnikom razreda GT3 na 24-urni dirki. Komaj že čakam.«
Morda selitev
Marsikoga preseneča, da formula ena ni Markov končni cilj. »Zavedam se, koliko financ je potrebnih, da bi prišel do tja, zato smo se že pred časom z ekipo raje odločili za dirke športnih avtomobilov. Že to je precej drag šport, a je vseeno precej dostopnejši, kot pa je pot do dirkanja v formuli ena. Dirke GT so še vedno na zelo visoki ravni, a so nam realno dosegljive, formula ena pa je povsem drug svet. Če bi hotel kdaj dirkati v F1, bi moral biti danes tako rekoč že tam. Ko sem vozil karting, sva dirkala skupaj z Italijanom Kimijem Antonellijem, ki je moj vrstnik. On je danes že med zmagovalci dirk formule ena,« pravi.
Utegne se zgoditi, da bi se zaradi kariere moral preseliti v tujino. »Če bi bilo treba, bi se. Morda se tudi bom. Moštvo, za katero dirkam letos, je iz Gradca, če bi živel nekje tam, bi bil vsak dan v stiku z ekipo. Tak je naš načrt za to sezono, saj bom veliko časa preživel na dirkališčih in v avtu. V moštvu so me tudi angažirali, da bom postal tudi inštruktor in svetovalec nekaterim manj izkušenim dirkačem v mlajši kategoriji GT4. Selitev ni zame nikakršna težava, če tako zahteva kariera profesionalnega dirkača. Dirke razreda GT so po vsem svetu. Zelo močno je recimo azijsko ali ameriško prvenstvo in če bi me nekoč angažirala kakšna ekipa, ki dirka tam, bi šel tudi čez lužo,« načrtuje Mark Kastelic.
