Si predstavljate, kako je biti v akrobatskem letalu na višini 3000 in več metrov, ko gredo krila in rep po svoje, ti pa moraš ohraniti trezno glavo in se rešiti? Preživeti v divjini kot pravi brodolomec, zakuriti ogenj, najti zatočišče, hrano in vodo? Kako se je rešiti iz potapljajočega se helikopterja, ko njegove elise še vedno na polno delujejo? Ali bi bili sposobni ohraniti trezno glavo in zdrav razum v popolni izolaciji, ko ne bi vedeli niti tega, kako dolgo bo ta izolacija trajala? Naj vas pomirimo, to niso naloge za vsakogar, ampak za najbolj izjemne ljudi na svetu, tako izjemne, da so izbrani za polet v vesolje.
Popolna tišina vesolja
Takšna sta tudi madžarska astronavta Tibor Kapu in Gyula Cserényi, ki sta pretekli teden v okviru širše turneje, s katero navdušujeta mlade za inženirske poklice, znanost in tehnologijo, obiskala Slovenijo. Kapu in Cserényi sta v okviru madžarskega vesoljskega programa HUNOR aktivno sodelovala pri ponovnem madžarskem poletu v vesolje, ki se je zgodil 25. junija lani, in sicer 45 let po tem, ko je to uspelo Bertalanu Farkasu kot prvemu Madžaru. Leta 1980 je Madžarska postala sedma država na svetu, ki ji je to uspelo, medtem ko se je lani Kapu zapisal kot drugi madžarski astronavt v vesolju (kot turist je sicer v vesolje poletel še ameriški milijonar madžarskega rodu Charles Simonyi). Na Mednarodni vesoljski postaji je Kapu preživel 18 dni in tam opravil 25 raziskav, s poletom in vrnitvijo vred pa je misija Axiom 4 (Ax-4) trajala 20 dni. Gyula Cserényi je bil rezervni astronavt, ki je opravil enako zahtevno usposabljanje, toda njegovo delo je potekalo na tleh. Toda oba sta lani poleti združila madžarski narod ter izbrisala politične, verske, spolne, starostne in še kakšne meje, ki si jih po nepotrebnem postavljamo ljudje. Združeni pred televizijskimi zasloni in youtubom, številni s solzami v očeh, so spremljali izstrelitev rakete podjetja SpaceX s kapsulo Dragon, v kateri je sedel Kapu in doživljal najbolj neverjetne trenutke svojega življenja.
»Bilo je nepozabno,« pravi danes, ko se spominja svojega prvega poleta v vesolje. »Hrup postaja vse glasnejši, vibracije vedno močnejše, hitrost vedno večja. Toda po osmih minutah in pol se v eni sami sekundi vse obrne. Iz največjih vibracij preideš v popolno gladkost, iz največjega hrupa v popolno tišino vesolja. To je kot labod, ki pristane na jezeru. Iz 4,5-kratne težnosti v trenutku preideš v ničelno gravitacijo. Če nisi pripet, takoj začneš lebdeti,« je Tibor Kapu slikovito opisal svoje doživljanje dogajanja med izstrelitvijo.
Od nogometaša do astronavta
Toda celotna pot do Mednarodne vesoljske postaje (ISS) je bila za astronavta precej daljša kot le en dan. Zahteven izbor kandidatov, usposabljanje, treningi in naloge v zadnjih treh letih so le ena stran te uspešne zgodbe. Tako Tibor Kapu kot Gyula Cserényi sta namreč tudi vrhunska inženirja. Kapu je leta 2016 končal strojno fakulteto v Budimpešti, Cserényi je inženir elektrotehnike. Kot večina velikih ljudi pa sta tudi onadva imela na začetku le sanje, odvrneta v svojem zabavljivem in skromnem duhu, ki ga lahko da človeku le stik z nečim tako velikim, kot je vesolje.
»Kot otrok sem želel biti nogometaš, ker sem si želel svoj dres z madžarsko zastavo. To se ni zgodilo. Potem sem želel postati vojaški pilot lovskega letala, dobil pa sem nekaj veliko boljšega, svoj vesoljski skafander, na katerem je prav tako prišita madžarska zastava,« je Tibor Kapu začel pripoved, kako je postal astronavt.
Ko je končal študij leta 2016, je podjetje SpaceX ravno dokazalo, da lahko razvije tehnologijo ponovno uporabnih raket. Zanj, novopečenega inženirja, je bilo to izjemno navdihujoče. »Kar so naredili, je inženirski čudež in to bi morali ceniti, saj je vesolje postalo s tem dostopno mnogo več organizacijam in ljudem,« je dejal. Postal je velik navdušenec nad raketami, se v prostem času veliko učil o tem, ko pa si je tudi osebno ogledal izstrelitev rakete v Kaliforniji, ga je to samo še močneje potisnilo na današnjo pot.
Gyulova zgodba je nekoliko drugačna, saj je živel pred tem povsem običajno družinsko življenje. Kot elektroinženir je delal na zelo tradicionalnem področju elektrotehnike, pri visokonapetostnih omrežjih. »Zame je bilo stopiti v astronavtske vrste ogromen skok v neznano, česar prej v življenju nisem rad počel,« prizna. Ko je prvič slišal, da ima Evropska vesoljska agencija selekcijo za astronavte, si ni upal prijaviti, ker preprosto ni verjel, da bi bil izbran. »Kasneje me je bilo zelo sram tega strahu in dejstva, da se nisem prijavil. Zato je bil madžarski nacionalni program HUNOR zame druga priložnost. Takoj sem vedel, da se želim prijaviti, ker nisem želel še enkrat občutiti tega sramu, da niti ne poskusim. Res sem verjel, da se ne prijavljam samo zase, ampak za nekaj večjega od sebe. Da omogočim neko priložnost in ustvarim pot za svoje otroke in tudi druge otroke na Madžarskem ali kjer koli drugje,« odgovarja Cserényi.
»Ne bi si mogel odpustiti, če te priložnosti ne bi izkoristil. Eno mojih življenjskih načel je, da če se pojavi priložnost in ti je všeč, jo moraš zgrabiti. Potem vidiš, kam te pelje,« je potrdil tudi Tibor Kapu.
Zahtevno usposabljanje
Ko sta bila izbrana med skoraj 150 kandidati, je sledilo osnovno usposabljanje, ki je trajalo 14 mesecev, nato pa sta morala opraviti še eno leto trajajoče specifično misijsko usposabljanje v Houstonu. Prestala sta številne težke fizične in psihološke naloge. »Med treningom si popolnoma osredotočen samo na naslednji izziv, na primer akrobatski polet. Temu sledi trening preživetja, za tem izolacijski trening. Vsak od teh naju je pripeljal na rob meja,« je dejal Gyula Cserényi, Tibor Kapu pa dodal, da je bilo akrobatsko letenje gotovo med težjimi fizičnimi treningi. »Ko sediš v takšnem letalu in prenašaš visoke težnostne sile, je to za telo zelo naporno. Akrobatski polet običajno traja približno 15 do 20 minut, vendar je tako zahteven za telo, da potem spiš dve ali tri ure.«
Naporen je bil tudi psihološki del v popolni izolaciji, brez stikov z zunanjim svetom. Astronavta nista vedela niti tega, kdaj se bo vse končalo in kakšen je sistem ocenjevanja. »Astronavtska selekcija in trening nista samo pridobivanje tehničnega znanja, ampak predvsem pridobivanje nabora veščin. To je znanje, ki ga lahko uporabiš vedno in v vsaki situaciji, ki ti jo življenje navrže. Tega zavedanje, da zmoreš, ti nihče ne more več vzeti,« je bil prepričljiv Gyula.
Vse te veščine in znanja pa so potrebni, da ostane astronavt miren tudi takrat, ko je okoli njega popoln kaos.
Ne le polet, raziskave
Na čelu posadke je bila ameriška poveljnica Peggy Whitson, ki ima največ izkušenj med ameriškimi astronavti. »V vesolju je preživela kar 695 dni in opravila deset sprehodov, nihče iz ZDA ni bil v vesolju dlje kot ona,« je dejal Kapu. Glavni kapitan je bil Indijec Šubhanšu Šukla, izkušeni lovski pilot, ki je letel skoraj z vsakim vojaškim letalom v Indiji v zadnjih dvajsetih letih in postal prvi Indijec na ISS. »Tretji ključni član je bil Poljak Sławosz Uznański-Wiśniewski, še nekdo z zelo težko izgovorljivim imenom. Je projektni astronavt Evropske vesoljske agencije in inženir, ki je leta 2025 postal drugi Poljak v zgodovini, ki je poletel v vesolje. Bil je naš sistemski inženir in eden najpametnejših ljudi v ekipi,« je predstavil Tibor Kapu preostalo posadko.
Misija Axiom 4 je imela tako tudi zgodovinski pomen, saj je predstavljala drugi vesoljski polet tako za Indijo, Madžarsko kot tudi Poljsko. Toda glavni namen odprave ni bil le polet, temveč izvedba 25 različnih eksperimentov s področja biologije, fizike, raziskovanja materialov, dozimetrije sevanja, ki so jih razvili madžarske univerze, podjetja in raziskovalni inštituti. Poseben dosežek je bil gotovo gojenje rastlin, redkvic, pšenice in seveda madžarske paprike. Madžarski znanstveniki so kot prvi v zgodovini ISS prepričali Naso, da so rastline gojili v istem zraku, ki ga dihajo astronavti, brez uporabe izolacijskih šotorov.
Toda pri vsem tem ostaja pogled skozi okno tisti, kar astronavte najbolj zaznamuje. Tudi Tiborja Kapuja je. Mednarodna vesoljska postaja obkroži Zemljo vsakih 90 minut, kar pomeni 16 sončnih vzhodov in zahodov na dan. »Ta prehod med dnevom in nočjo je ena najlepših modrih barv, kar sem jih videl,« je dejal.
Najlepši planet
Medtem ko je bil Tibor v vesolju, je Gyula na tleh skrbel za nemoten potek misije. Pa ga je bilo kaj strah za kolega? »Med izstrelitvijo in misijo, ko je bil na krovu, ne. Nalog smo imeli ogromno in časa za strah ni bilo. Ob sami izstrelitvi se je dogajalo toliko stvari, da čeprav je bilo vse čudovito, tega nisem mogel zares občutiti v svoji notranjosti. Toda ko sem videl Tiborja lebdeti v vesoljski postaji, je bil to trenutek razsvetljenja. Takrat sem si rekel: Moj bog, uspelo nam je, res je prispel na vesoljsko postajo. To je bil neverjeten občutek in mislim, da si ga bom zapomnil vse življenje,« srčno pove Gyula.
Ko se je Tibor po misiji vračal na Zemljo, je med povratkom nastopil 12-minutni komunikacijski mrk. Takrat tudi Gyula ni imel nobenih informacij o njem. Šele ko so se padala odprla in je videl, da so vsi astronavti živi, dobro in bodo kmalu pristali v oceanu, se je zavedel, kako zelo stresnih je bilo zadnjih nekaj tednov. »Začutil sem, kakšno breme mi je padlo z ramen.«
V vsem tem času sta astronavta prestala zahtevne selekcije, ko je veliko kandidatov odpadlo, in spletla pristne odnose s sodelavci in prijatelji, ki sta jih spoznala na tej poti. »Sem človek, ki mu ljudje veliko pomenijo,« odvrne Tibor. »A lagal bi, če bi rekel, da se lahko kar koli kosa s pogledom na Zemljo. To je najlepši planet v vesolju. Vsakič, ko sem imel priložnost opazovati, kaj se dogaja na našem čudovitem planetu, je bila to neprecenljiva izkušnja.«
Da sta kot ekipa z vsemi sodelavci programa HUNOR in madžarskimi znanstveniki uspešno izpeljala misijo, poudari tudi Gyula. »Bila sva izbrana kot glavni in rezervni astronavt. Vse treninge sva opravila z zavedanjem, da je on glavni, jaz pa rezerva, in s tem sem povsem pomirjen. Zame je to uspeh in to je dovolj. Če bom nekoč dobil svojo priložnost, da poletim v vesolje, bom seveda izjemno srečen, toda tudi ta misija je zame dovolj velika, da lahko s tem živim,« je iskreno dejal Gyula Cserényi.
