Jesensko sonce se mehko upira v mogočni, monumentalni vhod ljubljanskega pokopališča Žale, ki s svojimi belimi stebri obiskovalca skorajda prisili, da nekoliko upočasni korak in usmeri misli k tistemu, kar ga čaka onkraj. Pred nami je 1. november, dan spomina na mrtve, in v tem času postanejo pokopališča središče naših poti in misli. Vendar ljubljanske Žale niso samo prostran prostor žalovanja, temveč so edinstven spomenik umetnosti.
Pred cerkvijo svetega Križa se srečamo z Aleksandro Renčelj Škedelj, konservatorko iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Ljubljana. Je strokovnjakinja, ki sodeluje pri varovanju tega območja, hkrati pa tudi antropologinja, ki z edinstvenim razumevanjem zre v spreminjajoči se človeški odnos do slovesa.
»Zdaj stojimo ob vhodu na Vrt vseh svetih ali Plečnikove Žale,« sprehod po svetovno znani zapuščini začne sogovornica. Kot pojasni, so prav te z varstvenega vidika in pomena najpomembnejši del celotnega pokopališča, njihovo izjemnost pa potrjuje tudi vpis na Unescov seznam svetovne dediščine leta 2021.
Ne pozna strahu pred večnostjo
Ko zakorakamo skozi slavoločni prehod po vzoru atenske Akropole – propileje, se pred nami odpre popolnoma drugačen, intimen svet. Jože Plečnik je snoval ta prostor s premišljeno dvojnostjo. »Z vsem tem je želel ustvariti mesto ali pa neko vaško okolje po meri človeka, hkrati pa imamo ta impozantni vhod,« razlaga Aleksandra Renčelj Škedelj in dodaja, da se takšna dvojnost pri njem odraža povsod. Arhitekt je v zasnovo, ki je nastajala proti koncu tridesetih let prejšnjega stoletja, vtkal povsem svojevrstno razumevanje smrti.
»S to belino je želel povedati, da je smrt nekaj, česar se veselimo, kajti na tem svetu smo samo začasno, potem pa gremo v večnost,« pojasni sogovornica. Gre pravzaprav za prastara verovanja, ki so se vmes morda izgubila, a jih je arhitekt ponovno obudil. Plečnik je ustvaril umetnino na svetovni ravni, ki se odraža skozi celostno načrtovanje od prvotne zasnove pa do zadnjega detajla. V ta celostni pristop se je spustil tako globoko, da je poleg umestitve objektov v prostor in notranje opreme načrtoval celo oblačila pogrebnikov – vse naj bi namreč nosilo svetlejšo in bolj veselo noto.
Sprehodimo se mimo štirinajstih vežic, pravzaprav intimnih kapelic, ki nosijo imena ljubljanskih farnih zavetnikov. Poleg njih kompleks dopolnjujejo še drugi objekti. »Tu je 12 apostolov, dopolnjenih s slovanskima zavetnikoma svetim Cirilom in Metodom, pa tudi imena slovenskih velmož. Zadnjo, 14. kapelo so poimenovali po Adamu in Evi. Arhaični tumulus je dobil ime po svetem Ahacu, zavetniku Kranjske, kapela svetega Andreja pa je dobila ime po njegovem očetu in bratu. Pri njem je vsaka kapela specifičen prostor. Od dimenzij do dostopov in notranje opreme, narejena je za vsako posebej,« razlaga konservatorka. Tudi velikosti se razlikujejo; nekatere so dvojne, druge enojne. Ker je Plečnik intenzivno sodeloval s slovenskimi obrtniki in ustvaril edinstveno opremo, na zavodu za varstvo kulturne dediščine strogo varujejo tudi ves ta inventar, od masivnih lesenih klopi do mojstrsko izdelanih lestencev in oltarjev. Vse tu odseva svetovljanskost, ki se neopazno zlije z intimnostjo vaškega ambienta.
Da bi razumeli širši kontekst Žal, se moramo po besedah Aleksandre Renčelj Škedelj ozreti v zgodovino pokopavanja v naši prestolnici. Pred nastankom Žal je bilo osrednje mestno pokopališče pri cerkvi svetega Krištofa, kjer danes leži spominski park Navje, ki pa se je soočalo s katastrofalnimi higienskimi razmerami.
»Takrat so ugotovili, da trupla več ne razpadejo, ker so preveč nakopičena, in kosti so padale iz zemlje,« slikovito opiše mizerne razmere s preloma 19. stoletja. Mesto se je bilo prisiljeno odzvati in iskati novo lokacijo ter dolgotrajno odkupovati zemljišča od kmetov na območju, kjer je prvotno rasel hmelj – od tod se je do danes ohranilo tudi ime ulice Pot med hmeljniki. Pokopališče pri cerkvi svetega Križa so uradno odprli in posvetili leta 1906, ko so sem prenesli prve pokojnike. Prvi je bil župnik iz cerkve svetega Petra, pozneje pa pomembnejši meščani.
Galerija na prostem
Ko se oddaljimo od Plečnikovega vrta, nas obda bogata arhitektura starejših grobnic. Ob ogledovanju parcel tik ob starem obzidju – ki so bile v tistem času najprestižnejše – sogovornica opozori na pestrost tedanjih materialov in oblik. »Imeli smo zelo raznolike nagrobnike iz slovenskih kamnov in slovenske obrtnike, ki so bili res mojstri v izvedbi,« pove z vidnim spoštovanjem. To je bila prava arhitekturna in kiparska »galerija na prostem« z epitafi in kamnoseškimi mojstrovinami znanih ustvarjalcev, kot so bili Ivan Zajc, Lojze Dolinar, Ivan Pengov, France Gorše in drugi. Včasih so nagrobnike bogatili kakovostni kamnoseški in kiparski detajli ter podatki o pokojniku, njegovem delu in zaslugah.
Danes, z obžalovanjem ugotavlja Aleksandra Renčelj Škedelj, ta pestra dediščina izginja in se utaplja v »strogi črnini«. Estetsko dovršene kamnite spomenike vse prepogosto nadomeščajo generične marmornate in granitne plošče s kitajskega trga. Še bolj problematičen je sodoben odnos do avtohtonega slovenskega kamna, ki ga je danes na trgu zaradi zaprtja večine domačih kamnolomov izredno težko dobiti. »Treba je vedeti, da gredo ti nagrobniki, ko se grob sprosti, direktno v mletje kot gradbeni odpadek. Teh umetnin se žal ne shranjuje,« opozarja na žalostno usodo kamnite zapuščine. Ljudi redko prepričajo, da bi stare podstavke reciklirali in uporabili zgolj nove plošče za napise, ampak historični osnovi nagrobnika dodajajo estetsko neskladne elemente, na primer na grobo površino starega kamna namestijo polirano napisano ploščo v kontrastni barvi. Dogaja se celo, da novi najemniki do neprepoznavnosti spremenijo ali odstranijo napise s starih, sicer spomeniško pomembnih in monumentalnih grobnic nekoč ključnih mož, kot je bil denimo Rudolf Tönnies, veliki gradbenik popotresne Ljubljane.
Odraz družbe, ki izgublja dragoceni čas
Na poti mimo neštetih nagrobnikov, kjer tradicionalne ročno izdelane keramične medaljone umrlih vse pogosteje izpodrivajo hladni, lasersko vrezani portreti ter celo gravure avtomobilov in drugih statusnih simbolov, se debata prevesi v antropologijo in širše spremembe naše družbe. Odnos do spomina in smrti se je namreč močno preoblikoval in ta premik se zelo jasno riše v pokopališki krajini. »Skrb za grobove danes teži k temu, da je čim manj opravka,« slikovito pojasni Aleksandra Renčelj Škedelj. Nekoč so, predvsem v poletni vročini, ljudje prihajali na pokopališče zalivat in urejat grobove tudi po dvakrat na dan, danes pa življenjski tempo in pomanjkanje časa narekujeta povsem drugačne odločitve. Sorodniki raje izbirajo ogromne polirane kamnite plošče brez vsakršnih rož in peska, saj to poenostavi vzdrževanje – nagrobnik se enostavno obriše s cunjo.
Z individualizacijo sodobne družbe so se korenito preoblikovali tudi procesi slovesa in žalovanja. V preteklosti je bil pogreb široko skupnostno in družabno dejanje, danes pa se premožnejši ljudje pogosto umikajo v strogo zasebnost, prežeto z razkošjem. »V sodobnem času ponekod gradijo kapele velikosti vikendov in hiš, kar je značilno za Italijo. Imajo kopalnico v objektu, kjer naj bi bila grobnica. Te grobnice so urejene tako, da se da v njih prespati in izvesti sedmino,« presenetljive trende tovrstnega združevanja vsega na enem mestu pojasni antropologinja.
Od kapsul za drevesa do digitalnih slovesov
Ob rastoči ekološki zavesti po eni in prostorski stiski urbanih pokopališč po drugi strani pa prihajajo v ospredje povsem drugačne oblike, ki začenjajo prevladovati v svetu in ponekod pri nas. Trendi se nagibajo h kremaciji in raztrosu ter k popolnoma anonimnim ali pa »zelenim« oziroma naravnim pokopom. Zanimivo je, da je bila v krščanstvu kremacija dolgo celo prepovedana, saj je veljalo močno prepričanje, da mora telo za sodni dan ostati celovito, sicer se pokojnik ne bo mogel pridružiti ponovnemu vstajenju, danes pa ta prevladuje. Naravni pokopi pa sledijo trendom zahodnega sveta, pri čemer je cilj, da se posmrtni ostanki zaupajo naravi in gozdovom. Aleksandra Renčelj Škedelj kot primer iz tujine navede način pokopa, pri katerem iz pokojnikovih kremiranih ostankov zraste drevo.
Vendar jo znotraj vseh teh sprememb daleč najbolj vznemirja popolna digitalizacija pokopališč, ki močno prodira na ameriškem in zahodnem trgu. Pri tej inovativni praksi klasičnega fizičnega groba sploh ni več. »Imaš sobo, neki laboratorij. Dobiš ključek od pokojnika, ga vtakneš noter in tam so vsi njegovi podatki. Prižgeš mu digitalno svečko, položiš digitalni šopek in to je to,« pretrese z opisom koncepta, pri katerem se včasih namesto nagrobnikov postavi kar digitalne zaslone.
Takšne prakse nas potiskajo izjemno daleč od tiste organske, pomirjujoče in pristne izkušnje narave in kamna, ki jo ponujajo historična pokopališča, kakršna so Žale. Arhitekt Plečnik se je pomena tega intimnega stika močno zavedal; zanj so bili pahljačasti drevoredi, zelene površine in travnate ploskve ključne za ustvarjanje pomirjujoče in tolažeče estetike, kamor pridemo pozdravit tiste, ki so zgolj prestopili prag.
Aleksandra Renčelj Škedelj zaključi z mislijo na čudovita monumentalna pokopališča, kakršno je denimo italijansko Staglieno, ki deluje kot izjemna galerija na prostem in vključuje celo koncerte in gledališke predstave. Tudi na Žalah poskušajo ohraniti ta prostor živ, tako da ostane dostojno mesto spomina. Mesto mrtvih, čeprav namenjeno večnosti, je bilo, kot pričajo tudi Plečnikova dela, navsezadnje ustvarjeno predvsem za nas – žive.
