Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije, ki vključuje več kot 23.000 otrok, od vrtca pa vse do študentskih let, praznuje letos zavidljivih 70 let. Na čelu ene najbolj dinamičnih komisij pri planinski zvezi je zadnja dva mandata energična Štajerka Ana Skledar, ki je s svojo delovno vnemo, idejami, predvsem pa ljubeznijo do dela z otroki komisiji vdahnila nov zagon. Za njo so štiri zelo plodna leta, v katerih je s tesno ekipo sodelavcev, ki to delo prav tako opravljajo prostovoljno, oživela dijaške planinske tabore, za katere je že čakalna vrsta.
Aktivnosti in tečaji, ki jih organizira mladinska komisija, so polno zasedeni, organizirano planinstvo med mladimi pa je ponovno postalo priljubljen način zahajanja v gore in druženja. Število članstva narašča, septembra pa se je ob 70-letnici mladinske komisije v ljubljanskem Tivoliju odvil največji dogodek za mlade planince, Gojzerfest, na katerem se je skozi ves dan zvrstilo kar 1600 mladih, starih in mimoidočih. Medtem ko so ga vsi navdušeni okronali za prvi tradicionalni festival za mlade, je tistih nekaj malo organizatorjev v prvih bojnih vrstah samo modro skomignilo z rameni.
»Ker je bil za nas ta festival res velik zalogaj. Prvič smo organizirali nekaj tako velikega in seveda nas je skrbelo, kako bo potekalo. Pričakovali smo morda 500 ljudi, toda potem je bilo samo prijavljenih 850 udeležencev iz vse Slovenije, na dan dogodka pa so prišli še nekateri neprijavljeni in mimoidoči, ki jih je pritegnilo dogajanje,« je razložila Ana Skledar.
Vzdušje je bilo pozitivno, odziv prostovoljcev in vseh organizacij, ki so sodelovale na festivalu, tudi. »Ko deluje vse, kot mora, in ne gre nič narobe, ljudje pa so navdušeni in zadovoljni, te taki dogodki ne glede na vso vloženo delo napolnijo. Vsi bi si želeli, da se ponovijo, ker jih društva in mladinski odseki potrebujejo,« je še dodala.
Načelnice in trdo delo
Toda 29-letna Ana Skledar bo novembra svoje delo pri mladinski komisiji zaključila. To so leta, ko se uradno zaključuje obdobje mladosti, nekoliko hudomušno pove. Pa tudi po pravilniku mladinske komisije mora imeti kandidat za načelnika ali načelnico 29 let ali manj.
»Po dveh mandatih načelnice in še enem mandatu namestnice načelnice je čas, da pride v komisijo nova energija. Življenje mladih se namreč hitro spreminja. Ko pridejo v mladinsko komisijo, so še dijaki ali študenti, samski in stvari se od tega, da lahko imajo veliko časa, spremenijo do tega, da se vmes zaposlijo, poročijo, imajo otroke in sploh nimajo več časa. Zato je smiselno, da imamo mandat na dve leti,« je pojasnila planinka, ki je v zadnjih dveh letih tudi sama doživela podobno spremembo. Zaključila je biotehniško fakulteto, kjer je študirala biologijo, in se zaposlila. Načelništvo pa zahteva celega človeka. Včasih je to kar osemurna odgovorna služba, le da ni plačana, zato se nihče ravno ne grebe za položaj. Povsem drugače kot v državni politiki, ko kandidatov za poslance ne manjka, poskušava biti hudomušni.
»Tudi mene je morala prejšnja načelnica prepričevati, da sem kandidirala,« je potrdila. »Dela v mladinski komisiji je res veliko, že osnovnega organizacijskega, potem pa je vse odvisno še od tega, kako zainteresirana in polna idej je tvoja ekipa. Mi smo res veliko naredili in naša delovna vnema še kar traja. Toda naj si še tako ambiciozen načelnik, če nimaš zadaj ljudi, ki želijo stvari premakniti, se ne bo nič premaknilo. Moja želja na začetku je bila, da smo odprti in se povezujemo, da pridejo ljudje prosto na naše seje, ki so namenjene tudi druženju in izmenjavi informacij. To se je zgodilo in če imajo na drugih komisijah kdaj težave s sklepčnostjo, ker je premalo ljudi, potem se to pri nas ni zgodilo. To je zasluga cele ekipe,« se zaveda pomembnosti sodelovanja.
Pred Ano Skledar se je na čelu mladinske komisije zvrstilo kar nekaj načelnic. Tudi prva načelnica mladinske komisije pred 70 leti, ko so se po vsej državi v okviru planinskih društev ustanavljali mladinski odseki – danes jih je registriranih kar 93 –, je bila ženska, Mara Švent. »Od vseh komisij pri planinski zvezi nas je bilo največ žensk ravno v vodstvu mladinske komisije. Največja enakost v zastopanosti obeh spolov je prav pri nas, niti na položaju predsednika PZS doslej še ni bilo ženske. Ko sem prvič kandidirala za načelnico, sem pogledala tudi to razmerje in si rekla, morda pa res ne bi bilo slabo, da ponovno prevzame eno komisijo ženska.«
Čar planinskih taborov
Medtem ko je planinstvo dandanes zelo popularno, tudi med mladimi, informacije in fotografije gora pa kar skačejo iz zaslonov, je Ana ena tistih, kot bi rekli, še klasičnih planink. Z gorami je povezana od mladih nog, tudi njeni starši so navdušeni planinci, zato so počitnice na morju vedno dopolnili še s počitnicami v gorah. Od otroštva je članica planinskega društva Poljčane, od koder prihaja, in že v vrtcu se je udeležila prvega planinskega tabora. »Naše planinsko društvo že vrsto let organizira vrtčevske tabore,« je pojasnila. Toda v petem razredu je napočil čas za pravi, celotedenski planinski tabor in od takrat ni minilo poletje brez tabora.
»Ko sem študirala biologijo, sem bila enkrat celo na osmih taborih, planinskih in bioloških. Na nekaterih kot udeleženka, na drugih kot vodnica, na kakem pa tudi kot vodja. Še zdaj hodim na različne tabore, čeprav sem njihovo število zaradi službe zmanjšala, letos sem bila na primer na štirih. Zakaj? Ker je na teh taborih posebna energija, ker se povezujemo podobno misleči in se imamo res dobro. V nekem drugem svetu živimo tisti teden, telefoni ne delajo, hodimo v naravo, spimo v šotorih … Pozitivna energija, sprejetost in druženje so tisti, ki vsakogar, ki pride prvič na planinski tabor ali tudi izlet mladincev, tako posrkajo, da se vsako leto znova vračajo. Meni bi nekaj manjkalo brez njih.«
Planinski tabori so od lani, ko je bilo tudi sto let od prvih organiziranih planinskih taborov na Slovenskem, vpisani v register nesnovne kulturne dediščine. To je lepo priznanje za vse, ki trdo delajo, da še vedno potekajo. »Zdi se mi nepredstavljivo, kako dobro se društva organizirajo in kako dobro so tabori izpeljani, predvsem ker delajo vsi prostovoljno, žrtvujejo svoj prosti čas in dopust, da pridejo tja in delajo z otroki. Nekaj te mora gnati in motivirati, da to počneš, nekaj moraš 'dobiti' v zameno. Največkrat je to posebno vzdušje, ki ga vsi občutimo na taborih.«
Tako kot mnogim otrokom so se tudi Ani tabori zdeli nekaj najboljšega, kar je poleti doživela s svojim planinskim društvom. Veliko mladih, ki delujejo v mladinski komisiji ali mladinskih odsekih in so postali vodniki, je izšlo iz taborov. Tabori so nekakšna kovnica organiziranega planinstva za naprej. Čeprav je zanimanje za organizirano planinstvo med mladimi v preteklih letih nekoliko upadlo, sedaj narašča. Mladinska komisija organizira tudi dijaške in študentske planinske tabore. Vsi so zelo dobro obiskani. Dijaški tabor je sploh presegel vsa pričakovanja, pa ga organizirajo šele od leta 2022. »Ravno se je končal študentski tabor v Bavšici, za katerega smo povišali število udeležencev, kolikor je bilo mogoče. Vodstvo tabora zato spi na blazinah v skupnih prostorih v podmornici, kot pravimo mansardi v tamkajšnjem učnem centru, ker smo vse postelje namenili udeležencem,« se lahko pohvali Ana.
Napeto leto
Želi si, da bi v prihodnje še več mladih poiskalo informacije o varnem zahajanju v gore v planinskih društvih, mladinskih odsekih, na tečajih in organiziranih izletih, ki jih ponuja tudi mladinska komisija. Možnosti ne manjka, planinske krožke pa izvajajo že tudi po nekaterih srednjih in ne samo osnovnih šolah. »Lani smo prvič naredili promocijske objave na instagramu in tiktoku ter dosegli res velik odziv med mladimi. Ugotovili smo, da lahko prek družbenih medijev najbolj dosežemo našo publiko, torej te, ki morda ne vedo, da sploh obstajamo, oziroma mlade, ki jim je vse to namenjeno. Da bodo varno zahajali v gore,« pove.
Kot biologinja se Ana Skledar ukvarja z dvoživkami in plazilci ter skrbi za ohranjanje njihovega habitata. Toda tudi na področju biologije je dejavna še prostočasno. Bila je predsednica mariborskega biološkega društva in je redna udeleženka, mentorica ali vodja kakega biološkega tabora. Tudi sama se zato kdaj vpraša, kje najde čas za vse.
»Če se dobro organiziram, potem gre. Mi je pa hudo, ker v lastnem planinskem društvu ne morem toliko sodelovati, kot bi si želela. Toda za zdaj še vedno dajem mladinsko komisijo na prvo mesto, ko pa bom načelništvo predala naprej, si bom vzela kakšen mesec, da se malo sprostim, saj je za menoj, tudi zaradi organizacije Gojzerfesta, precej napeto leto. Gotovo bom nekam odpotovala, kjer so gore in kjer je narava,« je še dejala Ana Skledar.
