Tudi letos bodo v Ankaranu praznik neodvisnosti Ukrajine, ponedeljek, 24. avgusta, zaznamovali s kulturnim programom na obmorskem odru v Valdoltri. Tako je že pet let, vse odkar je skupina ukrajinskih beguncev dobila nastanitev na Debelem rtiču. »Radi pokažemo svoj jezik in kulturo, da Ukrajina ni samo 'tretja država', kot jo birokratsko označujejo, in se zahvalimo, da ste nas sprejeli,« pravi Borys Kalashnikov, idejni vodja dogodka. Že na prvem ukrajinskem večeru leta 2022 je izstopal s srčnostjo, zrelostjo in omikanostjo, po vsega nekaj mesecih obiskovanja devetega razreda osnovne šole v Ankaranu je bil takrat petnajstletni fant že domač v slovenskem jeziku. Danes, po dobrih štirih letih, nepozoren poslušalec ne bi uganil, da Borys ni Slovenec.
Še sam ne ve, zakaj mu je šlo s slovenščino tako zlahka. »To je še zame čudež, ker sicer nisem nadarjen za tuje jezike. Angleščino razumem, a slabo govorim. V Ukrajini sem se učil francoščino, a mi ni ostalo skoraj nič znanja, tudi italijanščina mi ne gre najbolje. Verjetno sem se prav zato še toliko bolj potrudil s slovenščino, nisem imel druge izbire,« razmišlja.
Med prvimi begunci pri nas
Od dne, ko je z mamo, sestro in sestrično sedel na vlak v Harkovu, drugem največjem ukrajinskem mestu ob ruski meji, in po več kot dveh dneh vožnje prispel v Ljubljano, do danes se je v njegovem življenju zgodilo že marsikaj. »Ko pomislim, da je od takrat komaj štiri leta in pol, sem še sam presenečen, saj imam občutek, da sem že pol življenja tu,« pravi. Vprašanje, zakaj so prišli ravno v Slovenijo, ni na mestu. »V vojni ne razmišljaš, kam, morali smo zbežati. Do takrat nisem niti vedel, da Slovenija obstaja. Upam, da mi bralci ne bodo zamerili,« pravi Kalashnikov. Njegova družina je bila med prvimi ukrajinskimi begunci pri nas. Najprej so jih začasno namestili v mobilne zabojnike v Logatcu, aprila 2022 pa jih je vladni urad za oskrbo in integracijo migrantov v sodelovanju z občino Ankaran dodelil na Debeli rtič, kjer prebivajo še danes. »V prvih mesecih sem pričakoval, da bo morda vojne konec in se bomo vrnili domov. A kmalu mi je postalo jasno, da moram začeti življenje pisati na novo in z mislijo, da bo tukaj tudi moja prihodnost,« se spominja. Prizna, da je v Ukrajini zase ne vidi več. »Večina moje družine, prijatelji iz otroštva, vsi so odšli iz Harkova. Mi smo v Sloveniji, oče je v Kanadi, babica je v Švici … Tudi ko se bo vojna končala, si ne predstavljam, kako in kdaj se bo lahko življenje vrnilo v ustaljene tirnice, travme bodo ostale še dolgo,« razmišlja.
Novic o Ukrajini v medijih raje ne spremlja. »Seveda mi je mar za domovino, ampak ob vseh novicah in posnetkih bi mi bilo še težje. Raje se večkrat slišim z dedkom, ki je ostal v Harkovu in pri skoraj 80 letih še vedno dela kot inženir računalništva na železnicah. On je večni optimist, tudi če se vse okoli njega ruši,« pravi mladenič. Z velikim ponosom pa je Borys Kalashnikov leta 2023 sprejel novico iz domovine, da mu je občina Harkov podelila priznanje mlada osebnost leta za promocijo ukrajinske kulture v Sloveniji.
Ne bo prepričeval prepričanih
V Sloveniji se je najprej vpisal na računalništvo na Srednji tehniški šoli v Kopru. Pravi, da mu je to zelo pomagalo, da se je hitreje naučil slovenščine in se lažje vključil v družbo. Sočasno pa je na daljavo dokončal tudi šolanje v Ukrajini. »V Ukrajini imamo enajst razredov prve stopnje, potem se lahko že vpišemo na univerzo, kot bi bila vaša osnovna in srednja šola združeni,« pojasni. Zatem se je vpisal na študij medijske produkcije v Ljubljani. A se v slovensko prestolnico ne bi preselil. »Raje sem se vozil na predavanja in vsakič komaj čakal, da spet vidim morje,« pravi. Izjava, ki je, če se malce pošalimo, za Istrane gotovo največji dokaz, da se je fant uspešno integriral v Istro.
Tudi sam čuti, da so ga v Sloveniji lepo sprejeli, in je hvaležen celi vrsti ljudi, ki so mu pomagali. »Ne dajejo mi občutka, da sem tujec iz države tretjega sveta,« pove. »Srečam tudi ljudi drugačnih političnih prepričanj, ki menijo, da Slovenija pošilja preveč denarja v Ukrajino, da bi bilo bolje povezati se z Rusijo in bi imeli vsaj cenejše gorivo … Lahko se samo nasmehnem, res ne želim polemizirati ali graditi svojega življenja na tem, da bi koga prepričeval o nasprotnem.«
Pripravil oddajo o televiziji
Prihaja iz umetniške družine, zanima ga avdiovizualna umetnost, a tudi računalništvo. To dvoje lahko povezuje kot sodelavec RTV Slovenija. Naključje ali ne, vrata v svet radia in televizije mu je pokazal prav prvi ukrajinski večer v Ankaranu pred štirimi leti, ko ga je novinarka Radia Koper pocukala za rokav in prosila za kratek pogovor. »Potem so me povabili še kot gosta v oddajo Dobro jutro regionalnega RTV-centra Koper. Za petnajstletnika, ki je komaj dobro prišel v to državo, je bilo to nekaj neverjetnega,« se spominja.
Tudi zato je na Srednji tehniški šoli za opravljanje obvezne prakse najprej pomislil na televizijo. »Sprejeli so me in res sem se poskušal čim več naučiti o televizijskem delu. Kasneje sem z delom prek študentskega servisa pomagal kot montažer, tako za informativni program kot za reportaže in druge prispevke. Ko sem študiral v Ljubljani, sem potrkal še na vrata Televizije Slovenija s prošnjo, ali bi lahko kdaj pomagal tudi pri njih,« našteva. Za diplomski projekt na Inštitutu in akademiji za multimedije je pripravil dokumentarno televizijsko oddajo Zakulisje televizije in jo posvetil TV Koper/Capodistria ob 50-letnici slovenskega programa. Zadovoljen je, da so oddajo uvrstili tudi na redni televizijski spored RTV Slovenija. Upa, da bo na televiziji lahko nadaljeval svojo kariero.
Razkrije nam svojo filozofijo v življenju: »Raje poskusim nekaj uresničiti in to pozneje obžalujem, kot da bi obžaloval, da si tega nisem upal narediti.« Njegovo ime lahko že preberemo tudi v bazi slovenskih filmov, saj je sodeloval pri nekaj filmskih izdelkih. S produkcijsko ekipo Kulturnega društva 5. kader je vpet v nastajajoči nov film. »Lahko izdam, da gre za vestern, vse drugo pa je še skrivnost,« pravi. V domačem Ankaranu pa ga lahko srečate tudi v vlogi natakarja, pomaga namreč pri strežbi v lokalu Študent. »Tako vadim še vsakdanje komuniciranje,« pove v že brezhibni slovenščini. Velikih načrtov za prihodnost si raje ne postavlja. »Ne načrtujem življenja vnaprej, trudim se živeti vsak dan sproti in delati, kar me veseli. Ta vojna mi je dala nauk, da nima smisla preveč načrtovati, saj se lahko v trenutku vse sesuje,« poudarja.
Seveda nas je zanimalo tudi to: priimek Kalashnikov. »Niti v Ukrajini ni poznan in so me že tam sošolci spraševali, od kod izhaja. Nekateri celo mislijo, da se zafrkavam, in hočejo videti osebni dokument. Nimam prav nobene povezave z izumiteljem avtomatske puške, kar je zelo dobra novica. Svojega priimka ne bi nikoli zamenjal, ker mi je všeč, pa še vsi si ga takoj zapomnijo,« sklene. Po slovenskem pravopisu bi njegovo ime podomačili v Boris Kalašnikov, a Borysu je ljubši ukrajinski original.
