Te dni je Matic Primc še kako zaposlen, a ga vendarle ujamemo za klepet, v katerem obudimo čas pred 14 leti v Mariboru, čas tako imenovanih mariborskih vstaj, ki pa so rodile nekaj precej večjega in pomembnejšega kot zamenjavo župana. Dopoldne je sodeloval na konferenci društva Focus v Ljubljani Dovolj za vse: Moč participacije, na kateri so sodelujoči govorili o vključevanju lokalnega prebivalstva v okoljske ukrepe in politike, in še isti dan v Mariboru gostil doktorico Eleanor Finley, politično antropologinjo in aktivistko, ki se ukvarja s socialno ekologijo in alternativnimi političnimi modeli. Že čez nekaj dni je odpotoval na Dansko v Köbenhavn opazovat, kako deluje participativna demokracija, saj vso svojo energijo usmerja v to, da bi tudi v Sloveniji po vzoru drugih evropskih držav uvedli državljanske skupščine.
»Slovenija je bolj kot ne zadnja, ki tega še nima. Gre za neposredno demokracijo prek mini publik,« razlaga, »ko v odločanje niso vključeni vsi občani, ampak manjša skupina, a ta veliko bolj intenzivno, s tem da je poskrbljeno, da je ta skupina reprezentativna celotni družbi. Na Irskem so na tak način spreminjali celo ustavo. Državljanske skupščine so se izkazale za dober mehanizem, ki lahko reši nekatere probleme, ki jih politiki ne morejo.«
Prostor srečevanja
Matic Primc je ustanovitelj društva Organizacija za participatorno družbo, človek, ki se zavzema za to, da ljudje ponovno dobijo svoj glas in moč odločanja. Je tisti, ki mu je s somišljeniki v Mariboru uspelo vzpostaviti Iniciativo mestni zbor in s tem prostore, kjer se ljudje srečujejo, pogovarjajo in iščejo rešitve za probleme, ki jih pestijo. Ti zbori so pripeljali do uresničitve participativnega proračuna, postopka, v katerem prebivalci neposredno odločajo o porabi dela občinskega proračuna. Ko je v času študija gradbeništva prišel v Maribor, gotovo ni slutil, da bo nekoč veljal za enega najbolj trmastih in vztrajnih ljudi v mestu. Toda življenjska usoda, kakor radi rečemo, kadar se nam v življenju zgodi kaj hudega, ga je dokončno izoblikovala v borca za malega človeka, demokratične vrednote in ne nazadnje človečnost.
Matic je bil sprva mali podjetnik, imel je svoj studio, bil je oblikovalec, tiskal knjige, revije in brošure. Dokler ni hudo zbolel za rakom. Takrat je izgubil stalne pogodbe, zato je za preživetje moral tiskati več reklam. A vse več naročil je bilo v smislu: naredite plakat, ki bo staršem vzbujal nelagodje do svojih otrok, nakar bodo to reševali prek našega produkta, pove.
»Ko dobiš taka naročila, potem moraš odreagirati. Moja reakcija je bila, da se tega ne grem več. Tako je prišlo do aktivizma in vprašanj, kako naša družba deluje,« je pojasnil. Danes je zaposlen na Inštitutu za politike prostora, toda v prostem času je predvsem aktivni državljan. »Seveda sem kdaj utrujen od vsega,« priznava, »toda ko mestni zbor kaj doseže, ljudje pa so ob tem vidno zadovoljni, potem to tudi meni polepša cel teden.«
Drugačni odnosi
Zgodba Iniciative mestni zbor se je začela leta 2012, ko so mariborske ulice preplavili protesti proti županu Francu Kanglerju, povod zanje je bila postavitev stacionarnih radarjev za merjenje hitrosti. »Radarji so bili najbolj vidni na terenu in nekak simbol korupcije. Potem so se pojavili posnetki, kako je svoji vedeževalki priskrbel stanovanje, in še kup drugih stvari. Ljudem je bilo dovolj,« je spomnil Primc.
Tudi njemu. Med občani so se pojavila vprašanja, kaj narediti. Nastali sta dve struji, ena je iskala boljšega županskega kandidata, druga, ki so jo sestavljali različni ljudje, od študentov, upokojencev, delavcev do samostojnih podjetnikov, pa se je oblikovala v skupino, prepričana, da zamenjava enega politika za drugega ne bo dovolj. »Spremembe so potrebne v odnosih, v postopkih in demokratičnih mehanizmih, če hočemo, da nam bo bolje,« je prepričan Matic Primc.
Mesece so brali zakonodajo, se pogovarjali, anketirali ljudi po mestu, na koncu pa ugotovili, da je demokracija, kot jo imamo, jalova. »Imamo volitve, a to je tudi vse. Politikov ne zanima, kaj si ljudje res želimo, nihče od njih ni zares pravi predstavnik ljudi. Saj veste, ko vam rečejo, jaz delam, kar hočem, če pa ti hočeš delati, kar želiš, kandidiraj,« odvrne. Ugotovili so tudi, da manjka prostor, kjer bi se občani pogovarjali med sabo o političnih temah, o svojem življenjskem prostoru in tem, kaj sploh hočejo. »Nihče od desetih doktorjev v pisarni ti ne more povedati, kaj je najboljše za ulico, kjer ti živiš,« je jasen Primc.
Februarja 2013 se je v mestni četrti Nova vas v Mariboru zbralo sedemdeset ljudi in prvi mestni zbor je bil rojen. Štirinajst let pozneje zbori še vedno delujejo, občani pa se dobivajo enkrat na mesec. Tudi v drugih občinah so bili poskusi takih mestnih zborov, a povsod neuspešno.
»Dela je res veliko, ampak mi smo zagrizli, ker smo res imeli idejo, kakšno družbo si želimo. Takšno, kjer ni nelegitimnih hierarhij, nadvlade moških nad ženskami, bogatih nad revnimi. Kako to udejanjiti? Najprej znotraj nas, skupine moderatorjev, mi moramo biti prvi, ki tako delujemo. Kaj pa bodo delali občani znotraj teh zborov, je njihova stvar, naša naloga je bila samo, da ustvarimo prostor, kjer bodo vsi enaki in enakopravni,« je razložil Matic Primc.
Prvi zbor je bil uspešen in vrata za naslednje so se na stežaj odprla. Toda tistega, kar si je Matic želel, da bi se zgodilo, torej nečesa globljega, še vedno ni. »Mislil sem, da bodo postali ljudje skozi leta bolj politično aktivni in se bodo lotili tudi večjih tem. Da se bodo začeli spraševati, kje so limiti tega sistema. To se ni zgodilo,« je nekoliko razočaran, a ga to ne odvrača od tega, da bi se oddaljil od mestnih zborov. Kajti opaža, da ko se ljudje nečesa zares lotijo, potem uspejo. Če so le vztrajni. Neuspešni so, kadar obupajo.
Pionir participativnega proračuna
Ena od pomembnih zmag iniciative je bila, ko so občani v Novi vasi zahtevali prehode za pešce na poti otrok v šolo. Občina je trdila, da tega ne more narediti, ker je nezakonito. Toda potem so se ljudje na zboru organizirali, šli v akcijo, naredili ogromno plastično zebro tam, kjer bi moral biti prehod, skakali gor in dol in sramotili občino. »Naslednji dan so dobili prehode,« se nasmeje Primc.
Prav ta izkušnja je pripeljala do orodja, ki ga Primc danes pozna bolje kot kdor koli drug v Sloveniji, to je participativni proračun. Rodil se je leta 1989 v brazilskem Porto Alegreju, potem ko so meščani odstavili skorumpiranega župana in se odločili, da odločanja ne bodo le prepustili naslednjemu. V Maribor je prišel leta 2015, 20 let pozneje kot v svet, kjer je danes že okoli deset tisoč takih proračunov. Pot do njega pa ni bila lahka, kajti stališče občine je bilo, da je to pri nas nezakonito in se ne more izvesti. Šele ustanovitev delovne skupine in politični pritisk pred volitvami, ko so vsi kandidati podprli uvedbo, sta stvar premaknila.
Čeprav smo dobili participativni proračun med zadnjimi v Evropi, pa ga vsaj dobro izvajamo, smo med najboljšimi v Evropi, je lahko ponosen Primc. Že 70 slovenskih občin ga je uvedlo. Najbolj napredna je občina Ajdovščina, ki ga je uvedla leta 2016 sama od sebe. V Celju odlično deluje z novim županom, razlaga dalje Matic Primc, v Brežicah sodeluje pri njem 46 odstotkov občanov, kar je toliko kot na volitvah. Dobro jim gre tudi v Sevnici, Postojni in Kopru. A prestolnica ga (še) nima. »No, ima pa govorilne ure z županom,« nekoliko ironično reče Primc.
»Bistvo participativnega proračuna je, da začnejo ljudje sami urejati stvari v svoji soseski, da se problemi hitreje rešijo, da dosežemo z isto količino denarja več učinka za boljšo kvaliteto življenja,« nadaljuje razlago sogovornik, »ima pa tudi sekundarne učinke, saj občani bolje skrbijo za stvari, za katere so si sami prizadevali. Tudi mednarodne primerjave kažejo, da so pozitivni učinki jasno razvidni, standard življenja je tam, kjer je participativni proračun, višji.«
Matic Primc bi si želel, da bi se stvari na področju participativne družbe in demokracije odvijale hitreje, glede na velike krize, ki prihajajo. »Včasih se mi zdi, da pesek pada noter, mi pa ga prepočasi mečemo ven, čeprav smo uspešni pri tem. Toda vidim, da imam podporo,« se zaveda svojega doprinosa družbi. Ker nekdo mora nekaj narediti. »In ker nihče, se potem lotim stvari jaz. Ne morem pustiti stvari na miru.«
