Pred skoraj osmimi desetletji je predelan vojaški radar iz druge svetovne vojne storil tisto, kar so znanstveniki dotlej razglašali za nemogoče. Dotaknil se je Lune. Kratek, 2,5-sekundni odmev radijskega signala je dokazal, da lahko človeštvo seže onkraj Zemljine atmosfere. Tako je prvi naznanil začetek vesoljske dobe.
Skrivnostni poskus, znan pod kodnim imenom Projekt Diana, se je odvil 10. januarja 1946. Pod vodstvom podpolkovnika Johna DeWitta je peščica vojaških znanstvenikov iz enote Signal Corps, ki so po kapitulaciji Japonske in koncu vojne čakali na demobilizacijo, dobila zelo specifično nalogo. Vojska je želela izvedeti, ali bi lahko radarski sistemi zaznali medcelinske balistične izstrelke na izjemno velikih razdaljah. Luna je ob tem predstavljala testni poligon za raziskovanje skrajnih meja tehnologije.
Neprebojna meja
Za ta drzni podvig so inženirji precej prilagodili obstoječi radar SCR-271. Zgradili so impresivno mrežo 64 dipolov, razporejenih v kvadrat 8x8, da bi kar najbolj zgostili in usmerili radarski snop.
S pomočjo izjemno občutljivega sprejemnika, ki so ga zasnovali posebej za filtriranje kozmičnega hrupa, so tik pred poldnevom, natančneje ob 11.58, v horizont izstrelili serijo 50-kilovatnih impulzov pri frekvenci 111,5 megahercev. Ker se je ogromna antena lahko premikala samo po vodoravni osi, so morali operaterji potrpežljivo čakati na natančen trenutek vzhoda našega naravnega satelita.
Rezultat je v hipu podrl dotedanje znanstvene dogme. Osciloskop je zabeležil jasna odstopanja, časovni zamik pa je natančno ustrezal teoretičnemu izračunu za potovanje svetlobe na razdalji dobrih 768.000 kilometrov v obe smeri. Inženirjem je celo uspelo natančno izračunati in upoštevati Dopplerjev pojav zaradi premikanja Lune glede na postajo na Zemlji.
To je bila sploh prva aktivna in uspešna meritev razdalje med Zemljo in Luno s pomočjo radijskega signala.
Daljnosežne posledice
Preboj je imel daljnosežne posledice. V enem samem poskusu so ovrgli mit o neprebojnosti ionosfere in dokazali, da bo s prihodnjimi vesoljskimi plovili zunaj naše atmosfere mogoče komunicirati. Hkrati so položili temelje radarski astronomiji, veji znanosti, ki je v naslednjih desetletjih omogočila preučevanje površja Venere, Marsa in oddaljenih asteroidov neposredno z domačega planeta.
Čeprav je madžarski fizik Zoltan Bay slabe štiri tedne pozneje, 6. februarja 1946, povsem neodvisno prišel do enakih rezultatov, je ameriški Projekt Diana vendarle pustil globlji pečat. Med drugim je navdihnil tradicijo poimenovanja prihodnjih ameriških vesoljskih programov po rimskih božanstvih, kar je kasneje pripeljalo do programov, kot sta Mercury (Merkur) in Apollo (Apolo).
Leta 2019 je inštitut IEEE poskus uradno razglasil za inženirski zgodovinski mejnik in na lokaciji nekdanjega tabora Evans postavil spominsko ploščo.
