Plesalka in glasbenica Urška Centa je samosvoj umetniški izraz zgradila iz flamenka. Študirala ga je v Madridu, na akademijah flamenka Centro de Danza Española y Arte Flamenco Amor de Dios in Centro Superior de Estudios del Flamenco Uflamenco. Leta 2021 je na Akademiji za ples AMEU v Ljubljani diplomirala tudi na področju sodobnega plesa in koreografije. Flamenka ne razume le kot folkloro, temveč tudi kot živ umetniški jezik – skozi sodobni ples, jazz, improvizacijo, avtorske glasbene projekte. Med najpomembnejše sodijo Sinsonte, v grlu pozabljena pesem, Zgodbe o pticah, Zvoki izpod kože, ENO – ONE, Lorca, ti in jaz, Eno balado, prosim!. Deluje tudi v glasbenih zasedbah Nairuz in Sentido project. Deseto leto vodi cikel Noches de tablao v Cankarjevem domu.
Kdaj ste se zaljubili v flamenko?
Flamenko sem začela plesati pri enajstih letih, povsem pa me je fasciniral pri trinajstih letih v Jerezu de la Frontera, mestu na jugu Španije v provinci Cádiz, na festivalu, in takrat me je teater povsem očaral. V resnici ne samo ples, koreografija, ampak celotna moč gledališča. Ko svoj poklic začneš graditi tako mlad, se zelo zgodaj začne okrog tega oblikovali celotna identiteta. V začetku letošnjega maja sem se po dolgih letih spet vrnila v Jerez de la Frontero, da si še enkrat pogledam mesto. Tokrat sem videla isto mesto skozi drugačne oči. Zdelo se je, da se je čas ustavil, da pod lepo kuliso mesta z belimi golobicami, cvetočimi pomarančami, urejenimi ljudmi, petjem na vsakem koraku ne najdem več tistega, kar me je nekoč premaknilo. Da to nikakor nisem več jaz. Bilo je nekako žalostno. Vse tiste slike in ideali o profesionalnem življenju plesalke so odpadli. S tem se je zaključilo neko obdobje, a ostala je fascinacija nad gledališčem. Pomembno je bilo sprejeti to, katere priložnosti mi je ponudilo življenje. V tisti majhni in hermetični družbi ne bi mogla obstajati.
Se torej umikate od stereotipne oznake flamenko plesalke?
Ne čutim, da bi bila predstavnica tradicije flamenka, flamenko pa v našem prostoru tudi ni več nekaj, o čemer bi bilo treba ozaveščati, saj so dvorane polne. Želim svobodno ustvarjati, ne počivati na tuji zgodovini in praksah, želim delati aktualne stvari in v dialogu z drugimi ljudmi. Flamenko vidim le kot umetniško igrišče, prek katerega sem se lahko izoblikovala, razvila izraz, recimo kako funkcionira moje telo, se pravi, da je moje telo tudi zvočno, ter kako kot plesalka postanem inštrument in sodelujem z glasbo, jo soustvarjam. Kajti v tradicionalnem flamenku je plesalec tisti, ki vodi glasbenike, plesalec je dirigent, ki se ne podreja, ampak posluša in usmerja. Ta miselnost je postala del mojega plesa. Tukaj ni pevcev, ni razumevanja jezika in konteksta flamenka, in nesmiselno se je pretvarjati, da nekaj je, če tega ni. Kot Slovenki mi je pomembna moja edinstvena identiteta, moj referenčni okvir. Prevelika kulturna apropriacija se je dejansko zgodila kakšnim mojim sošolkam, ki so v Madrid prišle iz tujine, ali pa so prišle s severa Španije, denimo iz Kantabrije ali Baskije. Če se preveč zliješ z nečim, daš tudi sebe, svojo identiteto. Mlad človek se želi prilagoditi, biti sprejet, nekam spadati. Seveda sem imela tudi jaz ta moment, celo lase sem si barvala v črno, kajti kako bom pa ustrezna za ples flamenka s svetlimi lasmi, kako bom torej prikrila, da nisem »njihova«. No, zdaj so moji lasje spet svetli. Tisto, čemur sem nekoč hotela pripadati, sem vsekakor že prerasla.
Trenutno ste celo več na odru z glasbenimi projekti kot predstavami, kajne?
Že v Madridu sem se zaljubila v glasbo in predvsem v jazz. Ko sem se vrnila, sem kar padla v ta jazzovski svet, najprej s Tomažem Gajštom, izjemnim trobentačem in članom Big Banda RTV Slovenija, prek njega pa sem potem še bolj intenzivno stopila v druga sodelovanja. Z basistom Tadejem Kamplom soustvarjava zelo edinstven fusion band Sentido project, kjer sem najprej delovala kot plesalka in s tem tolkalka s svojimi ritmičnimi strukturami, iz česar je potem nastajala glasba. Sčasoma sem se preizkusila kot piska besedil, interpretka, pevka. Moj drugi band Nomad, s katerim redno sodelujem, je nastal z basistom Joštom Lampretom. Marca letos sem na povabilo Huga Šekoranje sodelovala tudi z Big Bandom RTV Slovenija, kar je bilo zame, zanje in za dirigenta Lojzeta Krajnčana čisto nova izkušnja. Z basistom Robertom Jukičem snemava vokalni album, ki bo izšel konec tega leta. Sinsonte, v grlu pozabljena pesem je plesna predstava, nastala leta 2022 v koprodukciji s Cankarjevim domom, za katero glasbo ustvarja in izvaja Jani Moder, in zdaj z njim spet nastopava naokrog. Na pragu nevidnega je še en glasbeno-plesni projekt, ki pa je nastal z Juretom Puklom. Dejansko je vsak plesni projekt tudi poudarjeno glasbeni.
Kaj kot ustvarjalka občutite na odru, kako nastopi še vedno osmišljajo vaše življenje?
Skozi leta mi oder predstavlja ne samo neki prostor, kjer se moram dokazati, ampak tudi prostor, kjer sem lahko vse bolj jaz. Kar nekajkrat sem v zadnjem obdobju imela občutek, da sem praktično na oder prišla »počivat« od življenja. Obstaja namreč neka točka vertikalnosti, poravnanosti s stvarstvom, kar se mi v plesu absolutno vedno zgodi. Neki dvom in racionalni procesi se kar izgubijo. Tako dragoceno je, kadar opažam ali pozneje od občinstva slišim, da ljudje jokajo na koncertih in predstavah, da se ustvari tista prava komunikacija, pretočnost čiste emocije med nami. To mi predstavlja smisel, misel, da nekaj delam prav, da sem na pravi poti, čeprav na težki. Gre za doživetje, ki je onkraj besed. Ta moč je v skupnem doživetju in deljenju izkustva vseh v prostoru. Biti na odru je en zelo lep, čeprav zahteven poklic. Do njega čutim veliko odgovornost.
Že deseto leto v Cankarjevem domu kurirate interdisciplinarni cikel sodobnega flamenka Noches de tablao. Danes bo sezono odprl trio legendarnega Jorgeja Parda. Kakšen večer se obeta?
Jorge Pardo, ki prvič prihaja v Slovenijo, je skoraj 70 let star legendarni španski jazzovski glasbenik, flavtist in saksofonist, ki je zelo veliko delal s Pacom de Lucio, predvsem v flamenku, pa tudi s Chickom Coreo, Vincom Mendozo in Patom Methenyjem. Je silna referenca v jazz flamenku, žanru, ki se je oblikoval v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V njegovem triu sta še Melón Jiménez, sloviti špansko-nemški kitarist, ter Sabrina Romero, plesalka, pevka in tolkalka. Skozi ta cikel skušam flamenko popeljati iz vseh stereotipov, ki so se mu prilepili, recimo s kastanjetami, rdečimi oblekami z volančki in rdečimi vrtnicami v laseh; čeprav bi bilo tako verjetno lažje napolniti dvorano. Skušam pokazati na drugačno estetiko, skozi katero se vidi, kako univerzalen, pretočen je lahko flamenko, kadar prihaja s strani avtentičnih, s svojo glavo razmišljujočih odrskih virtuozov. Gostili smo že angleške, francoske, urugvajske, mehiške, avstrijske, srbske, bosanske, hrvaške, ameriške in seveda mnoge slovenske umetnike, kar lepo razpira dejstvo, da flamenko že dolgo ni več zgolj španski, andaluzijski, jerezanski, seviljski, romski in tako naprej. Lahko si je lastiti folkloro, medtem ko si aktualne umetnosti flamenka nihče ne more lastiti. Nihče si ne more lastiti ničesar kreativnega.
