Medtem ko večina otrok že uživa počitnice brez učbenikov, je pretekli teden na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani potekala že 17. poletna šola kemijskih znanosti za dijake. Udeleženci, kar 16 dijakov in dijakinj z vseh koncev Slovenije in z različnih srednjih šol, je teden dni spoznavalo različna področja kemije predvsem skozi praktično laboratorijsko delo. V laboratoriju so sintetizirali spojine, proučevali gorljivost tekočin, raziskovali eksplozivnost prašnih delcev, se seznanili z biokemijskimi postopki in se celo učili, kako lahko kemija pomaga pri reševanju okoljskih problemov. Na koncu so kajpada svoje ugotovitve tudi predstavili. Zapleteno? Za udeležence poletne šole niti ne, ko pa to niso povsem običajni dijaki, je dejal Bojan Šarac, že drugo leto vodja poletne šole, ki deluje na katedri za fizikalno kemijo. »To so nekoliko nadpovprečni dijaki, nenazadnje sta med njimi tudi dva udeleženca mednarodne kemijske olimpijade za srednješolce, ki bo potekala v Uzbekistanu,« je povedal Šarac.
Šola za vse
Toda za udeležbo na poletni kemijski šoli ni treba nikomur biti svetovni prvak. Vse delavnice so namreč zasnovane tako, da jih lahko izvedejo dijaki brez večjega predznanja. Med letošnjimi udeleženci je tako tudi Matija Tronkar iz Sežane, ki v Kopru obiskuje srednjo tehniško šolo in se izobražuje za strojnika. S kemijo se je srečal le v prvem letniku, zato se je na poletno šolo prijavil predvsem iz radovednosti.
»O kemiji nimam kaj dosti pojma in sem hotel izvedeti, kaj kemija sploh je. Zanimalo me je predvsem, kako je vse skupaj videti v praksi,« je iskreno povedal. In ob koncu tedna je kajpada ugotovil, da je dobil precej več, kot je pričakoval.
»Če česa ne razumem, vprašam, in potem ni več težko. Izvedel sem ogromno stvari in mislim, da si bom poiskal še kakšno knjigo in malo več prebral. Sedaj veliko bolj razumem, kako pomembna je kemija tudi za druga tehniška področja,« je še dejal, toda strojništvu bo ostal zvest.
Delo z rokami
Matijo je tako kot ostale dijake in dijakinje navdušilo predvsem praktično delo na poletni šoli in tudi vzdušje med udeleženci.
»Eksperimenti morajo biti dovolj enostavni, da jih lahko izvedejo sami, hkrati pa so časovno izvedljivi. Ne kompliciramo po nepotrebnem,« je ob tem dejal vodja šole Bojan Šarac, ki opaža, da je laboratorijskega dela v srednješolskem izobraževanju pogosto premalo. »Dijaki in tudi naši študenti imajo zelo radi delo z lastnimi rokami, to, da lahko nekaj pripravijo, opazujejo spremembe med poskusom, si opažanja zapisujejo in jih nato razlagajo,« je pojasnil.
Ena od tem, ki so jih dijaki odkrivali na poletni šoli, je tudi povezava med kemijo in vsakdanjim življenjem. V družbi je namreč pogosto razširjeno prepričanje, nekakšen mit pravzaprav, da je vse, kar je »kemija«, nujno umetno ali škodljivo. A to je precej zavajajoče, odgovarja Šarac. »Dostikrat slišimo, to je neka stvar sama kemija. Toda atomi v spojini, ki jo pridobimo iz narave, niso nič drugačni od atomov v spojini, ki jo sintetiziramo v laboratoriju. Gre predvsem za vprašanje čistosti in morebitnih stranskih produktov,« je povedal.
Veliko udeležencev poletne šole kemijskih znanosti se kasneje odloči za študij kemije ali biokemije. »Veliko jih pride na poletno šolo zato, ker jih področje zanima, a še niso povsem odločeni, kaj bi študirali. Ko vidijo, kako poteka delo v laboratoriju, se marsikdo odloči za študij na naši fakulteti. Zanimanja za naravoslovje je namreč v zadnjem desetletju precej več, zato težav z vpisom nimamo. Dijaki se razmer prav dobro zavedajo in vedo, kje vse se lahko zaposlijo kot kemiki,« je dejal Bojan Šarac.
Kemija je povsod
Medtem ujamemo dijake, ki na delavnici anorganske kemije sintetizirajo Mohrovo sol, spojino, ki na preprost način pokaže eno od pomembnih lastnosti železa. Če železo pustimo na zraku, običajno hitro oksidira in nastane rja, v tej spojini pa ostane presenetljivo stabilno.
»Prav zato je ta spojina zanimiva. Dijaki spoznavajo, kako lahko z ustrezno kemijsko zgradbo železo ostane stabilno, in se hkrati naučijo laboratorijskih tehnik, ki so osnova za delo v anorganskem laboratoriju,« je pojasnil Benjamin Poljanc, mentor na delavnici in mladi raziskovalec. To znanje je predvsem zelo uporabno, kajti železo ni pomembno le v laboratoriju, temveč tudi v našem telesu. »Prav železo v tej obliki omogoča, da hemoglobin v krvi prenaša kisik,« je opisal zanimivost Poljanc, ki sicer raziskuje nove protirakave učinkovine, ki temeljijo na kovinskih spojinah. »Če zdravilu dodamo kovino, lahko odpremo povsem nove mehanizme delovanja in nove možnosti zdravljenja,« je dejal.
Na poletni šoli kot mentor sodeluje prvič in dijaki so ga navdušili. »Izjemno so samostojni. Občutek dobiš, da jim lahko daš navodila in da jih znajo sami prenesti v prakso. Nekateri so celo bolj samostojni kot naši študenti,« ugotavlja.
Tudi Karmen Klančar, tehnična sodelavka na poletni šoli, ki smo jo ravno ujeli med tehtanjem Mohrove soli, je nad radovednostjo dijakov navdušena. »Sprašujejo, primerjajo rezultate in zanima jih, zakaj se med poskusom nekaj zgodi. Zelo sodelujejo in vidi se, da jih zanima, kaj delajo. Tovrstne poletne šole namreč dijakom omogočijo, da fakulteto in laboratorije spoznajo še pred vpisom, zato jim je okolje pozneje bolj domače. Vidijo, da nismo nič grozni, ampak jim želimo predvsem predati čim več znanja. Mislim, da jih to lahko še dodatno spodbudi za študij kemije,« je dejala.
Tudi sama je kemijo vzljubila že kot šolarka. Vedno sta jo najbolj privlačila naravoslovje in matematika, dodatno pa jo je nad kemijo navdušila teta, ki jo je prav tako študirala.
»Kemija ni samo zanimiva, ampak je res zelo široka veda. Vedno sem se jo najraje učila in še vedno me navdušuje raznolikost tega področja. Kemija je vendar prisotna vsepovsod. Težko najdeš področje, kjer kemije ne bi bilo,« je še dejala Karmen Klančar.
Olimpijada – nagrada za trud
To vesta tudi Tisa Lombar in Vid Kodrič, ki sta zaključila zadnji letnik Gimnazije Vič in se čez teden dni odpravljata na mednarodno kemijsko olimpijado v Uzbekistan. Ne prvič, že lani sta zastopala slovenske barve v Dubaju in se domov vrnila z bronastima medaljama, slovenska ekipa štirih dijakov pa je lani prejela še srebrno medaljo, kar je bil izjemen uspeh. Mladi slovenski kemiki žanjejo lepe uspehe na olimpijadi, toda najbolj žlahtne medalje še nimajo. Jo lahko osvojijo letos?
»Zlato ostaja naš cilj. Toda glede na velikost države smo zelo uspešni. Imamo odlične mentorje in zelo kakovosten visokošolski sistem. Najmočnejše reprezentance prihajajo predvsem iz Kitajske, Singapurja, Vietnama, Rusije, Velike Britanije in Nemčije. Nekatere države, kot je Kitajska, pripravljajo svoje dijake na olimpijado po tri leta osem ur na dan,« sta povedala Vid in Tisa. Toda oba menita, da ima slovenski sistem pomembno prednost. »Naš pristop je bolj sproščen. Kajti če je pritisk prevelik, raziskovanje ni več veselje, ampak postane samo še obveznost,« je prepričan Vid.
Priti na tako tekmovanje je namreč pravi dosežek, ki je v svetu znanosti primerljiv z olimpijadami v športu. Le javne publicitete znanost nima tako velike in zanimanje splošne javnosti za znanost je manjše kot za šport. Na mednarodno kemijsko olimpijado se Tisa in Vid pripravljata že dve leti. V priprave sta se vključila že v drugem letniku gimnazije, po tem, ko sta bila uspešna na državnem tekmovanju iz kemije.
Naloge na olimpijadi se po njunih besedah precej razlikujejo od običajnih šolskih tekmovanj, saj tam ne preverjajo le učne snovi, ampak predvsem sposobnost logičnega razmišljanja, povezovanja različnih področij kemije in iskanja rešitev za nove probleme. Priprave zahtevajo veliko časa, vztrajnosti in samostojnega dela, ob čemer jima največ pomenita občutek napredka in izziv, ki ju takšno tekmovanje prinaša.
»Veliko truda je potrebnega, tudi solze so že tekle, ko kaj ni šlo gre, ampak tudi veliko veselja je bilo,« je dejala Tisa.
Zadnje priprave na olimpijado zanju potekajo tudi na poletni šoli. Oba sta njena redna udeleženca, Tisa je tu drugič, Vid tretjič, in obema pomeni pomemben del priprav na olimpijado. Tekmovanje namreč poleg zahtevnega teoretičnega dela vključuje tudi pet ur laboratorijskega preizkusa, kjer štejejo natančnost, spretnost in mirna roka.
»Veliko praktičnega znanja je treba pokazati. Laboratorijski del je pomemben del olimpijade, zato nama pride poletna šola zelo prav, saj tu dobiva nove izkušnje, obnoviva znanje in vedno izveva še kaj novega,« je povedal Vid.
»Postopki sicer niso nujno novi, je pa vedno dobro osvežiti znanje, ki ga že imava. Ko neko stvar delaš znova, jo vidiš še z drugega zornega kota,« je dodala tudi Tisa. Toda ne le delo v laboratoriju, na poletno šolo ju vedno znova privabita tudi družba in sproščeno raziskovalno vzdušje.
»Pri kemiji mi je všeč, da lahko teorijo takoj preveriš v laboratoriju. Ko poskus zastaviš in na koncu produkt ali rezultat dejansko vidiš pred tabo, je to zelo prijeten občutek,« je pojasnila Tisa, ki jo od nekdaj privlačijo naravoslovne vede. Trenutno jo najbolj zanima fizikalna kemija, področje, ki raziskuje zakonitosti kemijskih reakcij, termodinamiko in kvantne pojave. »Res je nekoliko bolj abstraktna, ampak ravno to mi je zanimivo,« je še dejala Tisa, ki bo študij nadaljevala na fakulteti za kemijo.
Tudi Vid bo jeseni zakorakal na taisto fakulteto, toda na smer biokemija, saj ga zanimata predvsem molekularna biologija in genetika. »Kemija je pravzaprav jezik življenja. Vse, kar se dogaja v naših celicah, temelji na kemijskih reakcijah. To razumeti na molekularni ravni se mi zdi izjemno zanimivo, ker lahko vodi tudi do razvoja novih zdravil ali biotehnoloških rešitev,« je prepričan Vid.
