Ko vstopimo v prostore Slovenskega šolskega muzeja, nas že takoj na hodnikih preseneti neverjetno živahno vzdušje. Namesto stroge muzejske tišine nas pričaka smeh, vznemirjenje in klepet. Na obisku so namreč četrtošolci iz Osnovne šole Artiče. Z iskricami v očeh spremljajo in vpijajo zgodovino slovenskega šolstva. Radovedno pristopimo do učencev, da preverimo utrip. Med njimi sta zgovorna Tjaša in Vid.
Na vprašanje, kaj jo je ob obisku najbolj presenetilo in kaj novega je izvedela, Tjaša brez pomisleka izstreli: »Izvedela sem, da so imeli včasih drugačne torbe, takšne lesene, in da niso pisali s svinčnikom.« Vid pa, še pod vtisom strogosti starih šolskih pravil, izpostavi bolj boleče plati nekdanjega šolstva: »Meni je bilo pa najbolj zanimivo, da so morali klečati v koruzi, če so dobili kazen,« pripoveduje in si ob tem oddahne, da mu tisti dan na srečo ni bilo treba zares klečati na njej. Kljub navdušenju nad časovnim strojem, v katerega sta vstopila, sta si oba mlada sogovornika edina: raje bi obiskovala današnjo šolo, saj se jima zdi sedanja oblika izobraževanja v primerjavi s preteklostjo »kar dobra«.
Glavni magnet, ki privablja množice obiskovalcev v ta muzej, je zagotovo stalna razstava z naslovom Šola je zakon!. Skozi njeno zakulisje in skrite kotičke nas popelje vodja kustodiata in soavtorica razstave mag. Marjetka Balkovec Debevec, ožjo avtorsko skupino pa sestavljajo še kustosi: direktor mag. Stane Okoliš, ter sodelavci Anton Arko, Marko Ljubič, Mateja Ribarič, dr. Branko Šuštar in bibliotekarka Polona Koželj.
Kot pojasnjuje z izjemnim žarom, naslov razstave skriva globok dvojni pomen. Na eni strani poudarja, da šolstvo vseskozi temelji na zakonodaji, že odkar je vladarica Marija Terezija izdala prvi državni osnovnošolski zakon. »Seveda pa smo želeli v ta naslov združiti tudi to, da je šola pravzaprav preplet življenja, lepih dogodkov in da se skozi ta šolska leta oblikuje človek. V žargonu mladine se namreč uporablja besedna zveza 'šola je zakon', zato naslov združuje oboje,« doda Marjetka Balkovec Debevec.
Celotna razstava je vizualno zastavljena kot dolga črna šolska tabla, nasproti katere je postavljena dolga lesena klop. A ta tabla je polna presenečenj. »To ni navadna šolska tabla, pač pa je kot ena velika omara, in povsod, kjer so kljukice, se nekaj odpira in skriva. Razkriva podrobne razlage in predmete,« razlaga kustosinja in hkrati odpira prva vratca. Razstava spregovori na več nivojih in nagovarja različne obiskovalce. Za najmlajše so najzanimivejše vsebine, prilagojene v nižjih, otrokom dostopnih višinah, kjer prebivata tudi stalna lika, sovica Zofi, ki je simbol modrosti, ter vodnika Ana in Blaž, ki se spreminjata v junake ustrezne zgodovinske dobe.
Strokovnjakinja v roke vzame starodavne abecedne bukvice in tablice. »Ko ljudje še niso hodili v šolo, so te abecedne bukvice prodajali kar na sejmih. Na eni strani je bila abeceda, na drugi molitev. Ker so molitvico že poznali, so prek nje spoznali črke in se tako učili brati,« oriše iznajdljivost preteklosti. V razstavo so avtorji želeli vnesti tudi neposreden vpogled v način življenja tistega časa. S ponosom nam pokaže najpomembnejši in najdragocenejši dokument v muzeju – državni osnovnošolski zakon iz leta 1774, ki ga je izdala Marija Terezija. Muzej hrani različico iz leta 1777 s slovenskim prevodom. Ob nedavni 250. obletnici izdaje zakona so poskrbeli celo za njegov prevod v sodobno slovenščino. V zakonu je med drugim presenetljivo vizionarsko navedeno, da sta vzgoja in izobraževanje deklet najpomembnejši temelj blagostanja družbe, kar je misel, na kateri pravzaprav sloni tudi sodobno šolstvo.
Sprehod skozi preteklost ponudi še ogromno zanimivosti: od lesenih šolskih torb in skrilastih tablic do prefinjenih dekliških abeced, ki so jih vezle pri ročnih delih in so veljale za res dragocen spomin. Doživimo tudi preobrate v šolskem sistemu; med drugim nas Marjetka Balkovec Debevec opozori, da je bila telesna kazen uradno prepovedana že leta 1870, a so jo kljub temu, kar malo »veselo«, izvajali vse tja do leta 1970. Nasmejemo se ob pogledu na umivalnik iz uršulinskih časov z napisom »Ne pozabi na umivanje rok« in se spomnimo šolskih dni ob ogledu tako imenovane nove matematike iz leta 1973 in prihodu znamenitih nalivnikov Pelikan, tako imenovanih pelikanov in ciklostila. Pred nami se pokaže tudi ponosna Pionirka in že kmalu se znajdemo pred omarico z računalnikom, ki naznani današnje šolsko obdobje.
Ko v zraku zadiši po črnilu
A mi se še vedno vrnemo v čase, ki se jih malo starejši še dobro spominjamo. Osrednje doživetje muzeja, tisti pravi »paradni konj«, nas šele čaka. Vodja pedagoško-andragoškega programa Mateja Pušnik nas povabi v rekonstruirano zgodovinsko učilnico, da bi nam prikazala, zakaj so žive učne ure tako popularne med obiskovalci vseh starosti. Usedemo se v lesene klopi in takoj začutimo tisti prepoznavni trdi oprijem zgodovine.
»Posebnost teh učnih ur je, da se na njih obiskovalci dobesedno vrnejo v preteklost in doživijo presenečenje nad tem, kaj je bilo takrat drugače,« nas uvede v zgodbo Mateja Pušnik. Učenci in obiskovalci namreč niso zgolj pasivni opazovalci. Udeleženci si nadenejo zgodovinska oblačila in morajo dosledno upoštevati stroga pravila: sedeti morajo popolnoma zravnano, med govorjenjem obvezno vstati, odgovarjati v popolnih in celih stavkih ter učitelja ali učiteljico naslavljati z »gospod učitelj« ali »gospodična učiteljica«.
Obiskovalci – predvsem šolarji, pa tudi starejši – so nad uporabo starih učnih pripomočkov navdušeni. Najraje pa pišejo s pravim peresom, ki ga skrbno namakajo v črnilo. Ker pa gre za čas precej strožje discipline, se igra ne konča pri lepopisju. Pri prekrških igralci takoj demonstrirajo telesne in sramotilne kazni preteklosti. »Najraje uporabljamo oslovsko klop, kjer morajo prebrati in se na pamet naučiti pravilo, ki so ga prekršili. Koruza pa je že malce bolj boleča,« opisuje vodja programa in prst usmeri k zloveščemu lesenemu oslu, ki so ga morali najbolj poredni otroci včasih nositi celo pot domov. Igra je tako pristna, da kakšen otrok kdaj v strahu popolnoma zamrzne ali pa potoči celo kakšno solzico, zaradi česar igralci hitro izstopijo iz vloge in prestrašenega šolarja potolažijo z dejstvom, da gre zgolj za igro.
Pri učnih urah pa izjemno uživajo tudi odrasli obiskovalci, še posebej ob okroglih obletnicah mature, ko sedenje v majhnih lesenih klopeh prebudi valove nostalgije in poskrbi za salve smeha ob ponovnem občutku strahospoštovanja do učitelja s šibo. In kar je po besedah Mateje Pušnik najpomembnejše: »Učitelji občudujejo te ure prav zato, ker otroci nato vidijo, kako lepo jim je v sodobni šoli, kako je pouk danes zares prilagojen njim in se spodbuja individualnost vsakega.«
Če so učilnice polne smeha in strogih pogledov »gospodičen učiteljic«, je knjižnica oaza miru in strokovnosti. Bibliotekarka Polona Koželj nas popelje med visoke police specialne knjižnice, ki hrani kar neverjetnih 60.000 izvodov knjig in tiskovin o zgodovini slovenskega šolstva.
Srce te izjemne knjižnične zbirke so predvsem učbeniki, ki so hkrati tudi dragoceni muzejski eksponati. »Najstarejši predmet, ki ga naš muzej hrani, je knjiga – učbenik iz leta 1468. Avtor je Nicolaj Perotti, gre pa za osnove latinske slovnice. Spada med inkunabule, torej knjige, ki so izšle, še preden se je tisk popolnoma uveljavil,« nam bibliotekarka ponosno razkrije največji zaklad, ki je strogo varovan in zaklenjen v ognjevarni omari. Knjižnica je nepogrešljiv steber, tako za zaposlene pri raziskavah kot tudi za zunanje raziskovalce, študente in šole, ki se ob svojih jubilejih množično obračajo nanje, ko iščejo drobce svoje lastne šolske zgodovine iz raznih starih šolskih kronik, pravilnikov in literarnih glasil.
Srečevališče učiteljev
Kot v muzeju poudarjajo, pa niso tu zgolj za ohranjanje preteklosti in zabave mladih – pomemben del njihove misije so prav učitelji. Klara Marija Keršič, odgovorna za izobraževanje učiteljev in projekte, izpostavi, da je Zveza slovenskih učiteljskih društev muzej pred leti ustanovila prav s tem namenom – da ustvarijo prostor za izobraževanje in srečevanje slovenskih pedagogov.
Pod okriljem ministrstva izvajajo strokovna izobraževanja, letos zlasti na temo padca bralne pismenosti, pa tudi o veščinah in metodah pisanja nujne šolske kronike. Njen osebni ponos pa predstavlja delo s tistimi najbolj odmaknjenimi. Da bi dvignili raven pismenosti in nudili pedagoško podporo, so se sami z muzejskimi programi odpravili na oddaljene in manjše podružnične šole v Drežnico nad Kobaridom, Godovič pri Idriji in Javorje nad Poljanami. »Na teh šolah vidimo odlične primere praks, hkrati pa je zanje logistično in finančno težko priti v Ljubljano. Zato se nam zdi izjemno pomembno, da pridemo mi k njim in s tem nudimo dodatno podporo ter pohvalimo učitelje, ki v takih pogojih tako srčno in kakovostno delajo,« zaključi strokovnjakinja.
Obisk Slovenskega šolskega muzeja nas pusti brez besed. Utrinke preteklosti in starodavnega učenja so uspešno zlili v interaktivno sodobno izkušnjo, ki človeka ne pusti ravnodušnega in jasno dokazuje, zakaj si muzej nedvomno zasluži krono najboljšega v Sloveniji, saj ni le pasiven arhiv spominov, temveč živ, utripajoč organizem. Na mednarodni dan muzejev, 18. maja letos, je namreč Slovenski šolski muzej na slovesni podelitvi Valvasorjevih odličij za izjemne dosežke na področju muzejstva prejel edinstveno in nadvse prestižno nagrado – naziv slovenski muzej leta. Komisija pod okriljem Slovenskega muzejskega društva je prepoznala več kot 125-letno tradicijo ter predano, ustvarjalno delo ekipe, ki z navdihujočimi muzejskimi, pedagoško-andragoškimi in raziskovalnimi projekti bogati kulturni prostor. Izhodišče za to nagrado in temelj njihovega prebujenja je prav inovativna stalna razstava z naslovom Šola je zakon!, ob kateri je muzej v zadnjih letih pospešeno gradil in razvijal vzporedne aktivnosti.
Direktor muzeja mag. Stane Okoliš pravi, da je podelitev te nagrade zanj in za zaposlene izjemno priznanje. »Vsi zaposleni smo navdušeni in ponosni na to, da je naše dolgoletno strokovno delo dobilo javno priznanje. Trdno smo zavezani svojim ciljem in vemo, da se je za njihovo uresničenje vredno tudi žrtvovati.«
Skrivnost uspeha ni le v ohranjanju dediščine, temveč v novih metodah njenega podajanja. »Uvedli smo nove metode, nov način delovanja, s čimer smo se približali našim obiskovalcem. Predvsem je to podoživljanje šole, kakršna je bila nekoč z izkustvom,« pojasnjuje. Kljub izjemnemu uspehu interaktivnih pedagoških programov pa direktor poudari, da so trdno zavezani tudi znanstveni rasti. Lani so s svojo znanstveno revijo Šolska kronika dosegli zavidljiv mejnik, saj so bili uvrščeni v mednarodni bibliografski indeks Scopus.
Mag. Okoliš gleda visoko v prihodnost: »Želimo si, da bi dobili status raziskovalne organizacije. Če namreč programi niso zgrajeni na znanstvenem pristopu in raziskovanju, bi nam lahko hitro kdo oporekal kakovost.« S tem pristopom so iz, kot sam v šali poimenuje, »obskurnega muzeja« postali prepoznavna, ugledna in referenčna ustanova v Sloveniji.
