Čas je neizprosen sodnik, toda hkrati je tkalec lepih spominov. Ko mine šest desetletij, v spominu ne ostanejo več kemijske formule in strogi urniki, temveč toplina tovarištva in zavedanje, da smo skupaj zgradili svet, v katerem živimo danes. Takšen bi bil rahlo poetični začetek našega zapisa o sila zanimivem dogodku, na katerega smo bili povabljeni te dni.
Življenje je nedvomno najodličnejši pisatelj. Njegove zgodbe ne sledijo vedno premočrtnim in predvidljivim potem, pač pa so v resnici polne nepričakovanih zapletov, strmih vzponov, grenkih preizkušenj in nenadnih odrešitev. Vsi potujemo skozi to nepredvidljivo pokrajino, vselej upajoč na najboljše. Prav to globoko resničnost je bilo mogoče čutiti v zraku, ko smo se v gostišču v Domžalah pretekli teden udeležili srečanja, na katerem se je zbrala prav posebna skupina ljudi. Srečali so se nedaleč od kraja, kjer so pred mnogimi leti gulili šolske klopi. Povod pa je bila častitljiva 60. obletnica mature.
To ni bil zgolj običajen razredni sestanek. To je bilo srečanje generacije, katere roke so bile v dobesednem in prenesenem pomenu žuljave od dela, s katerim so gradili temelje naše sodobne družbe. Čeprav jim v življenju ni bilo posuto z rožicami in so bile njihove poti pogosto strme ter polne odrekanj, so ohranili tisto najpomembnejše. Svojo dušo. Njihova življenjska pot in neomajna pozitivna energija, ki so jo delili z nami, pa jih naredita izjemne. Kljub vsem preizkušnjam so vselej našli pot naprej, in prav ta vztrajnost je največji pečat te generacija, ki je vse to ustvarila.
Kovačnica značajev
Na srečanje smo se deloma podali z namenom, da bi nemara mi, ki smo nekoliko mlajši, bolje razumeli te ljudi, to generacijo. Za to razumevanje se moramo najprej vrniti v čas po drugi svetovni vojni, v obdobje, ko je bila industrija srce in ožilje naroda. Obiskovali so Srednjo usnjarsko galanterijsko šolo Domžale. Takrat, v tistih prelomnih letih, je to pomenilo garanje in resno pripravo na življenje v močni usnjarski industriji, ki je bila nekoč ponos celotne Jugoslavije. Povedali so nam, da je bilo samo v Sloveniji takrat okoli deset močnih tovarn s tega območja.
Šola, ki so jo obiskovali, je imela bogato zgodovino in edinstven sloves. Pod tem imenom je delovala vse do leta 1969. Zatem so jo preimenovali v Poklicno šolo Domžale, danes pa je to Srednja šola Domžale.
Izobraževanje v njihovih časih tako ni bilo zgolj listanje knjig. Program je bil štirileten, kot nam je pojasnil Alojzij Miklavčič. Bil je izjemno zahteven, še posebej na področju kemije, saj so se dijaki poglabljali v anorgansko, organsko in tehnološko kemijo usnja. Primerjali so jo s srednjo kemijsko šolo, bila je še posebej zahtevna na področju analitske kemije in tehnologije.
Prakse je bilo veliko. V prvem letniku so jo imeli dvakrat na teden, kasneje enkrat na teden, v zadnjem letniku pa je praksa trajala vse do dvanajstih, kar je pomenilo šest ur neprekinjenega trdega dela. Svoje znanje so kovali na strojih, kjer so se naučili obdelati kožo in ustvariti končni izdelek.
Večina teh dijakov ni bila iz Domžal. Prihajali so iz vseh koncev, od Tržiča pa vse do drugih republik nekdanje skupne države, in so bivali v internatu, nam je med drugim zaupal Branko Golob.
Prav ta internatska izkušnja – spanje v skupnih sobah, deljenje tistega malega, kar so imeli, in zgodnje jutranje bitke za kopalnico – jih je izoblikovala. Kot se radi pošalijo, obujajoč spomine, so se mnogi poročili hitro, tisti, ki so se zjutraj dlje časa urejali in brili, pa so ostali zadnji.
Mimogrede, imeli so celo sošolce iz Alžirije. To so bili navsezadnje časi neuvrščenih. Ljubezen pa ne pozna meja. In iz vsega tega so nastale tudi precej dramatične zgodbe, nekaj pa je bilo tudi srečnih.
Življenje piše romane
Na srečanju se je zbralo osemnajst nekdanjih dijakov in dijakinj. Njihove osebne zgodbe so kot mozaik, ki prikazuje širšo sliko časa, v katerem so živeli.
Vzemimo na primer zgodbo gospe Nataše Belle (rojene Kaliman). Njena življenjska pot kaže, kako lahko ena sama nepredvidena okoliščina spremeni celoten tok usode. Kot mlada deklica si je srčno želela postati zdravnica, saj je v sebi čutila izjemno empatijo do soljudi. Toda kruta usoda je posegla vmes. Njena mati je hudo zbolela in več kot dve leti preživela v bolnišnici. Najstnica Nataša je bila do zadnjega dneva prepričana, da bo odšla na gimnazijo, vendar se je čez noč prepisala na usnjarsko šolo. Prevzeti je morala skrb za gospodinjstvo in družino. Čeprav je bila na začetku nesrečna, ji danes ni žal. V usnjarstvu, natančneje v kemijskem razvoju in kasneje v znani tovarni Helios, je našla svojo strokovno strast. Svoje kariere ni obžalovala, nam je še zaupala, saj je pridobila bogate izkušnje in delala vse od razvoja do priprave ministrskih poročil.
Nato je tu gospod Franc Zavasnik - Aco, čigar pragmatičnost in delovna etika sta pravi spomenik tistemu času. Po šolanju se je hitro srečal z realnostjo industrijske proizvodnje, ki je bila v tistih časih trda, polna sulfidov, kislin in nevarnih hlapov. Kmalu je spoznal, da si želi drugačne poti, zato je ob delu začel študirati ekonomijo. Njegova pot je bila dinamična. Zamenjal je več služb, delal v komerciali, izvažal čevlje in prodajal kemikalije, vse dokler ni ob propadu velikih tovarn končal kot samostojni prodajalec usnja iz kombija. To je torej zgodba o prilagodljivosti, o tem, da je treba preživeti ne glede na to, kako močno se obrnejo vetrovi časa.
Med zbranimi je bil tudi gospod Nediljko Čurković. Njegova pot je tista, ki se bere kot velika mednarodna epopeja. Po rodu prihaja iz Hrvaške in je zaradi želje po izobrazbi prišel v Domžale, nato pa ga je življenje kmalu po končanem šolanju odneslo čez lužo, v Kanado. Danes živi razpet med dvema celinama — pol časa preživi v Kanadi, pol pa na Hrvaškem. Kljub ogromni razdalji ne zamudi nobenega vsakoletnega srečanja svojih nekdanjih sošolcev.
Modrost časa
Dogodka se je udeležila tudi njihova nekdanja profesorica slovenščine Štefanija Potočnik. Ona nam je ponudila pogled tistega, ki je stal na drugi strani katedra.
Gospa Potočnik, ki je mesec dni po srečanju dopolnila častitljivih 86 let, je na šolo prišla davnega leta 1965. Takrat je bila stara 25 let. Po izobrazbi germanistka je prišla z željo, da bi poučevala nemški jezik. Vendar so bile razmere na majhni šoli takšne, da je morala poleg nemščine v prvih dveh letnikih prevzeti tudi poučevanje slovenščine v višjih letnikih, saj šola ni imela slavista.
Njeno iskreno in skoraj poetično razmišljanje ob srečanju z nekdanjimi dijaki vzbuja globoko spoštovanje. Priznava, da je bila ob svojem prihodu mlada in neizkušena. Pred njo so sedeli dijaki, od katerih so bili nekateri skoraj njenih let, eden izmed njih, starejši gospod, je bil ob vpisu v tretji letnik star celo 32 let. Profesorica s skromnostjo, ki pritiče le resnično modrim ljudem, ugotavlja, da bi tem mladim ljudem takrat lahko dala veliko več, če bi le imela življenjske izkušnje, ki jih ima danes. Človek pač mladim, je pripovedovala, ne more predati tistega, česar sam še nima.
Danes, ob pogledu na te »odrasle otroke«, začuti izjemno zanimanje za njihove življenjske poti in veliko olajšanje, ko vidi, v kakšne čudovite, trdne osebnosti so se razvili. V medsebojnih pogovorih ni več nekdanje distance med profesorjem in dijakom, ostalo je le še medsebojno spoštovanje. Njena potrditev, da so bili to izjemno pridni in delovni dijaki, je bila prav posebno priznanje.
Če obstaja nekaj, kar družba pogosto prezre, je to najbrž neprecenljiv kapital modrosti, ki ga nosijo starejše generacije. Generacija, zbrana v domžalskem gostišču, ni ustvarjala le materialnih dobrin. Skozi padce, menjave države in gospodarske tranzicije je ustvarila izkušnje, iz katerih bi se današnja mladina morala učiti.
Ko je beseda nanesla na to, kaj bi svetovali mladim na pragu njihove karierne poti, so bili njihovi odgovori prežeti z realizmom in opozorili, ki so danes bolj aktualna kot kadar koli prej.
Če strnemo njihova razmišljanja: mladi naj v prvi vrsti zelo natančno vedo, česa si v življenju sploh želijo. Najpomembnejši nasvet, ki ga ponujajo ti prekaljeni mački, je opozorilo pred iluzijami hitrega uspeha. Mladi se morajo zavedati, da na začetku svoje poti ne morejo in ne smejo pričakovati velikanskih zaslužkov.
In navsezadnje, bleščeče, razkošne pisarne in prestižni avtomobili niso nekaj, kar pride čez noč ali brez odrekanja. Življenje zahteva trdo delo, prilagajanje in pogosto menjavo poti, preden človek prispe do cilja.
Njihova življenja so, lahko rečemo, živ dokaz, da trdna podlaga in pripravljenost na delo štejeta več kot kar koli drugega.
Opazovali so, kako so se v devetdesetih letih, ob osamosvojitvi in tranziciji, mnogi opekli s prehitrim jemanjem kreditov in lizingov, ki jih nato niso zmogli odplačati. Prav zaradi tega je njihov glas danes glas razuma, ki poziva k potrpežljivosti, postopnemu grajenju in zvestobi samemu sebi.
Obljuba prihodnosti
Kot se vsaka dobra zgodba konča s pogledom v prihodnost, se je tudi to izjemno druženje v Domžalah končalo v takšnem duhu.
Zapustili smo jih, saj je prišel čas za obujanje spominov, ki so zunanjemu opazovalcu tuji. Smo pa izrazili srčno željo, da bi se ponovno zbrali ob pravljični, 70. obletnici mature. Res je, da je bila ta misel sprejeta z zdravo mero cinizma in skepse. Navsezadnje se zavedajo svojih let in krhkosti človeškega bivanja. Vendar pa je iskriva, nezlomljiva pozitivna energija, ki je tistega popoldneva polnila prostor, nemoteno žarela in utišala vsakršen dvom.
Kljub temu da so tovarne, v katerih so delali, povečini zaprle vrata in da se je svet nepovratno spremenil, ti ljudje ostajajo stebri časa. Obdržali so svojo dušo. In prav ta duša, napolnjena s spomini na internat, na vonj po usnju in na neštete preživete viharje, nam pove, da se bodo ob 70. obletnici zagotovo znova srečali. Življenje je morda res dolgo in polno preprek, toda za takšne junake vsakdanjika vselej hrani še eno, dodatno poglavje.
