V središču Planine pri Sevnici, kraja, ki je zrasel na enem od mnogih hribčkov sredi Kozjanskega, stoji nedaleč od vaške cerkve in ruševin gradu mogočna večstotonska kamnita gmota. Kot nakovalo je videti, markantna in impresivna, s spodnjim koničastim delom zapičena v zemljo in kamne. Sem je prišla, kdo ve od kod in kdo ve kdaj. Na mestu, kjer se stika s tlemi, je opaziti svetlobo, nekakšen preduh je tam in skozenj posijejo sončni žarki ravno v zimskem solsticiju ob 12. uri. Domačini so kamen, zaradi oblike seveda, poimenovali Ampus, beseda izhaja iz nemščine in pomeni nakovalo.
Sem so že od nekdaj prihajali po mir ali se kot otroci igrat, toda sčasoma je ta nekoliko mistični prostor, ki leži strmo pod vaškim trgom, postal odlagališče smeti, zaraščen in popolnoma neprehoden. Dokler ni Ampus zaradi svoje astronomske poravnanosti vzbudil zanimanje patra Karla Gržana, ki je pred leti služboval po različnih krajih na Kozjanskem. »Ta megalit predstavlja na tleh natančno zvezdno pozicijo Omikrona v ozvezdju Vodnarja,« je prepričan Gržan.
Čudne stvari
Toda vsa zgodba odkrivanja morebitne starodavne civilizacije na območju med Savinjo in Sotlo, severno od Save, ki je zaznamovala svoj prostor z megalitskimi strukturami po vzoru neba, ima korenine pred 20 leti, ko je pater Gržan služboval kot duhovnik v Jurkloštru. Zgodilo se je povsem naključno. Iskal je mah za jaslice, nakar so ga domačini pripeljali do treh gričev, kjer ga je prevzelo še kaj drugega kot le gost in lep mah.
»Ker sem se vedno zanimal za astronomijo in stare kulture, sem opazil, da gre pri teh treh gričih, povezanih z zidovjem, očitno za odsev Orionovega pasu v zemeljski prostor. Orionov pas je bil vedno neko sveto območje na nebu, zato so ljudje z njim zaznamovali zemeljski prostor. Povezuje namreč nebesno trojstvo z zemeljskim prostorom in ustvarja v svetu dvojnosti element skladnosti in povezovalnosti,« pove Gržan, ki ga je radovednost gnala naprej in si je takoj postavil naslednje vprašanje. Kaj če ne gre le za Orionov pas? Kaj če so civilizacije pred nami zaznamovale na tem prostoru celotno ozvezdje Oriona?
Začel je natančno in temeljito raziskovati, dokler ni med sprehodi in pogovori z domačini v dolini reke Gračnice odkril več sto metrov dolge kamnite zidove in gradišča, to je zvezdne pozicije. S pomočjo satelitskih posnetkov in astronomskih programov je ugotovil, da te strukture natančno zrcalijo zvezdne postavitve na nebu, predvsem ozvezdje Orion.
»Ko so domačini ugotovili, da me zanimajo čudne stvari, so mi začeli kazati čudne stvari,« se nasmeje pater. Začele so nastajati tako imenovane zvezdne poti, ki jih je natančneje z zemljevidi opisal v treh knjigah, najprej V znamenju Oriona, nato v Zvezdnih poteh in lani še v knjigi Po poteh Vodnarja. Gržanova odkritja na območju Jurkloštra so bila tudi povod za leta 2013 vzpostavljeno naravoslovno-zgodovinsko Orionovo pot, na kateri poleg naravnih in kulturnih znamenitosti, kot so Gračniški slap, kartuzija Jurklošter in Šmidov mlin, posebno pozornost pritegnejo ravno skrivnostna gradišča in megaliti, za katere pater Gržan predvideva, da so ostanki megalitske civilizacije na tem območju. Orionova pot poteka po zemeljskih odslikavah ozvezdij Orion, Bik, Veliki pes in sveta reka Eridan, ravno ozvezdje Bika pa je bilo tisto, ki je patra najbolj navdušilo.
»Ker je vizualno obvladljivo in še zdaj v celoti stoji. Kakor na nebu, tako na zemlji,« se izrazi. »Kjer so zvezdne pozicije, tam so gradišča, vmes pa potekajo grebeni, ki pomagajo razločiti, katera gradišča spadajo pod določeno ozvezdje. Ta ugotovitev mi je bila fascinantna, a me je hkrati postavljala pred izziv, ali se bom skril ali upal izpostaviti. Ozvezdja Bika, ki je močan argument, da zadeve tu stojijo, je botrovalo, da sem se izpostavil. Bilo je preveč naključij, da bi lahko bilo naključno, bolj bi rekel, da je bilo na ključ.«
Na Blatnem Vrhu
Orionova pot poteka skozi Blatni Vrh, razloženo naselje na več kot 500 metrih nadmorske višine, mimo domačije Bevc, kjer poteka tudi ozvezdje Bika, ki je bilo za patra Gržana tako ključno pri raziskovanju. Dobesedno na Bevčevem dvorišču stoji tudi Bikovo oko. »Veliko Bikovo oko je zvezda Aldebaran, ki povezuje dva bikova rogova. Ta dvojnost se torej poveže v eno v bikovem očesu, zato tisto območje nekateri energetsko čutijo kot močno pozicijo. Sam ga ne, sem preveč v glavi,« pove Gržan, ko razlaga zemljevid gradišč in megalitskih ostankov v okolici.
Bevčevi so bili tisti, ki so patru Gržanu pokazali nekatere nenavadne strukture okoli svoje domačije. Levo in desno se proti dolini stekata dva grebena, po katerih so razmetani kamni, ki se ponekod že prav lepo vidno oblikujejo v nekakšno pregrado. »Mislili smo, da so nekdaj ljudje postavili kamnite zidove, da ne bi živina prehajala z ene strani grebena na drugega,« je povedal Bernard Bevc.
A Karel Gržan je prepričan, da gre za megalitsko strukturo, ki poteka proti gradišču, toda kaj točno je bilo tam, za zdaj ne moremo vedeti. »Veliko materiala z gradišč so domačini verjetno porabili tudi za gradnjo. Marsikaj so odnesli in je prekril humus,« razmišlja.
Sredi travnika pod domačijo sta Bernard in žena Ivanka odkrila tudi globok rov, zgrajen kakor štirna. »Ko se je jablana posušila in sem začel na tistem mestu kositi, sem zadel ob kamen. Ker je bil v napoto, sem ga odmaknil in zazijala je črna luknja,« je povedal Bernard. Rov so nato raziskali jamarji in odkrili, da je globok sedem metrov, od tam pa poteka še diagonalno na obe strani tri in štiri metre, kjer je zasut z zemljo, ki bi jo bilo treba odkopati in odkrivati naprej. Kaj predstavlja umetno skopan in utrjen rov, za zdaj nihče ne upa špekulirati.
Toda Bernard in Ivanka nista kamenju okoli domačije nikoli prej pripisovala kakšnega pomena. Bil je za okras, pove Ivanka. Danes pa se veliko ljudi pripelje do domačije ali odpravi po Orionovi poti prav zaradi megalitskih struktur, ki naj bi jih bilo tod okoli vse polno. Vsako leto avgusta je organiziran tudi pohod po Orionovi poti, in čeprav je letos ves dan deževalo, se ga je udeležilo 140 pohodnikov.
»Nekateri ljudje preživijo pri Bikovem očesu več ur ali vse popoldne. Meditirajo, se sproščajo, počivajo … Nič nas ne moti, da pa prej nihče ni vedel za Blatni Vrh, zdaj pa nas pozna marsikdo in tudi tujci prihajajo. Z nekaterimi se na dolgo in široko pogovarjamo, drugi rečejo le dober dan in gredo dalje. Všeč jim je mir in narava. Pravijo, da se dobro počutijo tu, dobijo pozitivno energijo in moč. Nekateri to območje zelo močno občutijo, medtem ko drugi rečejo, da je larifari. Kakor kdo, saj nihče nikomur nič ne vsiljuje, pa tudi brani ne,« radoživo pove Ivanka, ki je iz radovednosti tudi sama stopila do kamna, kot preprosto reče Bikovemu očesu, ker jo je nekaj bolelo. Malo se je zamislila in prijela na tisto mesto, češ, saj ne more škodovati. Od takrat ne čuti več bolečin. »Morda je vse samo v glavi, a je pomagalo,« neobremenjeno doda.
Bolj kot Ivanko k Bikovemu očesu vleče njenega moža, ki se večkrat na teden postavi h kamnu, da začuti njegovo toploto. »Ne vem, kaj, toda kamen me vleče k sebi in potem čutim mravljince in toploto po telesu ter se začnem tresti. Ko steče elektrika skozi rame, bolečina popusti. Tako je, kot bi šel k fizioterapiji,« odvrne Bernard. Nikjer drugje ne čuti take energije kot ravno pri Bikovem očesu. »Dovolj je, da pridem sem za nekaj minut, in se bolje počutim,« še reče.
Impozantni megalit
Mogočni Ampus je le kakšnih pet kilometrov oddaljen od Blatnega Vrha. Toda najbolj impozantni megalitski opomnik v ozvezdju Vodnarja ni edini na območju Planine pri Sevnici, kjer je identificiranih več megalitskih postavitev, ki odsevajo tudi druge zvezde Vodnarja. Za javnost je trenutno predstavljen le Ampus, saj morajo pri zavodu Zvezdne poti, ki mu je Gržan predal vso svojo dediščino odkritij, še marsikaj urediti in najti pravi način, kako ozvezdje Vodnarja sploh predstaviti. Ali bo to na način, kot je v sosednji občini Laško Orionova pot, ali kako drugače, še ne vedo. Predvsem si ne želijo, da bi tovrstna odkritja ljudje izkoriščali za tržne namene, kar se že dogaja. Na zavodu so tudi spisali priporočila do pristopa k megalitskim območjem in jih objavili na svoji spletni strani, s čimer želijo ljudi obveščati, kako pristopati do teh območij.
»Zavod ima jasno določene etične normative prikazovanja in strokovno znanje, zdaj pa se pojavljajo izkoriščevalci, ki zaračunavajo svoje storitve, in od tega se strogo distanciram. Sam si kot duhovnik želim tu predvsem duhovne dimenzije, da bi ljudje vzpostavili to odnosno inteligenco, spoštljivost in harmonijo do duhovnega sveta, ki na neki način odseva v kamnu, drevesu, človeku in živalih. To je nad religiozno, je duhovno, kar je lastno človekovi notranji dimenziji. To je sožitje,« odgovarja Karel Gržan.
Domačinka Monika Škoberne je predsednica zavoda Zvezdne poti in Gržanovo delo spremlja vse od leta 2008, ko je izdal knjigo V znamenju Oriona. Z njim je bila tudi na vodenem pohodu po Orionovi poti in to jo je navdušilo za zvezdne poti. »Toda leta so tekla, in ko sem bila leta 2022 na predstavitvi njegove druge knjige, sem se začela spraševati, zakaj vsega tega, kar razlaga, ne prepoznavam tudi sama. Potem pa sem na pašniku opazila nenavaden greben in točko ter ugotovila, da gre za zvezdno pozicijo v ribah. Ko sem bila spet na kakem sprehodu, sem naletela na vezne zidove ali pa sem našla tiste pozicije, ki so bile označene tudi na zemljevidu patra Gržana. Neko jesen sem začela bolj načrtno raziskovati ozvezdje Vodnarja. Pater Gržan je prišel na Planino in odšla sva po novih lokacijah, nakar sva se odločila, da bo treba zaradi vseh fascinantnih stvari na Planini in obdobja, ki prihaja, to je obdobja Vodnarja, napisati o tem knjigo,« je razložila Monika.
»Planina odseva vodnarja na nebu in je posebno sveto območje z izjemnimi megalitskimi pomniki,« je na to dodal pater Gržan.
Ljudje so seveda eni bolj, drugi manj dovzetni, eni bolj odprti, drugi bolj zadržani do megalitskih struktur. Toda zanimanje za megalitske strukture v našem prostoru narašča. »Nekatere celo skrbi, da se gremo neko new age religijo, toda to nima zveze s tem. Ne nazadnje smo na tem območju našli koščke keramike in arheologi so potrdili, da je stara vsaj 5000 let, torej je moralo biti tu življenje,« odvrne Monika Škoberne in poudari, da bo 19. septembra na Planini pri Sevnici tudi prvo srečanje in javni dogodek za vse, ki si želijo več izvedeti o zvezdnih poteh in na terenu raziskovati območje megalitske civilizacije.
Uradna stroka je v slovenskem prostoru zadržana do kulture velikih kamnov, Gržanovih interpretacij pa ne priznava kot znanstveno dokazanih dejstev in tudi ponuja odgovore, zakaj je tako. Toda pater verjame, da se bodo začele stvari spreminjati.
»Naša civilizacija je zašla v destruktivnost in ljudje vidijo, da bo potrebna drugačna pot. Stare civilizacije pa nam dajo misliti, kako prerasti destruktivno polarizacijo nazaj v svet harmonije. Mi moramo najti neki tretji element ali skupni cilj, kar to raznolikost povezuje, da postane dopolnjujoča in sodelujoča,« je opomnil pater Karel Gržan.
