Ilka Štuhec po koncu kariere: »Sem kot prava upokojenka – nikoli ni dovolj časa«

Sveže upokojena smučarka Ilka Štuhec nas je za pogovor pričakala na svoji priljubljeni lokaciji ob izteku proge za Zlato lisico (ko so bile tekme seveda še v Mariboru, ne v Kranjski Gori). Kot vedno je bila nasmejana in dobre volje, a v nekoliko nenavadnem položaju in opravi. Največja posebnost ni bila, da njenih bujnih kodrov tokrat ni zakrivala smučarska čelada, ampak to, da je bila zleknjena na dvosedu z iztegnjeno nogo z opornico za koleno. Na srečo ne gre za prvo poškodbo po upokojitvi, ampak le za saniranje nekaterih posledic, ki jih je eni naših najboljših smučark, dvakratni svetovni prvakinji in zmagovalki enajstih tekem svetovnega pokala, pustila njena skoraj 20-letna tekmovalna kariera. Prve tri zlate medalje je osvojila že na mladinskih svetovnih prvenstvih leta 2007 in 2008.

Ena njenih zadnjih tekem svetovnega pokala je bila marca letos v Andori. / Foto: AP

Kako se počutite po letošnjem zaključku kariere? Imate časa na pretek, sploh zdaj, ko še okrevate po operaciji?

»V bistvu moram reči, da sem kot prava upokojenka. Nikoli ni dovolj časa, vedno se mi kam mudi. Ampak se kar dobro počutim v svojem novem obdobju in sem se že lepo znašla v ritmu zelo drugačnih obveznosti kot prej. Se moram pa še malo naučiti raznih birokratskih zadev, s katerimi prej nisem imela toliko opraviti. Sredi junija sem bila na operaciji, ki je bila nekakšen preventivni servis. Zaradi obrabe in poškodb skozi leta je bila potrebna rekonstrukcija hrustanca, da kdaj kasneje ne bi imela večjih težav in potrebovala umetnih delov. Zaradi te operacije se mi je spet malo spremenil ritem, a v takšnega, ki sem ga bila vajena že prej po poškodbah. Najprej počitek in okrevanje, potem rehabilitacija s postopnimi treningi za moč, le da se mi tokrat nič ne mudi. Večino poškodb, pet, sem imela prav na tej nogi, eno pa na levi. Upam, da mi bo po sedanji optimizaciji noga še dolgo omogočala normalno aktivno življenje.«

Alpsko smučanje

Zadnji ples kraljice smuka:​ solze, penina in cvetje ob slovesu Ilke Štuhec

Si s katero od nekdanjih tekmic izmenjujete vtise in izkušnje z okrevanja? Včasih ste bili kar dejavni na instagramu, ki so ga spremljale tudi vaše kolegice.

»Ne čutim nobene potrebe, da bi z drugimi delila vsako podrobnost. Le tu in tam še izberem in objavim kakšno misel in nekaj slik, ki so nastale vmes. Ne pride pa mi na misel, da bi sproti vse obveščala o svojem vsakodnevnem življenju, raje to zadržim zase. Nima smisla, da bi se kdo zgledoval po meni in kakšne stvari ponavljal za menoj brez ustreznega nadzora in nasveta.«

Ste s katero od tekmovalk ohranili prijateljske stike?

»Z nekaterimi že upokojenimi ali še aktivnimi tekmovalkami smo občasno še v stiku in se obveščamo, kaj se komu dogaja in ali je vse v redu. Recimo s Federico Brignone, Marie Michele Gagnon, Kajso Wickhoff Lie … A ne prav ves čas, saj ima vsaka svoje življenje in obveznosti.«

Z Lindsey Vonn si menda nista bili prav blizu. V začetku leta je v intervjuju za revijo Time namreč posebej omenila tudi vas, češ da jo je zbodlo, ker ste jo ob njeni vrnitvi pozdravili kar »grandma« (angl. babica). Gotovo ste to storili iz hudomušnosti, ona pa je v intervjuju povedala, da je to skupaj z nekaterimi javno izraženimi dvomi drugih smučarjev vzela kot dodatno motivacijo za svojo uspešno vrnitev.

»O moj bog. Nisem brala tega. Mi je pa v bistvu fascinantno, da se je ukvarjala s takšnimi malenkostmi. Jaz s tem nisem mislila nič slabega in je nisem tako poklicala iz kakšne škodoželjnosti. Tako smo se klicale tudi s prijateljicami, ko smo se šalile na račun naše starosti. Osebni dokumenti pač ne lažejo, a vsekakor ima Lindsey vso pravico, da to jemlje, kakor želi. In da se odloča, kot sama želi, ne nazadnje je dovolj stara. Pravzaprav me veseli, če sem bila tudi jaz njena motivacija. (Smeh.) Sama sicer nisem imela kakšnih konfliktov z njo. Vsa čast ji za vse, kar je dosegla, zelo spoštujem njeno kariero, po osebni plati pa ima seveda vsakdo svoj karakter.«

/ Foto: Jaka Gasar

Bolje ste se razumeli z drugo Američanko, Mikaelo Shiffrin, vsaj če sodimo po vajinem dolgem in čustvenem objemu po vaši poslovilni tekmi, ko sta bili obe precej objokani. Kar ganljiv prizor.

»Ona je res drugačen kaliber Američanke, zelo prijazna, zelo odprta, taka je bila vedno in se ni spremenila, to ni zaigrano le za kamere. Nisva ravno redno v stiku, ampak vedno sem je bila zelo vesela. Fino se mi je zdelo, da sem ji letos, ko se je po dolgem času vrnila na smukaško tekmo in startala z višjo številko, lahko vrnila uslugo in ji dala nekaj informacij o progi. Je res prijetna punca in ji slava ni prav nič stopila v glavo. Za razliko od nekaterih je ostala trdno na tleh in zelo prijazna.«

Za kaj ste si najprej vzeli čas, ko ste letos postavili smuči v kot?

»Najprej si ga še nisem mogla vzeti, ker je bilo kup obveznosti, povezanih s koncem kariere in mediji. Organizirali smo še poslovilni zabavi za navijače in za člane ekipe ter ljudi, ki so mi stali ob strani skozi kariero. S tem je bilo kar dosti dela, zraven pa še z vso administracijo ob koncu kariere, imela pa sem tudi priprave za motivacijske pogovore, da se malo vpeljem v novo službo. Šele konec maja in v začetku junija sem si vzela čas za krajši dopust z avtodomom po Italiji. Potem sem itak imela operacijo, zaradi katere bom še tri tedne na berglah, nato pa me spet čaka trening, da se vrnem v normalno življenje, na kolo, na tek. Nič ni kaj dosti drugače kot prej, le da ni več tako intenzivno in temeljito.«

Pred dnevi je postalo jasno, da vam je novo službo ponudil vaš proizvajalec smuči Kastle. Ste to pričakovali?

»Sploh ne. Seveda pa si proizvajalci želijo z vsakim športnikom, s katerim dobro sodelujejo, nadaljevati zgodbo v obliki ambasadorstva. Skupaj smo pisali zelo uspešno športno zgodbo, zdaj pa bom še naprej vozila njihove smuči in hodila na kakšne dogodke. Želim pomagati pri razvoju smuči in testiranjih, a verjetno bolj pri standardnih kot tekmovalnih smučeh, saj imajo pri slednjih zadnjo besedo tekmovalci sami. Z veseljem bom pomagala, kjer koli me bodo pač potrebovali. Sem jim pa rekla, da si res želim pogledati še kakšno tekmo iz zakulisja.«

V mladosti ste se ukvarjali tudi s plesom. Vas še kaj mika, ko boste okrevali?

»Za hobi definitivno. Tiste oddaje Zvezde plešejo zdaj žal že dolgo ni več. Bom videla, kako bo s časom, vsekakor pa bom zaplesala vsaj doma malo zase. Tudi v glasbi bom še vedno uživala, čeprav je zdaj ne bom več potrebovala kot ritual za prebujanje in priprave na start.«

Kako pa je z vašo prejšnjo službo pri policiji, kjer ste bili zaposleni v času kariere? Ste že morali vrniti uniformo?

»Športnikom, ki po kategorizaciji sodimo v olimpijski ali svetovni razred – sama sodim v slednjega, saj olimpijske medalje žal nimam – po končani karieri še leto dni pripada državna služba, v mojem primeru na policiji, tako da me boste na kakšnem dogodku še lahko videli v uniformi. Prihodnje leto pa jo seveda vrnem, da ne bi prišlo do kakšne zmede.«

- 07.07.2026 - nekdanja alpska smučarka Ilka Štuhec - Darja Črnko //FOTO: Jaka Gasar / Foto: Jaka Gasar

Olimpijske medalje res ni bilo, sta bila pa dva naslova svetovne prvakinje, dva mala kristalna globusa v smuku in kombinaciji ter enajst zmag v svetovnem pokalu. Katerega uspeha ste bili najbolj veseli?

»Prve zmage v svetovnem pokalu. Ker ni bila pričakovana in ker se mora kup stvari poklopiti, da končno enkrat zmagaš. Prva je vedno nekaj posebnega, čeprav ima tudi vsaka naslednja velik pomen in svojo zgodbo. Olimpijska medalja je ostala nedosežen cilj, a sem se v zadnjih dneh svoje tekmovalne kariere vedno bolj zavedala, da ni vse v doseženih medaljah in pokalih. Veliko pomeni, kaj si prispeval k dobremu počutju kakšne sotekmovalke, koga od osebja, kogar koli. Lepo je, če si te ljudje zapomnijo kot veselo, pozitivno osebo. Koga si morda kdaj spravil v dobro voljo, koga očitno tudi užalil. Resda je smučanje individualni šport in na progi si dve minuti čisto sam in gre na nož, drugače pa smo precej povezani, saj smo v istem »zosu«, skupaj potujemo in bivamo, zato je toliko bolje, če se imamo pri tem fino in smo prijazni drug z drugim. Ne morem reči, da me to ravno potolaži in nadomesti manjkajočo medaljo, a življenje gre naprej.«

Bi kdaj v prihodnosti kakšni nadobudni smučarki ali morda svojim otrokom priporočili ali odsvetovali vrhunski šport?

»Ha, koliko časa imava za ta odgovor? Pravzaprav bi si želela, da marsikdo spozna in okusi vrhunski šport, ne le šport kot rekreacijo ali hobi. Šport na vrhunski ravni ob pravi predanosti športnika potegne za sabo tudi ljudi okrog njega, da se še malo bolj potrudijo, naredijo še korak več in verjamejo s tabo. V vrhunskem športu lahko tako spoznaš predane ljudi, ki si jih želiš imeti ob sebi vse življenje. Hitro pa spoznaš tudi, da ne gre vedno vse po načrtih. Vrhunski šport je krut in prinaša boleče lekcije. Vsi se trudijo in trenirajo, vsi hočejo uspeti. Vse to terja tudi veliko odrekanja in finančno breme za starše. Pri smučanju dodaten problem pomenijo še vedno toplejše zime. Svojim otrokom bi vsekakor želela, da spoznajo vrednote, ki jih prinese šport, ni pa nujno, da je to res vrhunski šport. Za to se bodo morali odločiti predvsem sami.«

Po zadnjem spustu pred upokojitvijo marca letos. / Foto: AP

Vas kaj skrbi za slovensko smučanje, kjer bo po vašem odhodu zazevala praznina še v ženskih hitrih disciplinah, mladih pa ni na vidiku?

»V bistvu me skrbi. Smučanje je čudovit šport, ki marsikaj vzame in da. Zgodaj moraš vstajati in iti na breg, zebe te, a hkrati vidiš veliko prečudovitih sončnih vzhodov. Gre za ekstreme in vse vmes. Malo že razmišljam, kaj bi bilo treba narediti za izboljšanje stanja slovenskega smučanja, a ne poznam še čisto vsega ozadja, pa tudi zadeva je tako kompleksna, da še ne vem, kaj bi bilo treba spremeniti in kje začeti. Tudi če bi kdo od tekmovalcev šel po taki poti, kot sem šla sama, ne moreš vedeti, ali mu bo uspelo. Čas je namreč popolnoma drugačen, čeprav so še vedno neke zakonitosti, ki se jih je treba držati. Vsak mora najti neko svojo pot, če hoče kaj doseči, a še tedaj ni nobenega zagotovila.«

Kaj pa so po vašem glavni vzroki, da smučanje v Sloveniji ni več tako priljubljeno kot nekoč? Slabe zime, draginja, konkurenca drugih športov …?

»Vse to in še kaj, ni le ena stvar. Smučanje je bilo vedno drago, zdaj pa se draži tudi življenje na splošno in smučanje postaja vse bolj ekskluziva. Smučarska središča se vse bolj zavedajo svojega monopola in smučarskim ekipam drago zaračunavajo, saj za vse naenkrat itak nimajo prostora. Ogromno je tudi športov in vrhunskih športnikov, največ ljudi pa seveda privlačijo uspehi najboljših. Več otrok zato zdaj začenja kolesariti, plezati, skakati, zato je bazen otrok, ki se danes sploh ukvarjajo s športom in jih zanima smučanje, vse manjši. Poleg tega so zime vse krajše in se moraš znajti, kam te otroke sploh voziti na treninge, medtem ko poletni športi nimajo takih težav.«

Vi ste imeli ob svojih začetkih Pohorje čisto pri roki, pa tudi vsa družina je bila povezana s smučanjem.

»Ja, seveda, čisto blizu sem, čeprav bolj na drugi strani Maribora, vloga družine je pa ključna. Ko si majhen, ti starši pač pokažejo, kar jim je všeč, in obe s sestro sva to zgrabili, saj tudi ona rada smuča. Ko prideš do neke ravni, je podpora družine še naprej pomembna, saj ti nudi neko zatočišče, mali normalni mehurček in stik z realnostjo. Mama je celo potovala z mano oziroma sva delali skupaj, sestra je bila doma in živela svoje življenje z družino, a ko prideš domov, tam najdeš podporo ne glede na dobre ali slabe rezultate.«

Vaša sestra je nekoč dejala, da ima za vaš izreden občutek za drsenje precej zaslug prav Pohorje, saj ste morali že od malega dobro drseti, da se vam ni bilo treba preveč truditi na tistih položnih povezovalnih poteh med smučišči.

»Nekaj smo se gotovo tukaj naučili, mogoče pa je kakšna stvar tudi prirojena in se je malce težje naučiš. Ko smo bili majhni, so bile zime res vrhunske in smo tu ves čas trenirali, bile so tekme svetovnega pokala, močen je bil tudi klub in podpora otrokom. Brez tega tudi jaz ne bi imela možnosti smučati, tako pa je bilo staršem treba plačevati le del vseh stroškov. Zdaj so žal drugi časi, podpore mladim skoraj ni.«

/ Foto: Jaka Gasar

Ena od velikih težav tekmovalnega smučanja so tudi pogoste poškodbe, zlasti na smukih. Se da kaj spremeniti?

»To je bil vedno tvegan, nevaren šport, zdaj pa gre vse še bolj v ekstreme in vedno hitreje. Za poškodbe je nekaj kriva oprema, nekaj priprava smučišč, pa tudi želja po atraktivnosti tekem. Več ko jih v Kitzbühelu pade, bolj se gleda. Smuk je postal nekakšno sodobno gladiatorstvo, nihče od smučarjev pa ne gre na tekmo, da bi malo zaviral, čeprav se mu ni treba vselej vreči na glavo. Včasih je vseeno bolje žrtvovati rezultat kakšne tekme kot celo sezono ali kariero. Za varnost je treba čim bolj poskrbeti.«

Že veste, s katerim športom bi se več ukvarjali po smučanju?

»Ja, rada bi se naučila kajtati, še en adrenalinski šport. Se pa bojim, da je to še ena taka stvar, kjer kolena lahko zelo trpijo. Bomo videli, kako in kaj, najprej me tako in tako čaka popolna rehabilitacija.«