Njihovo težko telo na kratkih nogah ne izbira poti. Kjer njihov izjemni voh pod zemljo zasluti kaj užitnega, lahko s koničastim rilcem preorjejo polovico travnika ali njive. Divji prašiči s tem že leta načenjajo živce kmetov in vrtičkarjev po vsej Sloveniji. Kosmatinci že prihajajo v naselja in rijejo po travnikih tik ob hišah, predvsem na Primorskem in na Krasu je njihova populacija v zadnjih letih naravnost eksplodirala.
V Izoli so jih tako sredi dneva opazili v okolici bolnišnice, vkorakali so v Trst in tam županu razdejali vrt. »Že drugo noč so nam razsuli vrt,« se je podobno te dni pritožila lastnica vrta na Koprskem, po Brkinih pa kosmatinci kmetom »frezajo« travnike. »Divji prašiči so mi uničili tretjino krompirja, jeleni so mi uničili na novo nasajene slive. No, pa se pojdi samooskrbo,« se je ob pogledu na izpraznjeno njivo hudoval še en primorski pridelovalec.
Nenadzorovani porast populacije
Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije se po naših gozdovih sprehaja vsaj 20.000 divjih prašičev. V zadnjih 30 letih se je številnost divjega prašiča povečala za enajstkrat. Podatek, da so jih na Gorenjskem leta 1996 odstrelili 63, lani pa 709, je zgovoren sam po sebi. Podobno govori podatek o ocenjeni škodi zaradi divjadi (večino, po nekaterih podatkih kar tri četrtine, je povzroči divji prašič), ki je leta 2005 znašala 282.000 evrov, pred desetimi leti že skoraj 450.000 evrov, leta 2023 pa dosegla 953.137 evrov.
Divjim prašičem ugajajo vse bolj mile zime in dobre letine kostanja, hrasta in bukve, odlikujejo jih izjemne selitvene sposobnosti, večja legla mladičev tudi dvakrat na leto, hkrati so to izjemno inteligentne in prilagodljive živali, ki od lovcev zahtevajo nemalo potrpežljivosti in spretnosti. Lovci kmetom sicer izplačujejo škodo, a jim povračilo največkrat ne odtehta dela in stroškov. Globoko v zemljo zakopanih ograj, ki odvračajo prašiče od gostije na njivah in travnikih, si marsikdo ne more privoščiti. Zvočne in svetlobne ovire so zgolj preusmerjanje problema – divji prašiči bodo tisto noč pač prekopali drug travnik. In če se divji prašiči ritja lotijo pozno spomladi, je pridelek krme na preoranih delih travnikov za tisto leto največkrat odpisan. Mnogi kmetje tako škode niti ne prijavljajo več, saj so z leti izkušenj ugotovili, da se nič ne spremeni.
Divji prašiči na drugi strani povzročajo preglavice tudi lovcem. Škoda, ki jo povzročajo divje živali, je večja od prihodkov lovskih družin, poleg tega imajo lovske družine, tako kot kmetje, težave s starostno strukturo. Povedano drugače: lovcev, ki bi se še podajali na lov, je vse manj, prašičev pa vse več. Tako je pred časom prišla tudi pobuda, da bi država po zgledu spodbujanja prevzemanja kmetij s strani mladih naslednikov našla rešitev tudi za pomlajevanje lovskih družin oziroma spodbudila same kmete, da se vključijo v lovske družine.
Marija Terezija ga je iztrebila!
Divji prašič se je obdelovalcem zemlje zameril že v preteklosti, celo tako zelo, da je cesarica Marija Terezija leta 1770 ukazala njihovo popolno iztrebitev iz naravnega okolja. To ji je tudi uspelo, kar dokazuje kronika gozdne uprave kneza Karla Auersperga v Kočevju, v kateri med letoma 1768 in 1918 ni zabeleženega niti enega odstrela divjega prašiča.
Nato se je leta 1912 na veleposestvu graščaka Hermana Gorianyja na severnem pobočju Gorjancev pojavil velik merjasec. Iz obore posestva sta ga opazovali domači svinji in se nekega dne odločili, da se mu pridružita. Pobegnili sta izza ograje in odtlej so se divji prašiči vse pogosteje pojavljali v Beli krajini, v okolici Novega mesta in na Mali gori, nato pa prodirali naprej proti Snežniku, na Kočevsko, v Zasavje, okolico Celja, Haloze in na Boč. Leta 1926 so se pojavili tudi na Pohorju in leto pozneje na Kozjaku, konec štiridesetih let prejšnjega stoletja so jih začeli redno videvati tudi na Krasu in Tolminskem, v začetku petdesetih let so jih prvič opazili v Julijskih Alpah. Danes jih najdemo na celotnem ozemlju Slovenije, od Goričkega do Pirana.
Mrcine, ki lahko tehtajo tudi do 230 kilogramov, sicer veljajo za previdne in razumne živali. Na svoje pohode se odpravljajo ponoči – svinje in mlade živali v tropih od deset do 30 živali, medtem ko so merjasci samotarji. So zelo prilagodljive živali, vsejedi, ki se glede na ponudbo odločajo, kaj bodo jedli. Radi imajo energijsko bogato hrano. Ko iščejo žuželke, gomolje in korenine, z ritjem povzročajo škodo na travnikih. Med iskanjem gomoljev na njivah s krompirjem in zrnja koruze, pšenice in drugih žit prerijejo zemljo. Pri koruzi povzročijo največ škode, ko je ta še mlečna, pri tem pa pomendrajo več mladih rastlin, kot pojedo storžev.
Kljub vsemu pa divji prašič ni samo nekoristna žival, nekateri ga imenujejo kar ekosistemski inženir, saj s prekopavanjem ustvarja mikrohabitate, kjer se lahko naselijo druge vrste rastlin in živali, pomembno uravnava populacije nekaterih škodljivcev, kot so ličinke majskega hrošča, polži in strune. Prav zato divji prašič ostaja ena najspornejših živali naših gozdov – za kmete nočna mora, za lovce vse večji izziv, za naravo pa pomemben del ekosistema.
