Preden sem leta 2017 prvič obiskala družino Ošep, ki v zaselku Podolševa v občini Solčava kmetuje na najvišji nadmorski višini pri nas (na 1327 metrih), sem na facebook strani te izletniške kmetije, ki se ji po domače reče Bukovc - Bukovnik, prebrala: »Či nabo kerga u bajti smo na nivah.« Minulo soboto jih žal ni bilo ne v hiši ne na njivah. Vsi, od dveletne L. do 65-letnega Viljema, so se zadrževali na dvorišču oziroma natančneje na pogorišču, kajti strela, ki je v noči na 22. junij zanetila požar, jim je uničila popolnoma vse – dom, gospodarska poslopja, kmetijsko in drugo mehanizacijo …
Tri družinske člane je odpeljal rešilec
Gospodar Viljem je med gašenjem dobil tako hude opekline, da je bil več dni na intenzivni negi v bolnišnici, plameni in dim pa so bili žal usodni za vse živali na kmetiji. Imeli so šest goved, osla, štiri prašiče in kokoši. Mlad prevzemnik Vlado jih je skušal izpustiti iz hleva, a mu je dim, ki se ga je tako nadihal, da so ga morali z reševalnim vozilom odpeljati k zdravniku, to onemogočil. »Tudi mene je odpeljal rešilec, saj mi je krvni tlak od šoka poskočil na 212,« je pripomnila Vladova mama Jelka, ki nam je takole opisala tisto strašljivo vremensko dogajanje: »Grmelo je ves večer. Opolnoči sem vstala in izključila avtomat, sicer bi nam uničilo vse aparate na elektriko. Po stari navadi prižgemo svečo, če se pripravlja k neurju. Tudi tokrat sem jo. Ko se mi je zdelo, da se je vreme malce umirilo, sem jo ugasnila, se vrnila v posteljo in trdno zaspala. Okoli druge ure pa me je zbudila snaha Petra, ki je na hodniku vpila, da gori. Panično smo vsi stekli na dvorišče.«
Gospa Jelka je povedala, da je požar najprej zajel spodnji hlev, in ker je bilo v njem nekaj sena, se je hitro širil naprej na drugi hlev, žago, garažo, hladilnico. »Štirikolesnik, traktorji, oba viličarja, kosilnice, orodje, ki smo ga hranili za ureditev muzejske zbirke …, vse je zgorelo. Če gasilcev ne bi bilo še pet minut, bi šla tudi cela bajta in najbrž še mi zraven,« nam je pretreseno pripovedovala Jelka.
»Brez vas ne bi mogli vstati iz pepela«
»Dragi prijatelji, dragi vsi, ki nam v tej preizkušnji pomagate, organizirate, stojite ob strani, bodrite, dajete moč in pomoč, donacije … Hvala vsem in vsakemu posebej!!! Brez vas ne bi mogli vstati iz pepela, se pobrati in videti v prihodnost, kjer se bomo na klopcah v senci drevesa spet lahko družili z vami,« so Bukovnikovi ob dnevu državnosti sporočili vsem, ki so jim v teh težkih trenutkih priskočili na pomoč.
In teh ni malo. Družina je zelo hvaležna županji Solčave Katarini Prelesnik, saj je poskrbela za vzpostavitev gradbenega odbora, ki jim bo pomagal pri obnovi in jim olajšal pot do pridobitve potrebnih dovoljenj. Občina je odprla tudi podračun za nakazilo denarne pomoči pogoreli družini. »Odziv je zelo dober. Izjemno sem hvaležna vsem darovalkam in darovalcem,« nam je dejala županja.
Gospodinje z bližnjih kmetij Bukovnikovim kuhajo in prinašajo hrano, na pogorišče z vseh koncev Slovenije prihajajo posamezniki pomagat pri čiščenju razdejanja, ki ga je povzročil požar. Popolnoma uničena gospodarska poslopja so že odstranili. Bukovnikova domačija sicer še stoji, a bodo v prihodnjih dneh bagri porušili tudi njo. Deloma jo je namreč poškodoval požar, poleg tega je njena notranjost vsa črna od dima, precej je uničena tudi zaradi gašenja, zato hiša ni več primerna za bivanje.
Z intenzivne nege na intenzivno garanje
Medtem ko je bil hudo opečeni Viljem v bolnišnici, jima je soproga Jelka v hiši za silo uredila sobico, v kateri spita od minulega četrtka, pred tem pa sta bila nekaj noči v bližnji planinski koči na Grohotu. »Usposobila sem najino spalnico. Malo sem popucala in jo uštimala, saj mož noče nikamor,« je razložila. Ko bodo hišo porušili, se bosta preselila v bivalni zabojnik, ki jim ga je civilna zaščita že dostavila. Sin Vlado z družino – s soprogo Petro ter dveletno Lilo in petletnim Brinom – si je začasno uredil bivališče v prazni hiši sorodnikov v Solčavi, kamor hodijo spat, dneve pa zelo delavno preživljajo v Podolševi. Tja so se za stalno preselili 1. maja letos, potem ko so si v zgornjem nadstropju uredili stanovanje, zdaj pa je šlo tudi to v nič.
Med našim obiskom so imeli udarniško akcijo pri Bukovnikovih sorodniki in sokrajani njihove snahe Petre, ki je doma iz Okonine. Na varno so pospravili sekance, tudi nekaj še uporabnega pohištva in igrač so s tovornjakom odpeljali v dolino. Sekance sta jim zagnano pomagala nalagati tudi Vlado in Brin, medtem ko jih je Viljem sproti odvažal. Z intenzivne nege na intenzivno garanje bi lahko rekli, kajti šele pred dnevi se je vrnil iz slovenjgraške bolnišnice, kjer so ga zdravili zaradi hudih opeklin, ki jih je dobil med brezupnim poskusom gašenja pobesnelega požara. Poškodbe so bile tako hude, do bo moral Viljem še dva do tri mesece hoditi na preveze ran, a kljub temu znova že dela s polno močjo. »Ne more iz svoje kože. Garač je bil in bo,« je pripomnil mladi prevzemnik kmetije Vlado. Ko smo Viljema opozorili na njegove poškodbe, je odvrnil: »Ja, kdo pa naj dela, če ne jaz?!« in hkrati takole polaskal bolnišničnemu osebju: »Izjemno lepo so skrbeli zame.«
Najlažje bi bilo vse skupaj pustiti
Tudi rane, ki jih je ogenj pustil na dušah Bukovnikovih, se bodo še dolgo celile. Požar jih v mislih nenehno preganja, da sploh lahko spijo, si občasno pomagajo s pomirjevali. Ko si prikličeta v spomin tisto usodno noč, tako Jelka kot sin Vlado ne moreta zadržati solz, Viljem pa je nemočen ugotovil: »Še zdaj ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Kakih petsto let je tukaj naša kmetija, pa ni nikoli gorelo.« Soproga ga je dopolnila, da pri njih gospodari že deveta generacija. Če bo kmetijo čez nekaj let prevzel Brin, ki bo začel jeseni obiskovati prvi razred solčavske osnovne šole, bo on deseta. Tako pravijo pisni viri, ki so na voljo, Viljem pa je prepričan, da je bilo gospodarjev še več, vendar pisnih dokazov za to nimajo.
Tudi zaradi tako dolge tradicije ter izjemne ljubezni do kmetovanja in prečudovite narave, ki jih obdaja, Bukovnikovi, ki so ostali popolnoma brez vsega, tudi brez prihodkov od turizma, niti pomislili niso, da bi zapustili Podolševo. »Jaz je že ne bom, sinova družina pa prav tako ne, glede na to, kako zelo si prizadevajo kmetijo vzpostaviti nazaj.« Vlado nam je to potrdil. »Najlažje bi bilo vse skupaj pustiti, se preseliti v dolino in se nekje zaposliti. Toda požar nas ne bo odgnal. Hočemo ostati tukaj!« je dejal odločno in pripomnil, da želijo izletniško kmetijo, na kateri so se lahko številni obiskovalci okrepčali z dobrotami (savinjski želodec, domače salame, skuta, kislo mleko, žganci, štruklji, enolončnice …), ki jim jih je pripravljala mama Jelka, znova postaviti na noge.
Od tega bosta imeli korist tako občina Solčava, ki je s petimi prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje naseljena v Sloveniji, kot tudi država, kajti po podatkih državnega statističnega urada je 1. januarja 2023 nad tisoč metri nad morjem živelo le okoli 1900 prebivalcev, katerih večina v izjemno težkih razmerah obdeluje kmetijska zemljišča. Solčava sodi tudi med tri občine z manj kot petsto prebivalci. V začetku tega leta jih je v njenih štirih naseljih živelo 493, od tega 58 v Podolševi, od koder je tudi pogorela družina Ošep (po domače Bukovnik).
