Tako kot papež v verskem svetu predstavlja vrhovno avtoriteto, je Bocuse v gastronomiji veljal za kuharja, čigar beseda je veljala za sveto, Francozi pa ga še dandanes častijo kot skoraj mitološko osebo. Rodil se je v družini kuharjev, in kot je sam pripovedoval, naj bi se po družinski legendi njihova kuharska tradicija raztezala vse do sredine 17. stoletja, ko je njegov prednik Michel Bocuse s svojo ženo stregel kmetom svinjino in lokalni sir. Bil je edinec in pri šestnajstih ga je oče poslal v vajeništvo k chefu Claudu Maretu v lyonsko restavracijo Soierie. Lyon je bil v tistem času že znan kot eno najpomembnejših mest, kar zadeva francosko kulinariko, saj so v njem vladale mères lyonnaises oziroma lyonske matere, kot se je takrat reklo skupini kuharic, ki so v svojih gostilnicah oziroma bistrojih kuhale in stregle krepke jedi za delavce in obrtnike. Šefinja gibanja je bila znamenita Eugénie Brazier, prva kuharica, ki ji je leta 1933 v Michelinovem vodniku zasijalo skupnih šest zvezdic. Po tri za vsako izmed njenih dveh restavracij.
Vojaško odlikovanje in tetovaža petelina na roki
Druga svetovna vojna je Bocusa ujela pri osemnajstih letih in prostovoljno se je javil v francosko osvobodilno vojsko. Med boji v Alzaciji ga je zadela krogla, zdravili pa so ga ameriški vojaki v poljski bolnišnici, kjer mu je osebje na levo ramo v spomin vtetoviralo galskega petelina, od državnega vrha pa je prejel croix de guerre oziroma vojni križ, eno najpomembnejših francoskih vojaških odlikovanj za hrabrost in izjemne dosežke v boju.
Kot je kasneje rad poudarjal, je iz vojne odnesel življenjski nauk, ki ga je strnil v dveh stavkih: »Življenje se lahko konča vsak trenutek. Zato delaj, kot da boš živel do sto let, in živi, kot da boš umrl jutri.« Takoj se je vrnil v kuhinjo. Najprej k legendarni Eugénie Brazier. S kolesom je vsak dan prevozil 26 kilometrov iz Lyona do njene restavracije na podeželskem hribovju v okolici Lyona, kasneje pa se je šel izpopolnjevat še v takrat imenitno restavracijo La Pyramide v Viennu, mestecu blizu Lyona, kasneje pa še v Pariz. Leta 1956 je prevzel družinsko gostilno L'Auberge du Pont de Collonges, le nekaj kilometrov severno od Lyona, kjer je z izpiljenimi kuharskimi tehnikami, občutkom za disciplino in spoštovanjem do sestavin začel pisati svojo kuharsko zgodovino. Prvo zvezdico so Bocusovi restavraciji Michelinovi inšpektorji podelili že dve leti kasneje, leta 1958, drugo leta 1962, tretjo pa 1965, obdržala pa jih je 55 let, kar velja za enega najdaljših neprekinjenih nizov treh Michelinovih zvezdic v zgodovini gastronomije. Bocuse je sicer umrl leta 2018, restavracija pa je status treh zvezdic obdržala še dve leti po njegovi smrti. Leta 2020 so ji Michelinovi inšpektorji eno zvezdico odvzeli, kar je v Franciji povzročilo nemalo polemik, saj je bila restavracija dolgo simbol francoske gastronomije.
Najslavnejša francoska juha
Bocuse je L'Auberge du Pont de Collonges povzdignil v eno najslavnejših restavracij na svetu in hkrati postal eden prvih kuharskih mojstrov, ki je postal prava medijska osebnost, saj je nastopal v televizijskih kuharskih oddajah, pisal kuharske knjige, postal pa je znan tudi po snežno beli kuharski uniformi z medaljo najboljših mojstrov obrti (Meilleur Ouvrier de France) pripeto okoli vratu. Postal je kolovodja nove francoske visoke kuhinje, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pretresla francosko gastronomijo ter težke omake, kičasto dekoracijo jedi in togost klasične visoke kuhinje zamenjala z lažjimi jedmi s poudarkom na vrhunskih svežih in sezonskih sestavinah.
Med najbolj legendarnimi jedmi, ki jih kuharski svet povezuje s Paulom Bocusom, je njegova slavna juha soupe aux truffes V. G. E. Gre za juho iz črnih tartufov, gosjih jeter, zelenjave in bogate piščančje osnove, ki je zaprta pod kupolo iz listnatega testa. Jed je ustvaril leta 1975 posebej za večerjo ob podelitvi odlikovanja légion d'honneur oziroma legije časti, najvišjega francoskega državnega odlikovanja, ki mu ga je izročil takratni francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing. Po predsednikovih inicialkah je juha dobila ime V. G. E., postala pa je najslavnejša juha v zgodovini francoske gastronomije.
Druga njegova jed, ki ga je katapultirala med nesmrtne, je piščanec bresse v mehurju (poulet de Bresse en vessie), gre za pišče iz regije Bresse, ki ga s smetano in jurčki skuhajo v prašičjem mehurju, da se ohranijo vsi sokovi, aroma in nežnost mesa. To je ena njegovih najbolj teatralnih jedi, saj mehur pred gostom s posebno ceremonijo odprejo ob mizi. Zelo znan je tudi njegov brancin v testu, pri čemer cela morska pošast počiva v zlato zapečeni skorji iz listnatega testa, in pa solata z jastogom iz Maina.
Ni pa kuhal samo za Valéryja Giscarda d'Estainga, ampak tudi za druge francoske predsednike, Charlesa de Gaulla, Georgesa Pompidouja, Françoisa Mitterranda, Jacquesa Chiraca, Françoisa Hollanda in Nicolasa Sarkozyja, saj je bil neuradni šef kuhinje francoske republike. Gostil je tudi člane evropskih kraljevih družin, med drugim monaško knežjo družino ter številne diplomatske delegacije in državnike. Med njegovimi gosti so bili hollywoodski igralci, umetniki in poslovni magnati, saj je bila večerja pri Bocusu skoraj obvezen ritual svetovne elite ob obisku Lyona. Leta 1987 je ustanovil Bocuse d'Or, danes eno najprestižnejših kuharskih tekmovanj na svetu, ki ga pogosto imenujejo kar kulinarične olimpijske igre, leta 1990 pa še Kuharski inštitut Paula Bocusa v Écullyju, ki danes sprejema študente iz 37 držav. Za mlade nadobudne kuharske mojstre je zmaga na Bocuse d'Oru podobna osvojitvi oskarja v filmski industriji. Skupaj z Rogerjem Vergéjem in Gastonom Lenôtrejem, še dvema slavnima kuharskima sopotnikoma, je odprl restavracijo Les Chefs de France v tematskem parku Epcot v letovišču Walta Disneyja na Floridi, deloval je tudi na Japonskem, kjer so ga častili kot božanstvo, in v Švici. Njegov vpliv sega celo na področje popkulture, saj so mnogi prepričani, da je bil prav Bocuse eden glavnih navdihov za lik chefa Augusta Gusteauja v animiranem filmu Ratatouille. Leta 1989 so ga pri gastronomskem vodniku Gault & Millau razglasili za kuharja stoletja, enak naslov je dobil leta 2011 še od Culinary Institute of America, bil pa je tudi sploh prvi kuhar, ki je dobil svojo voščeno figuro v muzeju Grévin v Parizu.
Žena in dve uradni ljubici
Tudi njegovo zasebno življenje je bilo precej filmsko, sploh kar zadeva razmerja z njegovimi tremi ženskami. Njegova uradna žena je bila Raymonde Duvert, s katero se je poročil leta 1946, z njo je imel hčerko Françoise, z eno izmed uradnih ljubic Raymone Carlu je imel sina Jérôma Bocuseja, ki danes vodi očetov kuharski imperij, z drugo, Patricio Zizza, pa hčer Alexandre. Vse tri ženske so vedele druga za drugo, kar je zunaj Francije zvenelo skoraj neverjetno, v Franciji pa so to tako mediji kot javnost obravnavali manj senzacionalistično. Tudi sam Bocuse je o tem razglabljal javno in pogosto hudomušno. Pastorki Eve Marie Zizza, hčerki tretje ljubice Patricie Zizza, ki je uredila njegovo biografijo, je, kot je zapisala, rekel: »Če seštejem leta zvestobe trem ženskam, dobim 135 let skupnega življenja.«
Še en citat, ki ga pogosto omenjajo, pa je bil, da ima svoje tri ženske raje v postelji kot v kuhinji. Zanimivo je tudi to, da so se vse tri družine ob njegovi smrti leta 2018, ko je umrl star 91 let v svoji sobi nad restavracijo, pojavile skupaj, kar je v francoskih medijih ponovno odprlo zgodbo o njegovem nenavadnem zasebnem življenju. Predsednik Emmanuel Macron ga je ob smrti označil za mitsko osebnost in simbol francoske gastronomije, njene velikodušnosti, tradicije in ustvarjalnosti.
