»Kot nekakšna nova generacija Zahoda je naše sporočilo tistim, ki so mlajši od nas, da vztrajajo pri Madžarski zahodnega tipa, da ne dovolijo, da bi Madžarska zašla s svoje zahodne poti, in da cenijo, da je Madžarska država zahodnega tipa. To pomeni, da verjamemo v svobodno voljo ljudi in v medsebojno odgovornost drug do drugega, ki jo prevzemamo nase – kar sta neločljiva dela zahodne kulture. Nafta morda prihaja z vzhoda, toda svoboda vedno prihaja z zahoda. In demokracije ni mogoče usmerjati od zgoraj. Lahko raste le iz src ljudi in na tak način ustvari življenjsko, madžarsko življenje.«
Ali uganete ime politika, podpisanega pod te besede? Kdor občasno spremlja evropsko politiko, jih najverjetneje ne bi pripisal Viktorju Orbánu, ki je slabih štirideset let oblikoval in, treba je priznati, poleg madžarske uspešno preoblikoval tudi evropsko politiko ter ju tesno prepletel s skrajnimi idejami konservativcev z druge strani Atlantika.
Dvainšestdesetletni voditelj z najdaljšim neprekinjenim stažem med predsedniki vlad v Evropski uniji je po porazu na aprilskih parlamentarnih volitvah krmilo predal nekdanjemu političnemu sopotniku, 45-letnemu Pétru Magyarju, ki obljublja, da bo Madžarsko oddaljil od vpliva ruskega predsednika Vladimirja Putina in približal Evropski uniji.
Orbán danes velja za politika, ki je po letu 2010 na prvo mesto postavljal politično lojalnost interesom stranke Fidesz in namesto krepitve pravne države s podrejanjem državnih institucij in medijev oblikoval model centralizirane oblasti, kjer politična moč prevlada nad institucijami. Njegova dediščina je družba, v kateri kritiki in drugače misleči niso zaželeni, civilna družba je pregnana, populistično branjenje madžarskih meja in »tradicionalnih vrednot« pa je edina sprejemljiva ideologija. To je Orbán danes. Kdo pa je bil Orbán ob vstopu v politiko?
Zasuk na desno
Širše je postal prepoznaven, ko je kot mlad in zagret liberalni protikomunist leta 1989 med slovesnostjo ponovnega pokopa ubitega nekdanjega predsednika vlade Imreja Nagyja zahteval umik sovjetskih čet. Po padcu komunizma so se leta 1990 vrata parlamenta odprla tudi stranki Fidesz, ki jo je soustanavljal. Notranje spore zmagovalne nacionalno-konservativne stranke Madžarski demokratski forum (Magyar Demokrata Fórum ali MDF) in neuspeh prve konservativne vlade je izkoristil za »prenovo« stranke Fidesz, ki je prevzela skrajnejše ideje desnega političnega pola, in vzpostavil politični prostor, iz katerega je pozneje zrasel Orbánov model iliberalne demokracije. Po »prenovi« so stranko zapustili nekateri vidnejši predstavniki liberalnega prepričanja.
Viktor Orbán že desetletja velja za eno najvplivnejših in kontroverznih političnih osebnosti v Evropi. Kakšna je njegova dediščina? V očeh podpornikov je zaščitnik nacionalnih interesov, branilec krščanske civilizacije in močan voditelj, drugi pa ga vidijo kot neliberalnega (iliberalnega) avtokrata, ki je s primežem nad oblastjo in gospodarstvom osredotočen predvsem na ustvarjanje bogastva za svoje bližnje družinske člane in prijatelje. Fidesz se je zanašal na metode državnega nadzora in gospodarskega vmešavanja, podobne nekdanjim komunističnim praksam, čeprav njegov sistem ne temelji na enakosti ali popolni državni lastnini, temveč na nadzoru prek političnih zaveznikov.
Je pa Orbán »izgubil« ključni bitki: kljub poudarjanju krščanske identitete podatki kažejo, da Madžarska hitro postaja bolj sekularna. Tudi madžarska rodnost je po kratkotrajnem izboljšanju – vlada je leta 2021 razglasila zmago v prizadevanjih za večje družine – lani znova padla skoraj na raven pred Orbánovo vladavino.
S karizmo do nadzora
Opisi nekdanjih prijateljev, sodelavcev in biografov Viktorja Orbána razkrivajo, da gre za zapleteno osebnost in politika, ki je že zelo zgodaj kazal močno željo po vplivu in nadzoru, hkrati pa premogel tudi karizmo, ki je pritegnila ljudi. Prav mešanica osebnega šarma in močno izražene ambicije naj bi po mnenju nekaterih pojasnila njegov politični vzpon.
Gábor Fodor, nekdanji tesni prijatelj in soustanovitelj stranke Fidesz, pravi, da je Orbán že v mlajših letih kazal dominantne in nestrpne vzorce vedenja, ki jih javnost pri njem opaža še danes. Kljub temu poudarja, da je imel tudi drugo plat: »Bil je iskren in všečen človek.«
Zsuzsanna Szelényi, še ena od ustanovnih članic Fidesza, ki se je od nje poslovila leta 1994 ob premiku stranke iz liberalne proti konservativni in nacionalistični smeri, ga je za britanski BBC opisala kot intenzivnega, hiperaktivnega in zelo ambicioznega človeka. Zgovoren je tudi spomin Eszter Pataki, nekdanje tiskovne predstavnice iz časa prve Orbánove vlade. Kmalu po volilni zmagi sta z Orbánom hodila po priljubljeni londonski ulici Regent Street. »Nasproti je prihajala skupina japonskih turistov. Pogledovali so proti Viktorju in meni in Viktor je dejal: 'Vidiš, tudi oni me prepoznajo.' Japonci pa so rekli: 'Oprostite, ali bi nas lahko fotografirali?'«
Da je imel o sebi od nekdaj visoko mnenje, se spominjajo tudi drugi, je bil pa nekoč in sploh v času študija na prestižni univerzi v Oxfordu precej drugačen: sproščen študent z dolgimi lasmi, kavbojkami in nekajdnevno brado, ki je bil izredno priljubljen med novinarkami. Takrat je občudoval predvsem svobodo medijev na Zahodu. Kot se spominja eden od londonskih novinarjev, je na vprašanje, kakšno prihodnost si želi za Madžarsko, odgovoril: »Upam, da bomo postali normalna evropska država – dolgočasna, kot recimo Švedska.«
Ironično se zdi, da je Orbán lahko na prestižnem Oxfordu študiral zahvaljujoč štipendiji madžarsko-ameriškega poslovneža in družbenega aktivista Georgea Sorosa, ki ga je kasneje Orbán prek podrejenega politično-medijskega aparata neumorno napadal in demoniziral.
Orbánov ideološki in politični prehod v obraz neliberalne demokracije politolog Zoltán Lakner umešča v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko naj bi Orbán ugotovil, da z liberalno politiko ne more doseči večinskega političnega vpliva, zato je stranko postopoma preoblikoval v nacionalistično in protiliberalno politično silo. Péter Róna, ekonomist in nekdanji kandidat za predsednika Madžarske, se za britanski BBC spominja srečanja z začetka devetdesetih let, na katerem je Orbán dejal, da želi ustvariti »moderno konservativno stranko«. Ko ga je Róna opozoril, da so prejšnji politiki, ki so poskušali storiti enako, besedo »moderno« hitro opustili, ko so to zahtevale politične okoliščine, je Orbán odgovoril: »Potem pa naj bo tako.«
In to je bila zgodba Madžarske zadnjih 16 let: Fidesz je ostal ideološko prilagodljiv. V svoji analizi Johan Norberg spomni na Orbánove besede, da stranka »ni organizacija, temelječa na enem koherentnem sistemu načel ali ideologiji«, ker takšna stranka ne more rasti, zato jo opisuje kot »realnost brez ideologije«. Ali drugače, program stranke je lahko vse, kar ji koristi pri ohranjanju oblasti.
Vrnitev v objem EU?
Kaj pomeni Orbánov poraz za Madžarsko, Evropo in ne nazadnje Slovenijo? Docent na katedri za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede dr. Faris Kočan meni, da je Orbán Evropo naučil veliko lekcij, kar danes najbolj izkušajo države zahodnega Balkana v pogajanjih o širitvi. »Ko se pogovarjamo o tamkajšnji širitvi, imamo pred očmi Orbána kot veto igralca. Češ, če ne bomo opravili domače naloge z vidika socializacije, bomo dobili nove Orbáne, kajne.« Evropa je z zamrznjenimi 15 milijardami evrov čakala na Pétra Magyarja, ki bo Madžarsko vrnil v objem Evrope.
»Magyar se bo moral, če se bo želel, metaforično, vrniti v evropsko jedro, dokazati z besedami in dejanji, da bo v Bruslju povrnil zaupanje in Madžarska sprejeta kot kredibilen partner.« Navzven in navznoter bo skušal graditi percepcijo Madžarske kot države, ki se normalizira, se bo vrnila k temeljnim pogodbam Evropske unije in se ne bo več znašla pred sodiščem zaradi kršenja temeljnih vrednot.
Orbán je gojil tudi tesne stike z Janezom Janšo, zelo verjetnim novim predsednikom slovenske vlade. Kakšne odnose s sosedo lahko pričakuje Slovenija? »Mislim, da bo Janša, če bo premier, stavil na podobno karto kot hrvaški premier Andrej Plenković: Plenković se je umaknil od Orbána in takrat je tudi Janša razumel, da je to bolj ali manj konec.« Dodaja, da je za Janšo dogajanje v Bruslju pomembno, »tako da mislim, da mu bo izbira Magyarja ustrezala«.
Kaj pa Orbánova politična prihodnost? Po oceni sogovornika ostaja še vedno odprta, predvsem zaradi trdnega jedra zvestih podpornikov, ki ga še naprej ohranjajo v političnem prostoru. Čeprav so volitve po 16 letih oblasti pokazale željo dela Madžarov po spremembah, to še ne pomeni njegovega dokončnega političnega umika: primer tega je Mile Đukanović v Črni gori, ki je kljub izgubi oblasti ostal pomemben politični dejavnik, njegova stranka pa je še vedno močna. Ključno bo, kako uspešen bo novi politični vrh v odnosih z EU. Zamrznjena evropska sredstva namreč predstavljajo pomemben del madžarskega BDP, zato bodo konkretni gospodarski učinki nove politike odločilno vplivali na razpoloženje volilcev.
Če bo Magyarju uspelo doseči vidne rezultate že v prvem mandatu, bo Orbán verjetno ostal v opoziciji brez realnih možnosti za vrnitev na oblast. Če pa novi oblasti ne bo uspelo izpeljati ključnih reform in se soočiti z omrežji, ki jih je Orbán vzpostavil v finančnem, gospodarskem in institucionalnem sistemu, se lahko njegova politična moč ponovno okrepi. Napovedi so v tem trenutku nehvaležne, vse je odvisno od tega, ali bo novi oblasti uspelo te podsisteme zdesetkati do te mere, da bodo ljudje v Orbánovem krogu rekli: »V redu, stvari so se spremenile, čas je, da se tudi naš finančni, družbeni in drugi materialni kapital začne obračati proti Magyarju.«
