Ob omembi imena pasta primavera bi verjetno vsak pomislil, da gre za klasično italijansko jed, ki jo lahko najdemo v vsaki kuharici z Apeninskega polotoka. Vendar kronisti sodobne gastronomije to specialiteto umeščajo v glamurozni svet ameriške gastronomije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Pasta primavera

Sestavine

400 g testenin (svedri –​ fusilli)

1 manjša bučka

1 rdeča paprika

1 rumena paprika

1 manjši brokoli

100 g češnjevih paradižnikov

100 g svežega graha

150 g špargljev

2 stroka česna

1 manjša čebula

Za omako:

3 žlice oljčnega olja

40 g masla

200 ml sladke smetane

80 g sveže naribanega parmezana

sok polovice limone, sol in poper, sveža bazilika

Priprava

1 Bučko in papriki narežemo na trakove, brokoli na majhne cvetke, šparglje na krajše kose, češnjeve paradižnike pa prepolovimo.

2 V večji ponvi segrejemo oljčno olje, dodamo sesekljano čebulo in jo pražimo, da postekleni. Dodamo sesekljan česen, nato pa papriko, brokoli, grah in šparglje. Pražimo približno pet minut, da zelenjava ostane rahlo hrustljava. Na koncu dodamo še bučke in na polovice narezane češnjeve paradižnike ter vse skupaj pražimo še kakih pet minut. Na koncu prilijemo smetano in dodamo limonin sok ter vmešamo naribani parmezan, po potrebi pa dodamo še nekaj vode od testenin, da nastane svilnata omaka.

3 Medtem ko pripravljamo omako, skuhamo testenine in za vsak primer prihranimo približno eno skodelico škrobne vode. Kuhane testenine dodamo v omako in vse skupaj dobro premešamo ter začinimo. Jed postrežemo takoj in jo obogatimo še z malce naribanega parmezana in svežo baziliko. Po potrebi jo okrepčamo še z malce vode, ki je ostala pri kuhanju testenin.

Kot veleva zgodovina, je nastala v takrat eni najbolj čislanih newyorških restavraciji Le Cirque, glavni krivec za nastanek pašte s spomladansko zelenjavo pa je bil lastnik te prestižne obedovalnice Sirio Maccioni. Newyorški oštir se je leta 1975 odpravil na dopust v Kanado, natančneje na Novo Škotsko, kjer je prebival v hiši na posestvu barona Carla Amata, poslovneža in aristokrata italijanskih korenin. Ker se je skupina gostov, ki je skupaj z njim vedrila na posestvu, velikem več kot dvesto hektarjev, naveličala rib in divjačine, s katerimi so jih velikodušno pitali vsak dan, jim je Maccioni obljubil sveže testenine s paradižniki in baziliko.

/ Foto: iStock

/ Foto: iStock

Juha iz svežega graha

Sestavine

500 g svežega graha

1 manjša čebula

2 stroka česna

30 g masla

1 žlica oljčnega olja

900 ml zelenjavne jušne osnove

100 ml sladke smetane

sol in poper, sveža meta

Priprava

Čebulo drobno sesekljamo in jo na oljčnem olju pražimo, da postekleni. Dodamo sesekljan česen in pražimo še minuto. Nato dodamo oluščeni grah in vse skupaj zalijemo z jušno osnovo. Ko zavre, kuhajte približno deset minut, da se grah zmehča. V lonec damo nekaj listov mete in juho zmiksamo s paličnim mešalnikom, zatem pa vmešamo še smetano ter jo začinimo po okusu. Juho postrežemo s kašo, krutoni, jušnimi kroglicami ali pa rezino opečenega kruha.

A ker paradižnikov ni bilo, se je moral pač znajti ter je iz shrambe in z vrtov uporabil vse, kar je našel. Brokoli, bučke, šparglje, grah, stročji fižol in drugo spomladansko zelenjavo, smetano in parmezan ter baziliko. Gostje so bili menda navdušeni, kar je prepričalo Maccionija, da je sklenil svoj izum vzeti s seboj v New York in ga predstaviti petičnim gostom, ki so si hodili tešit glad v Le Cirque. Imel je prav, njegova jed je med newyorško gospodo takoj postala uspešnica, vsesplošno slavo pa so pašti primavera spisali v New York Timesu s člankom in receptom, tako da je takoj postala ena najbolj priljubljenih jedi tistega časa v ZDA tako v trendovskih restavracijah kot domačih kuhinjah. Še posebej so jo častili kot simbol bolj zdravega prehranjevanja, hkrati pa je pomagala popularizirati idejo, da ni nujno, da so testenine težka hrana z mesnimi omakami, temveč so tudi elegantna vegetarijanska jed. Pa čeprav se je v tem primeru zelenjava družila z bogato omako iz smetane, oljčnega olja, masla in parmezana.

/ Foto: iStock

/ Foto: iStock

Jagodni kolač

Sestavine

120 g gladke moke

80 g fine koruzne moke

1 žlička pecilnega praška

ščepec soli

100 g masla

120 g sladkorja

2 jajci

120 ml mleka

1 zavitek vaniljevega sladkorja

naribana lupina ene limone

300 g svežih jagod

Priprava

Pečico segrejemo na 180 °C, majhen okrogel pekač (približno 20 cm) pa obložimo s papirjem za peko. Jagode očistimo in prerežemo na polovice ali četrtine, če so večje. V eni posodi zmešamo pšenično moko, koruzno moko, pecilni prašek in sol, v drugi pa stepemo maslo in sladkor, da dobimo kremasto maso, zatem pa postopoma dodamo še jajci, vaniljev sladkor in limonino lupino ter še suhe sestavine in mleko, da dobimo gladko zmes. Vlijemo jo v pekač, po vrhu pa razporedimo jagode in jih rahlo pritisnemo v testo. Kolač pečemo približno 35–40 minut, dokler površina ne postane zlato zapečena in zobotrebec iz sredine ne pride ven čist. Ko je pečen, ga nekoliko ohladimo. Preden ga serviramo, kolač po želji posujemo s sladkorjem v prahu.

Velik del priljubljenosti spomladanskih testenin je povezan tudi z videzom, saj gre za eno bolj fotogeničnih jedi, zato so postale ljubljenke kuharskih revij, televizijskih oddaj in pozneje družbenih omrežij. Povsem enotnega recepta, kaj mora v primeru paste primavere skočiti v ponev, sicer ni, glavno naj bi bilo, da je zelenjava sveža. Prav tako ni zapovedana oblika testenin, zato se lahko uporabijo metuljčki, špageti, svedrčki, široki rezanci, peresniki oziroma kar koli iz velike družine testenin. 

Priporočamo