Antonio Carluccio je še eden od italijanskih kuharjev, za katerega Britanci ponosno pravijo, da jih je naučil kuhati in da je spremenil njihov pogled na prehranjevalne navade. Ne samo s knjigami, restavracijami in trgovinami, ki jih je imel v Združenem kraljestvu, temveč tudi z italijanskim odnosom do življenja v kuhinji, ki ga je strnil v filozofski kuharski nauk »MOF MOF« oziroma »minimum of fuss, maximum of flavour«, kar bi lahko prevedli v malo truda za veliko okusa. Bil je namreč kuhar stare šole in je zagovarjal, da je v kuhinji z dobrim izborom sestavin in malce tehničnega znanja ter seveda dobre volje mogoče ustvariti čudovite jedi.
Carluccio je bil daleč od podobe današnjih kuharskih zvezdnikov, ki v kuhinjah zganjajo cirkus ali briljirajo z gledališkimi vložki v slogu metanja ponev in preklinjanjem. Bil je lastnik več restavracij, napisal je dvajset kuharskih knjig, Britansko otočje je zalagal z najboljšimi italijanskimi dobrotami za kuharijo, slovel je kot eden največjih poznavalcev gob v Evropi in lovcev na tartufe ter seveda nastopal na televiziji kot kuhar in promotor italijanske gastronomije. Nič nenavadnega torej, da so ga Britanci razglasili za botra italijanske gastronomije (godfather of Italian gastronomy), kot se ga je oprijel vzdevek v njegovi drugi domovini.
Amalfi–Dunaj–Hamburg
Rodil se je leta 1937 v mestu Vietri sul Mare ob Amalfijski obali. Njegov oče Giovanni je bil železniški načelnik, zato se je družina pogosto selila predvsem po severni Italiji. Odraščal je predvsem v Piemontu in dolini Aoste, kjer je z očetom hodil v gozdove nabirat gobe, kostanj in divje rastline. Prav tam se je začela njegova obsedenost z gobami, zaradi katere so ga pozneje oklicali za Mushroom Mana oziroma gobjega moža. Hrana in priprava jedi je bila v njegovi družini sveta stvar, pa ne samo zaradi revščine, ki je zaznamovala Italijo po koncu druge svetovne vojne, ampak tudi zato, ker ga je njegova mati Maria naučila osnove cucine povere oziroma kuhinje revnih, kar je pomenilo, da so doma kuhali preproste, a okusne jedi iz najrazličnejših razpoložljivih sestavin.
V kasnejših intervjujih je rad omenjal, da so se že kot otroci zjutraj pogovarjali o tem, kaj bodo jedli za kosilo, pa ne samo zato, ker so bili lačni, temveč zaradi tega, ker so radi dobro jedli. Po končani srednji šoli je odslužil svoj obvezni dolg do države v obliki vojaške službe, ki jo je opravljal v italijanski mornarici, nato pa nekaj časa delal kot novinar pri časopisih La Stampa in Gazzetta del Popolo, zatem pa se je zaposlil pri podjetju Olivetti, slovitem proizvajalcu pisalnih strojev. Leta 1960 je družino pretresla tragedija, v bližnjem jezeru, kjer je živela družina, je utonil mlajši brat Enrico, kar je Antonia tako močno pretreslo, da se je odločil, da mora zapustiti Italijo in pustiti tamkajšnje življenje za seboj. Odšel je na Dunaj študirat jezike, a se bolj kot v sam študij zaljubil v kavarniško kulturo in gastronomijo ter tudi sam začel resno kuhati, ker je pogrešal hrano svoje matere. Študija tako ni končal. Prav tako se je naveličal Dunaja in se preselil v Hamburg, kjer je delal kot trgovec z uvoženimi italijanskimi vini, v prostem času pa se poglabljal v hrano in gostinstvo.
Prvi mentor Jamieja Oliverja
Leta 1975 se je odrekel še Dunaju in odšel v London, kjer se je prav tako ukvarjal z uvozom vin iz Italije. Kot je rad pripovedoval, je bila v tistih letih ponudba italijanske hrane v Londonu še precej borna, saj so v restavracijah, ki so jih vodili njegovi rojaki iz Italije, najpogosteje pripravljali Angležem prirejene in poenostavljene različice italijanskih jedi iz poceni sestavin in jih za povrh še bogatili s smetano, kar je bilo povsem v nasprotju z njegovimi kuharskimi načeli. Leta 1981 ga je prijatelj Terence Conran povabil, da prevzame vodenje restavracije Neal Street Restaurant v Covent Gardnu.
Ta je takoj postala ena najbolj vplivnih restavracij, v katerih se je kuhala klena italijanska hrana, vanjo pa je zahajal tudi londonski jet set v podobi princa Charlesa, Eltona Johna, Micka Jaggerja in številnih drugih bolj ali manj slavnih zvezdnikov. V restavraciji je svoj prvi staž opravljal Jamie Oliver, v njej pa se je prav tako kalil njegov dolgoletni osebni in televizijski prijatelj Gennaro Contaldo, s katerim sta skupaj kuhala in ustvarjala oddajo Nenasitna Italijana. Leta 1989 je Neal Street odkupil in leto pozneje z ženo Priscillo odprl še trgovino z italijanskimi dobrotami, iz katere je v nekaj letih nastala gostinska veriga Carluccio's. Koncept je bil za tisti čas revolucionaren, saj je šlo za preplet italijanske kavarne, delikatese in restavracije, vsega dobrega lačni Londončani pa so tja hodili srebat pravi espresso in jest al dente testenine, kupovat pršut, tartufe in kakovostne pelate, poleg tega pa se še učili uporabljati dobro oljčno olje in razlikovati med parmezanom in poceni italijanskimi siri. Veriga Carluccio's je tako postala sinonim za dostopno, a avtentično italijansko hrano.
Hrana je moja religija, narava pa moja katedrala
Če so ga Londončani poznali kot gostinca in prodajalca vsega dobrega, kar je v gastronomskem smislu zraslo in nastalo v Italiji, ga je širša javnost vzljubila prek televizije. Njegov italijanski naglas in počasna govorica v slogu televizijskega pripovedovalca sta ga katapultirala med televizijske zvezdnike skupaj z Gennarom Contaldom. V oddaji Nenasitna Italijana sta potovala po Italiji, raziskovala regionalne jedi in lokalne običaje ter razglabljala o tem, kako se tradicionalne jedi spreminjajo pod vplivom moderne družbe.
Sploh Carluccio je pogosto rad kritiziral industrializacijo hrane, hitro prehrano in izgubo tradicionalnega družinskega obedovanja. Prav tako ga je zanimal razvoj posameznih jedi skozi zgodovino, tako da je posnel več oddaj o renesančni kuhinji in kuharju Bartolomeu Scappi, ki je kuhal za več papežev v takratnem obdobju italijanskega kulturnega in tehničnega preporoda. Od vseh sestavin, ki jih je Antonio oboževal bolj kot testenine, so bile gobe. Bil je eden največjih evropskih strokovnjakov za divje gobe in tartufe, napisal je tudi več knjig o gobarjenju in pogosto vodil gobarske odprave. Verjel je, da ti organizmi predstavljajo popolno povezavo med človekom in naravo, ter pogosto poudarjal, da je hrana njegova religija, narava pa njegova katedrala.
Obenem je bil strasten zbiratelj umetnin in navdušenec nad literaturo ter umetnostjo. Ko so ga nekoč vprašali, katere stvari bi vzel s seboj na samotni otok, je kot iz topa ustrelil: »Pšenično moko, paradižnike, oljčno olje in parmezan.« Za javno podobo nasmejanega človeka se je skrivala tudi temnejša plat. Carluccio je dolga leta trpel za depresijo. Leta 2008 je poskusil narediti samomor, vendar ga je onstranstva rešil osebni asistent. Pozneje je odkrito govoril o svojih psihičnih težavah in zdravljenju, med razloge, zakaj se nekako ni znašel v tem temnem svetu, pa je pogosto navajal smrt svojega brata, od katere si ni nikdar opomogel, ter svoje tri neuspešne zakone in ločitve od žena. Umrl je leta 2017 v starosti 80 let po padcu na domu v Londonu. Novica je močno odjeknila v britanskem pa tudi italijanskem gastronomskem svetu, saj ga je večina čislala kot velikega poznavalca dobre hrane in človeka, ki je Britance naučil razumeti pravo italijansko kuhinjo. Če so bile pred njegovim prihodom v London testenine v Britaniji pogosto zgolj poceni priloga, so pozneje postale del širše kulture prehranjevanja, hkrati pa je bil eden prvih televizijskih kuharjev, ki svoje podobe ni gradil na spektaklu, ampak je bil na ekranu videti bolj kot modrec ali filozof kot pa televizijski zvezdnik.
