Turistična kmetija Hlebec na Kogu je čvrsto povezana z vinsko ponudbo, točijo skoraj izključno svoja vina, imajo pa tudi udobne, ne predrage sobe in za vroče dni še zunanji bazen. Treba je omeniti, da se med goste, slišali smo hrvaščino in italijanščino, rad pomeša velik in prijazen pasji prijatelj, bolj zadržan se je zdel kakšnih deset let star maček, ki je leno stražil na klopi pred vhodom v gostinski del. Pes in maček sta menda prijatelja, čeprav je bilo očitno, da maček določa, kdaj in koliko se bosta družila.
Na Kogu za svojo turistično dejavnost nosijo visoko oceno štirih jabolk, ki jih podeljuje cehovsko Združenje turističnih kmetij Slovenije. To običajno potrjuje visoko kakovost storitev in na koncu je bila tudi naša mala odprava zelo zadovoljna. Kljub temu da smo prišli skoraj uro pred rezervacijo, v hiši ni bilo nobenih pripomb, pravzaprav je nasmejana natakarica komaj opazila, da ura še ni šest, ko odprejo večerno izmeno.
Večerja z domačo hrano in vinom na slikoviti terasi je tisto, kar nas vedno prepriča, še posebej, če so cene ugodne. Morda smo pričakovali celo več promocije zelo znanih hišnih vin, a vročina, ki je v času našega obiska pritiskala po Sloveniji, niti ni klicala po alkoholu.
Postržjača, Louis XIV. in vrelec iz Petanjcev
Ohlajena penina, ki jo ponujajo, ko gre temperatura na 30 in več stopinj, nosi ime najslavnejšega francoskega kralja, ker ima menda kraljevske mehurčke. Steklenica polsuhe kombinacije belega pinota in chardonnayja stane 25 evrov, ga pa, če smo prav razumeli, polnijo v Puklavčevi prleški kleti. Tudi drugi mehurčki, radenska, so malce posebni, ker pritečejo iz petanjskega vrelca. In ker ni bilo vremenskih pogojev za težka vina, so prinesli še nekaj brezalkoholnih grozdnih biserov, bolj osvežilen je verjus, sok iz zelenega, še nezrelega grozdja, medtem ko je bil lanski letnik rdečega grozdnega soka tako sladek, da smo ga mešali z vodo.
Ob osvežilnih pijačah takoj postrežejo »prleško pico« oziroma postržjačo, krušno pogačo, potreseno z ocvirki, sicer pa imajo pri Hlebcu določen meni, ki ga strežejo tako za večerjo kot za kosilo. Dve juhi, tri glavne jedi, pripadajoče priloge, solata in sladica stanejo 22 evrov. Hrana je krepka, a si je naše vseeno zaželelo pokusiti še prleški krožnik hladnih dobrot, ki je k računu dodal še kakšnih šest evrov na osebo. In bilo je vredno.
Casablanca in prleška tünka
Svež hišni sauvignon, ki stane dva evra za kozarec in ima kot vse vino in žganje pri hiši posebno ime – Casablanca, je pokril enega najlepših hladnih krožnikov v zadnjem času. Četa dobrot, ki ji je nemogoče določiti zmagovalca. Je to morda slastna kuhana klobasa ali je morda to izvrstna suha domača salama, je to šunka ali enostavno meso iz tünke, ki na štajerskih mizah enostavno ne sme manjkati? V spremljavi je posebne pohvale dobil mlad, skoraj smetanast sir, ugajal je tudi njegov kravji, malce pikantni brat. Ob tem gre omeniti še zaseko, ki se ob visokih temperaturah še težje bori s konkurenco s pladnja. V vsakem primeru so krožnik krepkih mesnin hladili z bučnim oljem, paprikami, paradižnikom, domačimi kumarami in presežkom čebule.
Omeniti moramo tudi juhi, ki ju, kot je v takšnih obratih običaj, nalijejo v res velike jušnike. V enem je bila zelo enostavna bučna juha skoraj brez dodatkov, z le nekaj kapljami bučnega olja, mnogo bližje nam je bila bistra zelenjavna juha, bogata skoraj kot goveja, v njej so bili krepki ribanci, veliko korenja pa tudi grah.
Nosferatu in tri vrste mesa
Rdeče vino, ki ga točijo pri Hlebcu, je zweigelt. Se sprašujete, kakšno ime ima? Nenavadno, kot večina vin pri Hlebcu na Kogu. Nosferatu. Skoraj gotovo zaradi močne rdeče barve, ki jo je ljubil iz literature in grozljivih filmov znani romunski grof. Korektno rdeče vino za dva evra na kozarec se je spoprijateljilo z velikim pladnjem glavnih mesnih jedi. Najbolj je dišala vratovina, na svojem mestu je bil ocvrt piščančji zrezek, zraven je šla tudi piščančja rulada, polnjena z bučkami. Veliki kosi mesa bi po bogatem uvodu lahko že kar zadoščali ne več zelo lačnim ustom, a glede količin pri Hlebcu ne popuščajo niti v času visokih temperatur. Ob osvežilni solati s fižolom, zeljem in korenjem so na pladenj postavili še mlince, ajdovo kašo in pečeno poletno zelenjavo.
Mesa je hitro zmanjkalo, pri prilogah pa smo bili tudi kar pridni. Priznamo, manj smo pili, malo zaradi ovinkaste poti nazaj, malo zaradi vremena, ki je letos prebijalo vročinske rekorde. V vsakem primeru pa, če je možnost, se splača pri Hlebcu vzeti sobe.
Kognac in slivovi cmoki
Med imeni pijač pri Hlebcu je treba omeniti Kognac, kot z vinjakom s Koga odgovarjajo na konjak. Še eno vino nosi ime Revolution, verjetno gre za francosko revolucijo, rozeju pravijo Amore, rumenemu muškatu pa Illuminati. Naj se to šteje v rubriko informacij, saj je jasno, da vseh teh napitkov nismo pokusili, ker, kot rečeno, pri Hlebcu v sobah z razgledom na bazen in na vinske gorice nismo prespali.
Smo pa zato ob zaključku našega posedanja na zeleni terasi našli še dovolj prostora za sladico, ki je sicer tradicionalni del menija za 22 evrov. Na našo soboto so pripravili slivove cmoke, knedle, kot jim pravijo. Po dve sladkani in z drobtinami posuti žogi na osebo. Nekateri prisegajo na marelične, drugi na češnjeve, a je bolj ali manj jasno, da so pravi slivovi, ravno takšni, kot jih imajo na Kogu.
