Restavracija Bedem je na slikoviti lokaciji tik ob prepoznavnem varaždinskem gradu in je obenem najvišje ocenjena restavracija v teh krajih, če vprašate mednarodne kulinarične vodnike. Pohvalno je, da so cene nižje kot denimo v Mali hiži pri Čakovcu, a se zdi Mala hiža veliko lepše urejena. Bedem namreč kaže znake malce utrujenega lokala, v katerem bodo počasi morali zamenjati stole, na katerih je skaj že dodobra razpokan, iz iste preveč upehane zgodbe so tudi stekleničke za kis in olje, pa še kaj bi jim lahko pri opremi očitali, a smo to poskušali odmisliti.
Jedilni list je medtem kombinacija lokalnih receptov in mednarodnih vplivov, kar kaže tudi njihov degustacijski meni za 70 evrov. Za ta denar dobite karpačo iz govejega fileja, bučno kapučino juho, bombonjero gosjih jeter, račji file, jagnječji kotlet v bučni skorjici in čokoladno peno z bazilikinim sladoledom. Za te sestavine je cena degustacije pravzaprav zmerna in tudi sicer s cenami ne pretiravajo, izstopa le biftek, a tega smo že navajeni in tega ne podpiramo. Tudi zato smo se odločili za manj ambiciozen pregled jedilnega lista in morda zato dobili celo boljši uvid v ponudbo lokala.
Vinska ponudba je predvsem lokalna, cenovno razmeroma ugodna, čeprav je malo znan, sicer piten in ne presuh peneči Tomšićev Zlatni zvir iz Štrigove po pet evrov za kozarec. Po drugi strani Matuškov dingač royal stane kar 130 evrov, kar je za vino, ki ga na Pelješcu v domači kleti kupite za 40 evrov, znatno preveč.
Podobno preveč, kot je bilo rukole na govejem karpaču (13 evrov). Pravzaprav obrnjeno, premalo karpača je bilo ob rukoli, pa tudi sladki balzamični kis, sir v slogu parmezana ter generične sladke papričice, kumare in artičoke iz olja niso pomagali. Bližje našim ciljem je bilo meso iz tünke oziroma iz banjice, kot mu rečejo v Varaždinu. Radodarno odmerjene rezine mesa opremijo s pripadajočo zaseko, zašpičijo s čebulo in feferonom, dodajo mladi sir z bučnim oljem in enostaven črni kruh. Konkretna predjed (za 11 evrov), h kateri se je prilegel soliden renski rizling iz bližnje kleti Kopjar za 4,5 evra na kozarec.
Medtem pa smo se ob krepkih okusih teh krajev začeli ozirati po konkretnejšem vinu. Iz Baranje je na mizo prišla Cicconia Nigra, Josićeva zvrst kabernetov, širaza in merlota, ki smo jo pili do konca našega spoznavanja moderne varaždinske kuhinje. Morda smo pričakovali celo pretepeno juho, a so pod imenom zagorska juha stregli papricirano in zelo pestro juho z mesnato slanino, gobami in krompirjem (pet evrov). Manj so nas navdušili kuhani sirovi štruklji (5 evrov), ker jim jih je uspelo razkuhati v kašo, veliko bolj so jim tisto vroče popoldne, ki se je prevešalo v deževen večer, uspeli pečeni zeleni štruklji, polnjeni s fazanom (11 evrov).
Glavne jedi v Bedemu so, kot smo izkusili na lastni koži, obilne. Tudi če se odločite za testenine, denimo okusne domače trgance z ragujem iz srne in z jurčki (14 evrov), ki jih je bilo za celo skledo. Nekoliko lažje so se zdele piščančje prsi, polnjene z marelicami in meto, ki pa jih podložijo z res veliko rižote z baziliko. Tak krožnik stane 16 evrov, kar je glede na količino sprejemljivo, a kaj ko okusi niso bili nič posebnega. Bolje se je odrezala nežno rožnata svinjska ribica v fotogenični skorjici iz bučnih semen – marsikje bi bilo to dovolj za porcijo, pri Bedemu pa seveda ne, za 19 evrov so podstavili še kup pireja iz krompirja in buče, pa še kak paradižnik se je našel vmes. Solidna jed, ki pa ne more zakriti velike težave: pri glavnih jedeh imajo namreč ob vseh vsaj na videz lokalnih specialitetah na razpolago tudi kalamare na žaru (13 evrov) in njihove ocvrte brate (deset evrov).
Pa sladice? Kakšnih devet ali deset jih na programu. Orjaški, a malce prazen semifreddo je z lešniki, bučni sladoled polijejo z bučnim oljem, imajo pa tudi torto z razumljivim imenom bedem, v kateri se brez presežkov mešajo temna in bela čokolada ter maskarpone.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
