Zlate rjuhe in obdavčeni zrak: kako deluje matematika luksuznega hotelirstva

Če smo v prejšnjih zapisih razgalili vsakodnevne prevare uličnih kavarn in ponudnikov ležalnikov, se moramo zdaj povzpeti višje. Veliko višje! Na sam vrh prehranjevalne verige gostoljubja, tja, kjer je zrak redkejši, preproge debelejše, računi pa spominjajo na proračune manjših vzhodnoevropskih občin. Dobrodošli v svetu ultramondenih hotelov. V svetu, kjer nočitev stane 15.000 evrov. Da, prav ste prebrali. Petnajst tisočakov. Za znesek, s katerim bi si vsako jutro lahko kupili povsem spodoben avtomobil in ga zvečer iz objestnosti zapeljali v jezero, dobite dostop do postelje, strehe in … no, do česa pravzaprav?

Ko prestopimo prag hotelov s petimi zvezdicami – ali tistih samooklicanih s sedmimi v Dubaju in na francoski rivieri – običajna ekonomska pravila prenehajo veljati. To je vzporedno vesolje, kjer cena nima absolutno nobene korelacije s stroškom storitve ali izdelka. V tem svetu visoka cena ni ovira za nakup, temveč njegov glavni razlog.

Turistične pasti

Kaj imajo skupnega sladoled, ležalnik in brezplačni ogled mesta? Več, kot si mislite

Poglejmo si pobliže secirano matematiko absurdnosti na vrhu luksuzne verige in ugotovimo, zakaj so takšni hoteli verjetno najbolj genialen poslovni model v zgodovini človeštva.

Prvo vprašanje, ki si ga zastavi vsak normalen človek, je: »Kaj za vraga lahko v hotelski sobi stane 15.000 evrov na noč?« Odgovor je preprost in hkrati briljanten: Nič. Strošek vzdrževanja te sobe je zanemarljiv.

Luksuzno računovodstvo

Oglejmo si računovodstvo luksuznega apartmaja. Posteljnina iz egiptovskega bombaža s 1000 nitmi? Čudovita, toda stane morda 500 evrov in se opere stokrat, kar pomeni strošek pet evrov na gosta. Hermès ali Bvlgari kozmetika v kopalnici? Veleprodajna cena te dišeče miline je okoli 20 evrov. Cvetlični aranžma, ki vas pričaka na mizi? 50 evrov. Osebni strežaj (butler, če želite bolj po gosposko), ki vam prijazno zloži stvari iz kovčkov (ker ste očitno prebogati, da bi znali sami zložiti lastne nogavice v predal)? Njegova plača znaša morda 150 evrov na dan, od katerih vaša prisotnost predstavlja samo delček njegovega časa.

Skupni dnevni strošek, da vas hotel zadrži v tej predsedniški ali kraljevski suiti – vključno z elektriko, vodo in čiščenjem – redko preseže 400 evrov. In vendar plačate 15.000 evrov (nekateri ekskluzivni apartmaji so lahko še dražji). Marža? Približno 3600 odstotkov. Ni slabo.

/ Foto: Getty Images

Zakaj torej ljudje to plačajo? Ker v ultramondenih hotelih ne plačujete ne za marmor v kopalnici ne za posteljo. Plačujete za nekaj precej bolj nevidnega. Plačujete davek na to, ker želite za vsako ceno biti nekaj posebnega, nekaj, kar domala nihče drug ne more biti. Cena 15.000 evrov je tam izključno zato, da zagotovi, da oseba v sosednji sobi ni nekdo, ki bi na zajtrk prišel v sandalih iz kitajske trgovine, in da na hodniku ne boste srečali povprečnega turista, ki išče restavracijo. Ultrabogati ne kupujejo nastanitve, pač pa v resnici družbeno karanteno.

Mislite, da hotel, ki vam je pravkar zaračunal ceno manjšega stanovanja za štiri noči bivanja, zdaj od vas ne bo več poskušal iztisniti še zadnjih evrov? Kako zelo se motite. Novi bogataši, ki so sploh pripravljeni odšteti nore zneske za nočitev, so pravzaprav najboljša tarča za absurdne pribitke, saj menijo, da je gledanje na cene znak slabega okusa.

Turizem

Resnica o maržah: triki gostincev, s katerimi nam na dopustu praznijo denarnice

Mini bar v luksuznem hotelu ni zgolj hladilnik. Tudi to je psihološko orožje za množično izkoriščanje lenobe. Po dolgem dnevu jadranja ali nakupovanja se gost zvrne na tisto neverjetno drago posteljo. Je žejen. Do hotelskega bara so tri minute hoje, do najbližje trgovine pa določena izguba dostojanstva. In tako se roka iztegne proti mini baru.

Majhna, 50-gramska vrečka makadamije in indijskih oreščkov? 45 evrov. Miniaturna steklenička džina znamke Bombay Sapphire, ki je manjša od povprečnega palca? 35 evrov. Steklenica vode znamke Evian​, popolnoma enake tisti v supermarketu za en evro? 18 evrov.

Čar mini bara je v tem, da so cene v njem nastavljene na točno tisto mejo, kjer se gost zave, da ga ropajo sredi belega dne, vendar mu je zaradi udobja popolnoma vseeno. Hotel za polnjenje enega hladilnika porabi 40 evrov, če ga gost izprazni, pa mu izstavi račun za 800 evrov. To ni več gostinstvo, to je pravzaprav legalizirano piratstvo s svilenimi rokavicami.

Zlata sobna strežba

Sobna strežba je še ena zlata jama luksuznih nastanitev. Ko naročite zajtrk v sobo v hotelu visoke kategorije, vstopite v območje, kjer sta moka in voda vredni več kot plemenite kovine.

Zamislite si klasičen celinski zajtrk v vaši 15.000-evrski suiti. Natakar vam na srebrnem pladnju prinese tri miniaturne rogljičke, dve vrsti marmelade (v miniaturnih stekleničkah, da je videti bolj prestižno), rezino melone in lonček kave. Strošek sestavin za hotel znaša okoli 3,5 evra. Na vašem računu se bo to preprosto dejanje prenašanja krožnika po hodniku odrazilo v znesku 85 evrov. Če si zaželite jajce, račun poskoči na 120 evrov. Jajce kokoši, ki očitno nese platino.

Zraven vam hotel prijazno samodejno zaračuna še 20 odstotkov za storitev dostave v sobo ter še pet evrov ekološke takse za papirnato rožico na pladnju. Bogati se ne pritožujejo, saj bi bilo pritoževanje nad 120 evri za zajtrk v očeh osebja znamenje, da si morda tega hotela sploh ne morejo privoščiti. In strah pred tem, da bi izpadli revni, je glavni motor luksuzne ekonomije.

Naslednja postaja na vlaku luksuznega ropa je hotelski spa. Ko imajo ljudje preveč denarja in preveč prostega časa, začnejo verjeti, da lahko kupijo nesmrtnost ali vsaj kožo 20-letnika.

Hoteli s petimi zvezdicami imajo na meniju redno ekskluzivne tretmaje, ki vključujejo besede, kot so diamantni piling, maska iz 24-karatnega zlata ali kaviarjeva infuzija. Zlato je za kožo popolnoma neuporabno. Kovina pač ne more nahraniti vaših celic. Kaviar je veliko bolj uporaben na toastu kot na vašem čelu. Toda če preprosto masažo obraza z vlažilno kremo poimenujete pomlajevalni ritual s kaviarjem in zlatimi lističi, lahko namesto običajnih 80 evrov zanjo mirno zaračunate 850 evrov.

Zlati listič, ki ga maserka položi na obraz zdolgočasene milijonarke, stane približno dva evra. Krema stane pet evrov na uporabo. Roke maserke so plačane 20 evrov na uro. Profit na eno uro masaže se tako suvereno približa 800 evrom. Ta industrija v luksuznih hotelih ne prodaja zdravja, prodaja ezoterično gledališče, pri čemer je na sporedu tragična komedija.

Na koncu se moramo vprašati: kdo so ti ljudje in zakaj dovolijo, da se iz njih norčujejo s 15.000 evrov vrednimi sobami in 120-evrskimi jajci?

Cinični odgovor

Odgovor je ciničen. V določenem trenutku bogastva denar izgubi svojo matematično vrednost in postane zgolj točkovalni sistem v igri statusa. Za ruskega oligarha, tehnološkega milijarderja iz Silicijeve doline ali dediča bližnjevzhodnega naftnega imperija 15.000 evrov nima enake teže kot za običajnega smrtnika. Zanje je račun na koncu bivanja v luksuznem hotelu podoben računu, ki ga vi dobite v lokalni pekarni.

Ultra luksuzni hoteli niso zgrajeni zato, da bi ponujali vrednost za denar. Zgrajeni so kot orodje, s katerim si bogati med seboj dokazujejo svojo moč. Osebje v teh hotelih igra vlogo hvaležnega nevidnega občinstva v tem gledališču absurda.

Naslednjič, ko boste v vašem lokalnem hotelu s tremi zvezdicami jezni, ker so vam zaračunali štiri evre za kavo ob zajtrku, se spomnite tistega gospoda v predsedniški suiti v Ženevi ali Dubaju. On je pravkar plačal 15.000 evrov za nočitev in 45 evrov za pest indijskih oreščkov iz hladilnika. Morda niste dobili svilenih rjuh, ste pa vsaj obdržali zdrav razum (no, saj ne, da vas tudi v običajnih hotelih v resnici ne poskušajo opiliti na vsakem koraku s podobnimi metodami, le da za nižje zneske).