Kardelj in Tito: med zavezništvom, zamerami in skrivnim sovraštvom

Živimo v času, ko se zdi neobremenjena razprava o slovenski zgodovini še vedno skoraj nemogoča. Pogled na preteklost namreč še vedno zastirajo ideološka in politična bremena, ki se – kot kaže tudi leto 2026 – vztrajno prenašajo iz generacije v generacijo. V ozračju, kjer politični akterji različnih strankarskih barv vizijo prihodnosti Slovenije (pre)pogosto gradijo na temeljih starih delitev in sporov, ki izvirajo iz časa druge svetovne vojne in burnega povojnega dogajanja, predstavlja obsežna monografija o Edvardu Kardelju, enem najvplivnejših politikov in ideologov socialistične Jugoslavije, dragocen prispevek k razumevanju slovenske in jugoslovanske preteklosti.

Monografija Kardelj: socialistični utopist na oblasti prof. dr. Jožeta Pirjevca spremlja ideološko in politično pot Edvarda Kardelja od zgodnje mladosti do njegovega bridkega življenjskega zaključka. Od sveta se je poslovil razočaran, pesimističen in osamljen, saj ni dočakal uresničitve cilja, ki ga je zasledoval desetletja – preoblikovanja Jugoslavije v svobodnejšo in bolj povezano skupnost.

Dr. Jože Pirjevec: »Prepričan sem, da je bil Kardelj velik Slovenec, ampak je zahteval, da ostali Slovenci mislijo, delajo in se obnašajo tako, kakor on hoče – on je bil vedno središče vsega dogajanja.« / Foto: Luka Cjuha

Po Pirjevčevi oceni je Kardelj morda pričakoval preveč in prehitro. »Sam pravim, da človeštvo vedno stremi k boljšemu. Ne bomo se ustavljali in na takšen ali drugačen način bodo razmere na svetu postajale vedno bolj pravične. Po mojem mnenju so tudi danes razmere po svetu boljše, kot so bile pred 50 leti, boljše, kot so bile pred 100 leti. Je pa ta razvoj počasen in ne moremo pričakovati, da se bo v obdobju ene generacije vse spremenilo. In tukaj je Kardelj po moje naredil eno napako: mislil je, da bo v okviru svojega življenja praktično zakoličil socializem vsaj v Jugoslaviji. Ni se mu posrečilo.«

Strah pred nacionalizmi in razpadom Jugoslavije

Proti koncu življenja je Kardelj postajal vse bolj pesimističen. Zaradi krepitve nacionalizmov je bil prepričan, da Jugoslaviji grozi državljanska vojna. Pirjevec se pri tem opira na Kardeljev pogovor z Zdravkom Tomcem, v katerem naj bi pred koncem življenja Kardelj priznal, da ustavne reforme niso dosegle svojega namena, da so se nacionalizmi okrepili in da Jugoslaviji grozi krvav razpad. Napovedal naj bi celo, da bodo po Titovi smrti ponovno oživele vse napetosti nekdanje monarhične Jugoslavije.

Takšno stališče je zanimivo tudi zato, ker je Kardelj konec petdesetih let Jugoslavijo dojemal kot umetno in prehodno tvorbo brez trajnejše prihodnosti. Verjel je, da bodo jugoslovanski narodi po zmagi socializma in izginotju sovjetske nevarnosti ubrali vsak svojo pot, Slovenci pa naj bi se naravno tesneje povezovali z Avstrijci in Italijani, ki so jim bili po gospodarskem razvoju in mentaliteti bliže kot južni narodi.

/ Foto: Arhiv Republike Slovenije

Tak pogled je dodatno utrjevala gospodarska stvarnost. Slovenija je namreč pomemben del svojih prihodkov namenjala razvoju manj razvitih delov federacije, zato je Kardelj vztrajno zagovarjal krepitev avtonomije republik. Že v prvo jugoslovansko ustavo leta 1946 je kljub nasprotovanju vplivnih partijskih voditeljev vključil določilo o pravici narodov do samoodločbe. To je ostalo zapisano tudi v vseh poznejših jugoslovanskih ustavah in desetletja pozneje predstavljalo eno od pravnih podlag za osamosvojitev republik.

»Prepričan sem, da je bil Kardelj velik Slovenec, ampak je zahteval, da ostali Slovenci mislijo, delajo in se obnašajo tako, kakor on hoče – on je bil vedno središče vsega dogajanja,« njegovo kompleksno osebnost ocenjuje Pirjevec.

/ Foto: Arhiv Republike Slovenije

Med pisanjem monografije ga je najbolj presenetilo dejstvo, da je bil Kardelj v nekem ključnem pogledu dovolj drzen, da je zaobšel samega Karla Marxa in zavrnil eno od osrednjih postavk njegove misli – nujnost revolucije. »Kardelj je namreč dejal: 'Ne, bolj je važna miroljubna koeksistenca – to moramo najti, da bomo živeli skupaj.' V določenem smislu se je odpovedal nuji razrednega boja. Oziroma je ta razredni boj videl kot dolgo evolucijo, ki se bo izvršila na takšen ali drugačen način, ampak ne z nasiljem. In to je zelo pomembno.«

Tito in Kardelj: med zavezništvom in zamerami

Posebno poglavje predstavlja odnos med Kardeljem in Josipom Brozom - Titom, s katerim sta več desetletij tvorila osrednji politični tandem Jugoslavije. »Proti koncu sta se sovražila, zelo sta se odtujila drug od drugega,« ugotavlja Pirjevec.

Kardelj se je pogosto razhajal s Titovimi stališči, vendar je svoje poglede praviloma dolgoročno uveljaviti brez odprtega spopada. Navzven je ostajal lojalen, v zasebnih krogih pa je bil bistveno bolj kritičen, in njegova žena Pepca Kardelj naj bi odkrito opozarjala na Titovo oblastiželjnost. Kardeljev sin Borut (njegov samomor je Kardelja zelo prizadel) pa je prijatelju Jerneju Vilfanu zaupal znameniti stavek: »Ti ne veš, kako moj oče sovraži Tita!«

/ Foto: Arhiv Republike Slovenije

Kot dodaja Pirjevec, je Kardelj težko prenašal položaj večnega drugega človeka. Do Tita je moral biti vedno ponižen in ob predstavitvi knjige je zato spomnil tudi na besede Ivana Miškovića, Titovega svetovalca za varnostna vprašanja in nekdanjega načelnika vojaške protiobveščevalne službe JLA: »Če je bil Kardelj sam, je bil vedno prva zastava. Če je bil s Titom, je bil manjši kakor makovo zrno.«

Kljub temu Kardelj nikoli ni zanikal Titove zgodovinske vloge. Kot navaja Pirjevec, je dvema mlajšima hrvaškima intelektualcema nekoč dejal: »Ne zavidam vama vajine bodočnosti. Boljšega življenja od tistega, ki sta ga imela pod Titovim soncem, ne bosta imela.«

Kardelj in Tito sta bila po značaju skoraj popolni nasprotji. Tito je bil pragmatičen politik, mojster oblasti in človek izjemnega osebnega šarma. Kardelj je bil asketski intelektualec, predan teoriji in pisanju. Je pa Niko Kavčič pozneje zapisal, da je bil Kardelj eden redkih ljudi, ki so Tita zares dobro poznali že pred vojno. Prav zaradi tega razumevanja naj bi ostal ob njem vse do konca, medtem ko so številni drugi Titovi sodelavci prej ali slej politično padli.

Arhitekt jugoslovanske poti

Po Jožetu Pirjevcu je bil Edvard Kardelj ena ključnih osebnosti jugoslovanske zgodovine, predvsem zaradi sposobnosti samostojnega političnega razmišljanja in iskanja drugačne poti v socializem. Že leta 1949 je v Združenih narodih jasno povedal, da Jugoslavija ne bo več sledila Sovjetski zvezi, temveč bo gradila socializem po lastni poti. Ob tem je odkrito obsodil stalinizem. Takšno stališče je po Pirjevčevem mnenju zahtevalo velik politični in intelektualni pogum, ki ga je premogel le redkokdo.

Tako na Zahodu kot tudi v Sovjetski zvezi so ga zaradi idej in prepričanj označevali za socialdemokrata, ne komunista. Zanimiv je njegov vtis po obisku Amerike v 50. letih, ko je v pismu zapisal, da so ameriški delavci že v položaju, ko revolucija ni več potrebna, in so bili zanj dokaz, da je mogoče socializem doseči tudi po miroljubni poti – misel, ki je bila za Sovjete absolutno nesprejemljiva.

Med Kardeljeve najpomembnejše dosežke sodi tudi vključitev pravice narodov do samoodločbe v prvo jugoslovansko ustavo leta 1946, kljub nasprotovanju številnih vodilnih jugoslovanskih komunistov, med njimi tudi Josipa Broza - Tita.

Dr. Jože Pirjevec in zgodovinar dr. Jure Ramšak med predstavitvijo knjige o Kardelju v Ljubljani / Foto: Teotim Logar, Beletrina

Toda Kardelj ni bil zgolj ideolog in je kot drugi človek jugoslovanskega režima sodeloval tudi pri njegovih temnejših plateh. Po Pirjevčevi oceni med vojno sicer ni neposredno sodeloval v bojih, je pa sprejemal odločitve, ki so imele usodne posledice. Prav tako ni okleval žrtvovati osebnih vezi, kadar je presodil, da to zahteva politični cilj (izdaja prijatelja Milovana Đilasa leta 1954, ko je šel predaleč v kritiki partije), bil je tudi »duša zarote« proti Aleksandru Rankoviću in tako dalje. Ti primeri kažejo, da je bil Kardelj za uresničitev svoje politične vizije pripravljen poseči po metodah, ki so daleč presegale zgolj ideološki boj.

Pogled skozi oči otroka

Prof. dr. Jože Pirjevec je monografijo o Kardelju posvetil slikarju in pisatelju Jerneju Vilfanu. Zakaj prav njemu? »Ker je bil Jernej skupaj z Janezom Stanovnikom in Antonom Vratušo eden od posrednikov med mano in Kardeljem,« pojasnjuje Pirjevec. Medtem ko sta mu Stanovnik in Vratuša kot Kardeljeva dolgoletna sodelavca približevala njegove politične ideje in delovanje, je Vilfan ponudil drugačno perspektivo – pogled otroka, ki je Kardelja spoznaval v vsakdanjem življenju. Kot sin Jožeta Vilfana je v petdesetih letih odraščal na beograjskem Dedinju, v neposredni bližini Kardeljeve in Titove rezidence. Bil je tudi najtesnejši prijatelj Kardeljevega sina Boruta, zato je veliko časa preživel v Kardeljevem domu. »Otroci so počenjali skupaj vse mogoče vragolije in celo poskušali vdreti v Kardeljev sef, odpirali omare in predale in tako dalje.« Prav zaradi teh izkušenj je Vilfan Pirjevcu ponudil edinstven pogled otroka na Kardelja in pomagal pri idejah in vtisih o človeku, ki je desetletja sodil med najvplivnejše osebnosti jugoslovanske zgodovine. »Vilfan mi je dal pogled, ki ga nisem mogel dobiti nikjer drugje.«