Kot letnik 1952 David Byrne spada v tisto generacijo glasbenikov, ki so bili prestari za hipijevstvo in so rešitev prepoznali bodisi v punku bodisi v novem valu oziroma novovalovskem popu osemdesetih. Med podobne primerke gre šteti vsaj še njegove vrstnike, kot so Johnny Thunders, kitarist New York Dolls, Joe Strummer iz The Clash, Stewart Copeland, bobnar The Police, in David A. Stewart, vodja Euritmics, medtem ko se je pokojni Gary Moore s Thin Lizzy prebil skozi klasični rock. Preštejmo. Leta 1970, ko se je v pop glasbi začelo postbeatlovsko obdobje simforocka, so jih predstavniki letnika 1952 šteli osemnajst, kar je bilo slej ko prej premalo, medtem ko so bili deset let kasneje stari ravno prav. In ko so Talking Heads z Byrnom na čelu julija 1982 igrali v Zagrebu, so bili predvsem na novovalovski sceni dočakani s statusom ekskluzivnih zvezdnikov. Dan prej so igrali tudi v Beogradu. V obeh primerih so nastopili v tedaj največjih mestnih športnih dvoranah, kar pomeni, da so bili primerljivo veliki z največjimi imeni svetovne glasbe, s katerimi so bili v marsikateri točki neprimerljivi. V klasičnih tako ali drugače rockovskih zasedbah baskitare niso držale dekleta, ki bi se inštrumenta priučila po potrebi, ker pač ni bilo na voljo nikogar drugega. Govorimo o Tini Weymouth, hčerki viceadmirala ameriške mornarice oziroma baskitaristki Talking Heads.
Byrne, za katerega je Weymouthova po razpadu Talking Heads sicer dejala, da je človek, ki ne zna vračati prijateljstva, je bil v vsakem primeru gonilo dogajanja znotraj svoje posadke. Rojen je bil v mestu Dumbarton na Škotskem, od koder se je družina leta 1954 preselila najprej v Kanado in potem v ZDA, kjer se je njegov oče zaposlil kot elektroinženir pri Westinghousu. Kljub zavrnitvi v pevskem zboru ga zanimanje za glasbo ni minilo. Skozi osnovno in srednjo šolo se je naučil igranja kitare, harmonike in violine, vendar ga je zanimala umetnost širše. Ob Davidu Bowieju in Bryanu Ferryju je Byrne tretji znameniti dandy pop glasbe, torej človek, čigar pojavnost je sama po sebi umetniški akt. Kot se za ta status spodobi, so ga zanimali tudi gledališče, film, likovništvo in razne druge umetniške avantgarde. Po končani srednji šoli se je vpisal na visoko šolo za umetnost v mestu Providence, kjer je spoznal Weymouthovo in Chrisa Frantza, ki sta bila že takrat par in sta ostala v zakonski zvezi do danes. Ime zasedbe, ki sta jo s Frantzem, ki je bil bobnar, ustanovila v začetku sedemdesetih, je samo po sebi zgovorno: Artistics. Pred tem je imel Byrne dve zasedbi in v obeh je deloval eklektično oziroma je vzdrževal distanco do klasične pop oziroma rock glasbe, saj je v repertoar vključeval tudi popevke iz dvajsetih in Franka Sinatro.
S pomočjo množičnega morilca
Spomladi leta 1974, potem ko je opustil šolanje, se je Byrne odločil preseliti v New York in jeseni sta se mu pridružila tudi Weymouthova in Frantz. Pravočasno. Konec leta 1973 se je tam odprl klub CBGB, v katerem se je začelo mikro klubsko dogajanje, ki je kaj kmalu vplivalo na svetovno glasbeno sceno. Talking Heads zvočno niso sodili med protopunk zasedbe, saj so bili bistveno bolj artistični kot rockovsko nemačistični, vendar so bili del iste igre. Prvi javni nastop avgusta 1975 v klubu CBGB so izvedli kot predskupina The Ramones. Pred približno dvanajstimi ljudmi so nastopili v postavi Frantz na bobnih, Weymouthova na baskitari in Byrne na akustični kitari. Obstaja posnetek na youtubu, na katerem je čutiti negotovost, ki daje misliti, da je zasedba razpadla dan po nastopu. A v naslednjih dveh letih so v CBGB nastopili več kot devetdesetkrat in kritiki, založbe ter različni producenti, ki so v njihovi nenavadnosti vohali priložnost, so se med sabo kosali zanje. Vmes so se okrepili za še enega člana, izkušenega multiinštrumentalista Jerryja Harrisona, ki jim je utrdil zvok. Na koncu so podpisali za Sire Records, taisto, ki je kasneje izdala Madonno, obenem si je Seymour Duncan, lastnik založbe izmislil izraz »new wave«. Na debitantskem albumu, ki je izšel septembra 1977, je bila tudi skladba Psycho Killer, s katero so se na lestvici Billboard uvrstili na 92. mesto, kar za novince z alternativne scene ni bilo slabo. Spet so bili pravočasni. Poleti 1977 je newyorška policija aretirala Davida Berkowitza, množičnega morilca, znanega kot Samov sin, in skladba Talking Heads se je nehote navezala na aktualna dogajanja.
Širitev v pop
Istega leta 1977 so se Talking Heads z Ramones podali na turnejo po Evropi. Druženje uličarskih punkerjev in umetnikov z akademskimi vzgibi na istem avtobusu ni minilo brez napetosti. Medtem ko so se prvi pritoževali, da ni hamburgerjev, pijančevali in se drogirali, so bili drugi navdušeni nad vaflji in evropskostjo ter obiskovali galerije. Sodelovanje z Ramones je Talking Heads v osnovi priskrbelo dobrodošel alibi pri punkovskem in novovalovskem občinstvu, ki ga Byrne uživa še danes oziroma tudi po tem, ko je leta 1991 razpustil Talking Heads in nadaljeval kariero kot samostojni izvajalec. Še v času delovanja osnovne zasedbe se je Byrnova glasba razširila onkraj alternativnih mej, tja do latino in afro ritmov, glasbil in melodike, čeravno prav po vrhu lestvic nikdar ni posegel. Za najvišje uvrščeno skladbo Talking Heads velja Burning Down The House iz leta 1983, ki je na Billboardovi lestvici dosegla deveto mesto, se je pa Byrne z albumom American Utopia iz leta 2018 uvrstil na tretje mesto lestvice albumov oziroma zasedel prvo mesto v kategoriji rock albumov. Prav tako je leta 2002 v sodelovanju z britanskim elektronskim duom X-Press 2 oziroma s skladbo Lazy dosegel drugo mesto na britanski lestvici. Vendar Byrne niti ne potrebuje visokih mest na lestvicah. Status nekoga, ki pooseblja povezavo umetnosti in pop glasbe, si je priigral mimo njih, v času in med občinstvom, ki je to potrebovalo in cenilo.
