Letošnja hmeljarska sezona je za številne hmeljarje znova negotova. Po več zaporednih zahtevnih letih hmeljarje letos skrbijo tako vročinski valovi kot močna neurja s točo. Ta so v nekaterih delih Spodnje Savinjske doline pridelek zdesetkala, po drugi strani rast hmelja zavirajo visoke temperature in pomanjkanje padavin, saj rastline v najpomembnejšem obdobju razvoja potrebujejo dovolj vlage. Poleg vremenskih nevšečnosti se slovensko hmeljarstvo sooča tudi z dolgoročnejšimi izzivi. Poraba piva je manjša, zato pivovarne posledično odkupujejo manj in le določene vrste hmelja, njegove odkupne cene pa se znižujejo.
Kljub zahtevnim razmeram pridelovalci ostajajo zavezani kakovosti slovenskega hmelja, ki je na mednarodnih trgih še vedno cenjen. A prav zaradi številnih izzivov je prihodnost slovenskega hmeljarstva vse bolj negotova. Dober mesec pred uradnim začetkom obiranja kaže, da bo letina podpovprečna, vendar je vse odvisno od vremena v prihodnjih tednih.
Manj hmeljišč in hmeljarjev
Letos je v Sloveniji s hmeljem zasajenih manj kot 1500 hektarjev, če smo natančni, 1451 hektarjev. Kar je manj kot lani, ko je 118 hmeljarjev s hmeljem zasadilo dobrih 1600 hektarjev. Tudi hmeljarjev je manj, hmelj jih na več kot pol hektarja površin prideluje le še 114. »Največ ga je še vedno v Savinjski dolini, ki ostaja osrednje območje pridelave hmelja pri nas, nekaj ga raste še na Koroškem in drugih območjih,« pravi Blaž Dimec, svetovalec in specialist za področje hmeljarstva na žalski izpostavi Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije.
Kot poudarja, največje skrbi hmeljarjem povzročajo nepredvidljive vremenske razmere, saj imajo dejansko največjo tovarno zelenega zlata na prostem oziroma pod milim nebom. »Letošnja sezona se je začela zgodaj, hmeljarji pa so se spomladi srečali tudi s pomanjkanjem delovne sile, ki k nam prihaja iz Romunije. A teh delavcev je vse manj,« pravi Dimec. In nadaljuje, da hmeljarjem zaradi vročine delajo preglavice škodljivci, posebno listne uši in pršice. Prav tako se pojavlja hmeljeva peronospora. »Ključni so pravočasno opazovanje, hitro ukrepanje in prilagajanje dejanskim razmeram na terenu,« opozarja Dimec. Na drugi strani so hmeljišča letos dodobra oklestila neurja s točo, zato ponekod hmelja ne bo. Vremenske neprilike s seboj prinašajo vse višje stroške, na drugi strani so svetovni trgi zatrpani s hmeljem, zato ga pivovarne odkupujejo manj, skladišča pa ostajajo zatrpana z neprodanimi količinami. Kljub temu Slovenija ostaja prepoznavna hmeljarska država in eden pomembnejših evropskih pridelovalcev kakovostnega aromatičnega hmelja. Po količini predstavlja slovenska pridelava približno tri odstotke svetovne proizvodnje, po kakovosti in raznolikosti sort pa slovenski hmelj še vedno uživa velik ugled med pivovarji po vsem svetu.
Pomlajevanje nasadov je nuja
V hmeljišču Andreja Kunsta v Spodnjih Grušovljah je letošnji pridelek zaradi toče tako obtolčen, da si rastline, se boji hmeljar, ne bodo več opomogle. A ne zgolj letošnji, vprašljiv je tudi pridelek v naslednji sezoni, saj je hmelj trajnica. »Ključni mesec za hmelj je vedno avgust. Letos smo doživeli že vse, vročino in sušo, pa tudi dež in točo. Pri nas na srečo hmelj za zdaj lepo raste, a vreme je resnično nepredvidljivo in že jutri se lahko vse obrne,« pravi Janez Oset, hmeljar iz Arje vasi, ki je obenem hmeljarski vitez, nekdanji starešina in predsednik Združenja hmeljarjev Slovenije. »Ker se hmelj slabo prodaja, hmeljarjem svetujemo, naj ta čas raje izkoristijo za pomladitev nasadov, saj bodo le tako v prihodnje kljubovali vse večji konkurenci,« svetuje hmeljarjem Oset.
Da je pridelava hmelja, ki je nekoč veljal za zeleno zlato, vse bolj težavna, poudarja tudi hmeljar Boštjan Škrabar iz Šempetra v Savinjski dolini, kjer je toča po hmelju klestila tako konec maja kot v začetku junija, v razmiku 14 dni. »Toča je klestila vse od Vranskega pa skoraj do Žalca, tako da na tem območju skoraj ni nepoškodovanega hmeljišča. Pri nas je toča odbila od 40 do 95 odstotkov vrhov, kar pomeni, da bo na koncu pridelka zgolj dvajset odstotkov. Ko toča odbije vrhove, hmelj ne raste več, temveč se upogne in zleze po vrvici navzdol. To hkrati pomeni, da strojno obiranje ne pride v poštev in ga bo treba obrati ročno, kar je ob pomanjkanju delovne sile še ena težava. Po drugi strani je letos tudi vročina pritisnila zelo zgodaj, junija, kar je prav tako neobičajno,« pravi Škrabar, ki ima zasajenih enajst hektarjev hmelja, lahko pa bi jih imel dvajset. A nekaj hektarjev je v premeni.
Toča je prizadela tudi Cizejeve v Poljčah pri Braslovčah. Kot nam je povedal Mitja Cizej, bodoči prevzemnik kmetije, katere lastnik oziroma nosilec je trenutno še vedno njegov oče Miran, pravi, da je toča uničila več kot polovico zasajenih površin s hmeljem. »Toča je bila drobna, hkrati je tako močno pihal veter, da je ponekod dejansko ostala le napenjalna vrvica, na kateri ni niti enega lista hmelja,« pove Cizej, ki prideluje tudi sorte, ki so zanimive za craft pivovarne. Toča je dodobra oklestila tudi hmeljišča v Podlogu, od koder prihaja letošnja hmeljarska princesa Urška Brinovec, medtem ko aktualnega starešino Boža Kobolda, ki prideluje hmelj v Šmartnem pri Slovenj Gradcu na Koroškem, bolj skrbijo vročinski valovi. Kakor koli, kot veleva že znani rek, da »avgust hmelj da ali ga vzame«, bo šele čez dober mesec jasno, kakšna bo v resnici letošnja hmeljska letina.
