Ljubljanski poklicni gasilci so te dni pripravili zajtrk za novinarje. Da, prav ste prebrali. Vsake toliko pripravijo tradicionalni dogodek, ki je namenjen spoznavanju in odpiranju zanimivih tem. Druženje poteka v sproščenem vzdušju. In tokrat so dogodek naslovili: Prvih pet minut odloča – kaj storimo, preden pridejo gasilci?.
V duhu takšnega sproščenega pogovora smo mi iz dogodka pripravili rahlo hecne nasvete, ki nam pridejo zagotovo prav. Recimo mu rahlo cinični vodnik, Tolmač Nedeljskega, za preživetje požara. Ali drugače, v slogu črnega gasilskega humorja, kako ne postati hrustljava statistika.
Prisrčno torej pozdravljeni v modernem svetu, kjer imamo pametne telefone, pametne hladilnike, pametne ure in celo pametne žarnice. Ironično pa je, da vsa ta tehnološka inteligenca očitno izčrpava našo lastno pamet. Kot vrsta smo dosegli neverjeten vrhunec: sposobni smo naročiti suši ob treh zjutraj, ne da bi komunicirali z drugim človeškim bitjem, hkrati pa popolnoma zmrznemo, ko v naši neposredni bližini nekaj začne sumljivo tleti.
Ta naš izčrpen vodnik, ki je na trenutke res morda malce nesramen, vendar izključno namenjen za vaše dobro, pojasnjuje najpogostejše odgovore na vprašanja, dileme in povsem absurdne napake, ki jih ljudje počnejo v primeru požara. Zasnovan je na podlagi resničnih ugotovitev tistih prijaznih ljudi v uniformah, ki morajo redno popravljati naše napake. Zato si skuhajte skodelico dobre kave, udobno sedite na svoj moderen kavč in preberite, zakaj vas ta isti kavč pravzaprav želi ubiti.
Drugačni materiali
Zaznal sem vonj po dimu. Najprej seveda preverim na družbenih omrežjih, ali se komu sanja, kaj se dogaja, kajne?
Absolutno ne. Čeprav je vaša zvestoba spletni skupnosti hvalevredna, imamo tu opraviti s fenomenom, ki ga psihologi vljudno imenujejo pristranskost normalnosti. To je tista čudovita človeška lastnost, zaradi katere ob pogledu na dim, ki se vali izpod sosedovih vrat, najprej pomislimo: »Ah, sosed Franci je verjetno spet prežgal svoj znameniti golaž.« Naši možgani obupano poskušajo vzdrževati iluzijo, da je vse v najlepšem redu, zato namesto bega izberemo odlašanje.
V tistih prvih, dragocenih minutah, ko bi se morali zavedati resnosti položaja, ljudje po izkušnjah gasilcev vse prevečkrat preverjajo situacijo, iščejo svoje dokumente, zbirajo družinske fotografije in se sprašujejo, ali naj vzamejo s seboj tudi tisti dragi plašč. Medtem ko vi razmišljate o garderobi, požar ne stoji križem rok.
Ključno svarilo gasilcev: odlašanje in podcenjevanje situacije sta glavna razloga, zakaj preprosti incidenti prerastejo v nacionalne novice. Ko zavohate dim, naj bo vaša edina skrb uporaba nog, da se premaknete proti tlom in greste iz stavbe.
Toda dedek mi je razlagal, da se požar razvija počasi in da imamo vsaj četrt ure časa. Zakaj zdaj vsi tako hitijo?
Vaš dedek je imel popolnoma prav. Žal pa je dedek živel v času, ko so bile dnevne sobe opremljene z nečim, kar se imenuje les. Pravi, masivni les. Takrat so ljudje sedeli na pohištvu iz hrastovine, spali na naravnem bombažu in hodili po volnenih preprogah. Če bi takrat v sobi izbruhnil požar, bi resnično potreboval približno petnajst minut, da doseže fazo, ki ji gasilci pravijo preskok ognja – to je tisti spektakularen trenutek, ko se vnamejo vsi plini pod stropom in celotna soba postane ognjena krogla.
Danes pa vaša dnevna soba ni več gozd, temveč manjša naftna rafinerija. Vaš čudoviti, cenovno znižani kavč je polnjen s poliuretansko peno. Vaša mizica ni iz hrasta, temveč iz mletega iverja in sintetičnih smol. Vaše zavese so iz poliestra. Sodobni sintetični materiali ne gorijo. O, ne, eksplodirajo v plamenih!
Znanstveni testi – tisti brez kančka humorja – so dokazali, da moderen, sintetično opremljen prostor do popolnega požara potrebuje zgolj tri do štiri minute. Tudi na to so nas opozorili naši gasilski sogovorniki. To je do sedemkrat hitreje kot v časih vašega dedka. Tako da, ne, nimate časa, da bi dokončali tisto epizodo na televiziji, raje čim prej zapustite prostor.
Plameni so videti precej majhni, dim pa je samo malce zoprn. Ali ne ubija ogenj?
Kako romantično, vendar hkrati tragično zmotno prepričanje. Če se zanašate na hollywoodske filme, mislite, da vas bodo pokončali plameni, vi pa boste do zadnjega trenutka dramatično kričali. V resničnem življenju pa je pravi, tihi ubijalec dim. In to ne kakršen koli dim, ne takšen, kot nastaja ob prijetnem tabornem ognju.
Sodobni požari so v bistvu kemični eksperimenti. Pri gorenju zgoraj omenjene plastike in pene se sproščajo strupeni plini, med katerimi izstopata toksična dvojčka – ogljikov monoksid in vodikov cianid. Ogljikov monoksid je nadvse vljuden angleški džentelmen med plini. Nima vonja, nima barve in ne povzroča bolečine. Preprosto zasede mesto kisika v vaši krvi ter vas nežno zaziba v zmedenost in spanec. Vodikov cianid pa poskrbi, da vaše celice kisika sploh ne morejo več uporabljati.
Posledica? Ljudje v zadimljenih prostorih sploh ne bežijo. Zmedejo se. Izgubijo orientacijo v stanovanju, v katerem živijo že trideset let, se uležejo na tla in zaspijo. Zato naj vas majhnost plamena nikar ne zavede. Celo gasilci vas bodo poskušali obdržati zunaj, tudi ko je ogenj že pogašen in se zdi, da gre samo še za malce temne meglice. Nevarnost je mimo šele takrat, ko strokovnjaki z maskami rečejo, da je mimo.
Na robu obupa
Sem zunaj na varnem. Odlična priložnost za prenos v živo na tiktoku, kajne?
To je fenomen, na katerega je še posebej opozoril naš sogovornik Robert Okorn z ljubljanske poklicne gasilske brigade. To gasilske brigade in reševalne službe – te besede pa so naše, ne njegove – spravlja na rob obupa. Postali smo narod tako imenovanih hobi novinarjev. Ko zagledamo plamene, naš prvi instinkt ni več preživetje ali pomoč sočloveku, temveč vprašanje: »Iz katerega kota bo to najbolje videti na mojem pametnem telefonu?«
Ljudje se postavljajo v nevarnost, odpirajo vrata zadimljenih prostorov in blokirajo poti samo zato, da bi posneli dogajanje. Kaj je še huje? Obstaja močan psihološki pojav, imenovan učinek opazovalca. Ko nekaj ducatov ljudi stoji pred gorečo zgradbo s telefoni v rokah, vsi po vrsti genialno sklepajo: Saj je tisti gospod zraven mene gotovo že poklical 112. Posledično na stotine ljudi snema tragedijo, na urgentni center pa ne prispe niti en sam klic.
Vzemite to kot opozorilo: gasilcem vaš videoposnetek na tiktoku prav nič ne pomaga pri gašenju. Namesto da poskušate osvojiti Pulitzerjevo nagrado za najbolj stresen prenos v živo, opravite svojo državljansko dolžnost. Uporabite telefon za tisto staromodno funkcijo – klicanje pomoči.
Prav, prepričali ste me. Kličem 112. Kako naj poteka ta pogovor?
Zelo preprosto, toda vendarle večini to ne uspe najbolje. Vaš pogovor z dispečerjem naj ne zveni kot slabo zrežirana Linhartova žaloigra. Tipičen – in povsem neuporaben – klic je slišati takole:
Klicatelj: »Gori! Na pomoč! Pridite hitro, pri nas gori!«
Dispečer: »Kje pa ste?«
Klicatelj: »Kako mislite, kje, doma sem, pohitite!« (Klicatelj prestrašeno prekine zvezo.)
Dispečerji na številki 112 niso jasnovidci. Nimajo čarobne krogle. Bodite vljudni, natančni in ostanite na liniji. Povejte natančno lokacijo: ulica, hišna številka, nadstropje in natančna vrata.
Dodajte pomoč pri orientaciji: če vaša ulica nima smiselnega zaporedja hišnih številk (kar je pri nas presenetljivo pogosto) ali pa stavba stoji za nekim čudnim drevoredom, kjer odpove vsaka GPS-navigacija, jim to povejte.
Postanite odbor za sprejem. Ko končate pogovor in ste varno zunaj, pošljite nekoga na glavno cesto, naj gasilcem pomaha in jih usmeri. Predstavljajte si, da so oni tisti gostje, ki nikoli ne najdejo vašega vhoda na zabavo. Le da v tem primeru prinašajo ogromne cevi in sekire.
Zapiranje vrat
Zbežal sem na hodnik. Bi moral za seboj zapreti vrata ali je to preveč nevljudno?
Ena največjih napak, ki jih lahko storite, je puščanje odprtih vrat za seboj. Razumljivo sicer je, saj bežite za svoje življenje in zapiranje vrat se zdi kot nepotrebna administrativna ovira na poti na svobodo. Vendar je odprto okno ali odprta vrata za požar enako kot odprt šank na petkov večer.
Požar za svoje preživetje in rast nujno potrebuje kisik. Ko zapustite prostor, kjer je zagorelo, in za seboj tesno zaprete vrata, ognju dobesedno zaprete pipico s kisikom. Požar bo morda še nekaj časa tlel ali divjal znotraj tiste sobe, vendar mu bo primanjkovalo zraka in bo morda za dalj časa ostal ujet v tistem prostoru. Če pustite vrata odprta, bo požar planil na hodnik in dobil dostop do vsega svežega zraka v stavbi. Še huje, strupeni dim se bo bliskovito razširil po hodnikih. Vaš trud, da bi za seboj potegnili kljuko, je dobesedno najboljši protipožarni ukrep na svetu. Reši lahko objekt, preden gasilci sploh potegnejo ročno zavoro na svojem vozilu.
Kako je moj čudoviti, dragi električni skiro postal javni sovražnik številka ena?
Ah, moderna mobilnost. Litij-ionske baterije, ki poganjajo vaše telefone, pametne ure, električna kolesa in, seveda, električne skiroje. Priznajmo si, neizmerno so priročne. Toda hkrati skrivajo mračno skrivnost. Ko gre pri teh baterijah kaj narobe – in gre pogosto narobe, ker se ljudje odločijo prihraniti tri evre z nakupom nepreverjenega polnilnika na neki sumljivi spletni strani – posledice niso postopne.
Požar litij-ionske baterije ni nekaj, kar začne malce tleti. Pride do pojava, ki ga stroka imenuje toplotni pobeg. Znotraj celice baterije steče kemična reakcija, ki proizvaja lasten kisik in ekstremno temperaturo. V nekaj sekundah – da, sekundah – se vaš električni skiro spremeni v raketni motor, ki bruha plamene in goste oblake izjemno strupenih plinov, pogosto spremljane z glasnimi poki.
In kje po navadi polnimo te skiroje? Seveda na hodniku, tik ob edinih izhodnih vratih. Če se tolažite s tem, da se bo to zgodilo ponoči in boste preprosto preskočili ogenj, se motite. Baterija bo zablokirala vaš edini zasilni izhod, vi pa boste ostali ujeti v svojem modernem, pametnem, vendar zdaj povsem neuporabnem stanovanju. Pravilo je jasno: teh naprav ne polnite brez nadzora, ne polnite jih ponoči in predvsem – ne postavljajte jih na evakuacijske poti.
Imam rdeč gasilni aparat in javljalnik požara. Sem junak?
Samo napol. Javljalnik požara (tista okrogla plastična škatlica na stropu, ki običajno začne piskati ob tretji uri zjutraj, ker ji je zmanjkalo baterije) je najboljša investicija. Opozoril vas bo v tisti prvi fazi zoprnega dima, še preden ogenj zavzame celotno sobo in se začne topiti strop. Brez njega bi se ponoči prebudili šele takrat, ko bi bilo za vas že zdavnaj prepozno.
Ročni gasilniki pa so povsem druga zgodba. Vsekakor so čudoviti, vendar zahtevajo kanček presoje. So izjemno koristni, toda le če:
a) požar dejansko opazite v samem začetku,
b) veste, kako izvleči tisto nadležno varovalko, ne da bi pri tem zlomili aparat ali svoje prste, in
c) gašenje ne ogroža vas ali drugih.
Če opazite, da ste aparat izpraznili in ogenj še vedno zmaguje, to vzemite kot vljuden namig vesolja, da je čas za odhod. Vaše junaštvo ima namreč strogo določene meje – in te meje so običajno povezane s tem, koliko kisika lahko še spravite v pljuča, ne da bi padli v nezavest. Evakuirajte se, opozorite starejše ali gibalno ovirane sosede in prepustite gašenje profesionalcem z velikimi rdečimi tovornjaki.
Za konec
Če se vam zdi ta vodnik rahlo črnogled, je to samo zato, ker imajo reševalne službe že dovolj dela s fiziko, ne da bi se morale spopadati še s človeško neumnostjo. Resnica je preprosta in neprijetna: nismo več prilagojeni za preživetje. Izgubili smo spoštovanje do moči narave, verjetno zato, ker smo jo tako lepo zaprli v naše radiatorje in pametne pečice.
Toda požar nima urnika. Niso mu mar dragoceni spominki, neobjavljeni selfiji in drage električne igrače. Vaša edina obramba je zavedanje. Zato se, prosimo, v imenu tistih, ki vas bodo morali sicer reševati iz zagate, tudi v vsaki tuji stavbi – bodisi v kinu, nakupovalnem centru ali hotelu – vsaj enkrat ozrite naokoli in poiščite tiste smešne zelene znake z bežečim možičkom, ki vas v sili peljejo na prosto. Ne bo zaman.
