Glede na nedavna obsežna poročila francoskega dnevnika Le Monde in številne evropske raziskave, se naša celina sooča z novo epidemijo. Dolgotrajni vročinski valovi, uničujoče poplave in suše ne terjajo le gospodarskega davka in uničenja infrastrukture, temveč močno načenjajo tudi duševno zdravje prebivalstva. Eko-anksioznost oziroma podnebna tesnoba postaja eden ključnih izzivov sodobne psihologije in družbe kot celote.
Kaj natančno je eko-anksioznost in koga najbolj prizadene?
Eko-anksioznost sicer (še) ni uradna psihiatrična diagnoza, temveč strokovni izraz za kroničen strah pred okoljsko pogubo in negativnimi posledicami podnebnih sprememb. Posamezniki, ki trpijo za tem pojavom, doživljajo globoko nemoč, frustracijo in žalost zaradi opazovanja propadanja okolja. Najbolj ranljiva skupina so mladi med 16. in 25. letom starosti, ki v raziskavah najpogosteje poročajo, da čutijo, da jim je bila ukradena varna prihodnost. Tesnoba se pogosto kaže kot nespečnost, panični napadi ali kronična utrujenost. Mnogi doživljajo hudo stisko, ker menijo, da njihov osebni prispevek k varovanju okolja preprosto ni dovolj za rešitev globalne krize.
Poletje kot podnebni pekel in psihološki davek
Letošnje poletje je v marsičem prebilo meje tistega, kar smo v Evropi veljali za normalno. Novinarji Le Monda so nedavne mesece označili za »podnebni pekel«, saj so se temperature v Sredozemlju nevarno približale ekstremom. Ljudje so bili prisiljeni tedne preživeti zaprti v ohlajenih stanovanjih, kar je mnoge spomnilo na travmatične občutke izolacije med nedavno pandemijo. »Ne gre več le za skrb za prihodnje generacije. Strah je postal izjemno oseben in eksistencialen, saj se naravne katastrofe dogajajo tukaj in zdaj, neposredno pred našimi vrati in ogrožajo naša življenja,« v analizah za francoske medije pojasnjujejo tamkajšnji psihologi.
Kako se spopasti s strahom pred prihodnostjo?
Strokovnjaki poudarjajo, da eko-anksioznost ni znak duševne bolezni, temveč povsem zdrav in racionalen odziv človeka na resnično grožnjo. Vseeno pa obstajajo načini, kako to tesnobo preusmeriti v nekaj konstruktivnega, da nas ne paralizira. Pretirano spremljanje negativnih novic in apokaliptičnih posnetkov na družbenih omrežjih močno poglablja stisko. Pridružitev lokalnim okoljskim iniciativam posamezniku vrača prepotreben občutek nadzora in povezanosti. Čeprav se narava spreminja, stik z njo dokazano znižuje raven stresnih hormonov in pomaga pri umiritvi.
