Se je tudi vam že kdaj zgodilo? Kaj, vprašate. No, tole: nič hudega sluteč sem se nedavno približal stopnišču priljubljene ljubljanske športne trgovine. Korak za korakom … in nato, kot bi prišlo do napake v ustroju samega vesolja, je ena stopnica preprosto izginila. Ne v dobesednem smislu, seveda, ker trgovina ne zaposluje čarodejev, temveč v tistem zahrbtnem smislu, ko noga pričakuje trdno podlago, najde pa zgolj zrak in praznino. V tisti mikrosekundi, ko spoznaš, da si prepuščen na milost in nemilost gravitaciji, se čas upočasni. Spomnim se misli: »Kako fascinantno, padel bom.« In to tik pred tem, ko so moja gola kolena poljubila gola tla (bilo je res vroče tisti dan). Prizor je bil vse prej kot veličasten. Pristal sem z vso eleganco vreče krompirja, ki jo vržeš iz vozečega tovornjaka. Odrgnjena kolena so takoj začela zbirati material za paleto modric in krast, ki zdaj, cel mesec kasneje, še kar vztrajajo v odtenkih zrele slive in rumene buče ter me ob vsakem premiku opominjajo na mojo lastno minljivost. Še vedno boli. In to ne samo fizično. Boli predvsem dejstvo, da ta odrasel človek očitno še ni povsem osvojil premikanja nog druge pred drugo.
V tistem trenutku, ko sem tam klečal in poskušal zbrati ostanke svojega dostojanstva, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Pričakoval bi, da bodo ljudje v zadregi odvrnili pogled ali pa morda poklicali rešilca, če bi se zdelo, da sem si zlomil kaj pomembnejšega od ega. Toda ne. Ker sem imel oblečene kratke hlače in je bila poškodba jasno vidna, so mimoidoči začutili neustavljivo potrebo po interakciji. Namesto dostojanstvene tišine se je neformalno zborovanje okoli mene spremenilo v spontano skupinsko terapijo. Neka ženska je tolažila: »Joj, točno na teh stopnicah sem jaz padla prejšnji teden.« Spet nekdo drug, popoln neznanec, je z žarom dodal: »Mene pa vedno nesejo tiste stopnice pri Hoferju v mestu, prisegam, da so zaklete.«
Zdelo se je, da sem nevede odprl ventil potlačene travme.
Oh, stopnice, ta genialen človeški izum, ki nam omogoča premagovanje vzponov in višinskih razdalj, ne da bi pri tem potrebovali plezalno opremo. Pa vendar se je izkazalo, da so bolj zahrbtne, kot bi mislili. Bolj kot poti na gore.
Bratovščina v modricah
Tisti trenutek na tleh pred Decathlonom je bil zame razodetje. Spoznal sem, da pri nas obstaja nekakšna tajna bratovščina odrtih golenic in kolenskih podplutb. Ta nenavadna tolažba pa me je tudi prisilila k razmisleku. Zakaj smo tako obsedeni z grajenjem stopnic, če pa nas te očitno poskušajo sistematično uničiti?
Ko sem tako šepal do avta in nato domov, se mi je v spomin prikradel dokumentarni film o zgodovini arhitekture, ki sem ga nekoč gledal v poznih nočnih urah. Spomnil sem se, kako so govorili, da so bile stopnice v preteklosti, zlasti v srednjem veku in skozi dobršen del zgodovine, dejansko zasnovane z namenom, da so smrtonosne.
Gradovi, denimo, niso imeli spiralnih stopnišč samo zato, da bi bili videti romantično. Večina spiralnih stopnic v obrambnih stolpih se je vzpenjala v smeri urinega kazalca. To ni bila estetska odločitev, temveč taktična odločitev. Branilec zgoraj (ki je bil po vsej verjetnosti desničar) je imel dovolj prostora za zamah z mečem navzdol, medtem ko je napadalec spodaj z desno roko udarjal ob osrednji steber. Še bolj perfiden je bil izum spotikalnih stopnic. V sicer povsem enakomerno grajeno stopnišče so graditelji namerno vgradili eno stopnico, ki je bila za nekaj centimetrov višja ali nižja od ostalih. Branilci, ki so tam živeli, so za to vedeli in so jo v temi nagonsko preskočili. Nesrečen tuji napadalec pa je v temi z vso hitrostjo pritekel, zgrešil višino in se z obrazom naprej zvrnil v temo, kar ga je stalo ravnotežja, dostojanstva in najverjetneje tudi življenja.
Danes ne živimo več v gradovih in se ne branimo pred vpadi tujih vitezov. Naše stopnice bi morale biti varne, predvidljive in po možnosti dolgočasne. Kljub temu se zdi, da je duh tiste srednjeveške spotikalne stopnice še vedno živ in zdrav, samo da se je preselil v sodobne nakupovalne centre, podhode in stanovanjske bloke. Kako si drugače razlagati dejstvo, da nas stopnice še vedno spravljajo na kolena?
Da bi dokazal (in potolažil svoj ego), da moja nerodnost ni osamljen incident, sem se odločil poiskati objektivne podatke. Z ljubljanske urgence so posredovali statistične podatke, ki so naravnost zastrašujoči. V letu 2024 so v urgentnem kirurškem bloku obravnavali natanko 2840 poškodovancev zaradi padca po stopnicah, leto kasneje je bilo 2862 takšnih poškodovancev, medtem ko so letos do 31. julija našteli 1579 žrtev gravitacije. Kar zadeva spol: v letu 2025 je bilo obravnavanih 1596 žensk in 1266 moških.
Udarec in rana na glavi sta v letu 2025 doletela 331 ljudi. Udarnina hrbta je bila zabeležena v 198 primerih. Udarnina kolena, moja osebna in precej boleča izbira, je doletela 197 poškodovanih. Udarnina rame pa je bila prisotna pri 154 obravnavanih bolnikih.
In to so samo udarnine! Med zlomi so najpogostejši zlomi zapestja, teh je bilo več kot 170, ter zlomi prstov in gležnja. Zdi se, da je bitka med človekom in stopnico ena tistih vojn, v katerih civilisti plačujejo najvišji davek.
O drsnosti stopnic
Toda zakaj padamo? Za pojasnilo sem poiskal odgovore strokovnjakov z Zavoda za gradbeništvo Slovenije (ZAG), kjer dr. Vilma Ducman in mag. Egon Milost med drugim raziskujeta prav te zahrbtne pasti naše infrastrukture. Drsnost na stopnicah namreč predstavlja izjemno tveganje, saj gre za enega najpogostejših vzrokov za padce in posledične poškodbe. Težave se po njunem mnenju največkrat pojavijo zaradi nenatančne izvedbe, saj se ljudje na višjih stopnicah spotikajo, če višina stopnic ni povsem enaka, za kar zadošča že kakšen milimeter razlike.
Spomnite se tistih srednjeveških spotikalnih stopnic. Očitno se naši možgani tako zelo navadijo na ritem, da jih zmede že odklon debeline kreditne kartice.
Strokovnjaka dodajata, da je pomemben tudi izbor talne obloge s protizdrsnimi lastnostmi, se pravi obloge z višjim koeficientom trenja, ki ga lahko dosežemo z bolj hrapavo površino. ZAG pogosto deluje kot sodni izvedenec v primeru padcev. Na podlagi ogleda, meritev in ocene ustreznosti izbranih materialov ter postopkov vzdrževanja njihovi strokovnjaki podajo uradno mnenje o varnosti talnih oblog. Iz prakse ugotavljajo, da so z vidika zdrsa najbolj problematične glazirane in polirane keramične ploščice ter poliran kamen. Za zadovoljivo drsnost je namreč nujno potrebna določena stopnja hrapavosti površine. Hkrati je izredno pomembno redno odstranjevanje vlage in mastne umazanije, saj to dvoje izrazito povišuje drsnost in posledično tudi tveganje, so pojasnili. Naknadno je mogoče zadevo reševati z vgradnjo nedrsečih trakov, z gumijastimi ali kovinskimi profili na robovih stopnic, s protizdrsnimi premazi ali pa s površinskim peskanjem oziroma jedkanjem gladkih oblog, kar je sicer načeloma lažje izvesti pred vgradnjo.
V Evropi se za testiranje in ocenjevanje protizdrsnosti pohodnih površin uporablja standard, ki združuje laboratorijske in terenske metode za merjenje. Te segajo od metode nagnjene ploščadi, ki podaja razrede od R9 do R13, do metode z nihalom (PTV). Ta standard sicer za zdaj ne podaja priporočil za uporabo, saj so ta še vedno v domeni zakonodajalcev v posameznih državah.
Gre torej za nadvse resno zadevo!
Pomembna enačba
Če vemo, da so drsni materiali in milimetrske napake naš najhujši sovražnik, pa se postavi vprašanje, ali obstaja nekakšno zlato vodilo grajenja stopnic. Da bi raziskal to arhitekturno zaroto, sem poklical Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Oglasila se je izjemno prijazna gospa, ki je z razumevajočim glasom, takšnim, ki ga običajno prihranimo za majhne otroke ali ljudi, ki so pravkar padli pred trgovino s športno opremo, razložila, da popolna stopnica dejansko obstaja v obliki matematične formule.
Omenila je, da se še danes pogosto opirajo na dognanja arhitektov in učenjakov. Splošno pravilo, ki izhaja iz uporabe oziroma udobne hoje, določa formulo: 2 × višina + globina ≈ 60–64 cm. Zapisal sem si to skrivnostno enačbo na majhen list papirja, ki sem ga seveda nato takoj izgubil z enako impresivno spretnostjo, kot sem izgubil ravnotežje na tisti stopnici.
V zgodovini so bile stopnice eden najbolj zahrbtnih ubijalcev ravno zato, ker so bile preozke, prestrme in na splošno nevarne.
V Sloveniji dimenzijo stopnic sicer določita projektant ali arhitekt, pri čemer ju za različne objekte zavezujejo različni veljavni dokumenti. Med te sodijo pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov, namenjen dostopnosti in varni uporabi, tehnične smernice s področja požarne varnosti in evakuacije ter standardi, ki obravnavajo zahteve dostopnosti v določenih objektih. Obstajajo tudi drugi posebni pravilniki za določene vrste objektov, pri čemer za vrtce na primer velja, da je 2 × višina + globina = 61 cm, medtem ko je priporočena višina 14 centimetrov.
Morda pa bi se morali odrasli pogosteje učiti od vrtčevskih normativov. Na 14 centimetrov visokih stopnicah bi bil naš padec nekoliko manj dramatičen.
In tako, z opraskanim ponosom in modricami, ki zdaj počasi že prehajajo v tisti bledo rumenkast odtenek starega pergamenta, zaključujem to popotovanje po svetu stopniščne varnosti. Morda ne bomo nikoli povsem izkoreninili tistih zahrbtnih manjkajočih stopnic in optičnih iluzij v nakupovalnih centrih, vsekakor pa lahko naslednjič, ko boste v javnosti na kolenih preštevali ploščice, pomirjeno veste, da za to obstaja povsem fizikalno, zgodovinsko in arhitekturno pojasnilo.
Ali imate torej tudi vi kakšno specifično stopnišče, ki se mu zdaj izogibate v širokem loku?
