Nogometni stadion carigrajskega Fenerbahčeja, kjer si, mimogrede, vodstvo kluba močno želi v gol pridobiti Jana Oblaka, ima od lani novo ime: stadion Chobani. Sponzor kluba je 53-letni milijarder Hamdi Ulukaya, ki bo klubu primaknil po deset milijonov dolarjev na leto. Chobani je ime njegovemu prehranskemu imperiju, ki ga je v ZDA ustvaril iz nič. Ulukayi na lestvici najbogatejših ljudi na svetu pripisujejo 12,4 milijarde dolarjev premoženja. Ni slabo za nekdanjega kurdskega pastirčka iz vzhodne Turčije. Tudi sam sebe še vedno imenuje čoban, pastir, drugi pa ga označujejo za kralja jogurtov. Chobani je namreč največji proizvajalec grških jogurtov na svetu. Življenjska zgodba milijarderja Hamdija Ulukaye je nenavadna, njegova poslovna filozofija v ZDA pa še bolj; namesto o številkah govori o ljudeh.
V ZDA prišel s 3000 dolarji v žepu
Hamdi Ulukaya se je rodil leta 1972 bogu za hrbtom na vzhodu Turčije kot sin pastirjev in predelovalcev mleka. Kdaj natanko je rojen, ne ve, saj se je to zgodilo med eno daljših selitev drobnice po odročnih pašnikih, tako da je rojstni list dobil šele mesece kasneje. Kljub preprostemu življenju ima na otroštvo lepe spomine in prav lahko bi za vedno ostal v anatolskem hribovju.
A so starši zanj želeli več. Odšel je študirat politologijo v Ankaro, leta 1994 pa je s 3000 dolarji v žepu odletel v ZDA. V severnem delu države New York se je učil angleščine in opravljal priložnostna dela, prav veliko drugih načrtov pa ni imel. Pred nekaj leti je v pogovoru za ameriške medije priznal, da je bil kot mlad aktivist za pravice Kurdov v Ankari pred odhodom v ZDA pridržan.
Ključen za njegovo prihodnost v ZDA pa je bil najbrž obisk očeta v New Yorku. Tam se je zmrdoval nad ameriško hrano brez okusa in sinu predlagal, naj začne uvažati družinski sir. Kupci so izdelek sprejeli in Ulukaya je v nekaj letih v Johnstownu odprl svoj mini obrat Euphrates za izdelavo sira feta. A posloval je komaj na pozitivni ničli.
Jogurtna revolucija v ZDA
Nekega dne je opazil nepremičninski oglas za zaprto tovarno jogurta v bližnjem kraju South Edmeston. Mlekarna, ki jo je opustil velikan Kraft, je bila stara več kot 80 let, oprema dotrajana in nikogar ni zanimala. Ulukaya jo je kupil leta 2005 s pomočjo posojila, namenjenega malim podjetjem. Prijatelji so mu govorili, da je nor, a Ulukaya je tokrat imel vizijo: jogurt. Ameriški trg jogurta je bil sicer ogromen, a medel, jogurti pa polni umetnih okusov in nezdravi. Hamdi Ulukaya je verjel, da Američani še niso okusili pravega jogurta, gostega, kremastega, brez konzervansov, umetnih barvil in sladil, kot ga je poznala njegova družina. Najel je turškega mojstra za mlečne izdelke Mustafo Dogana, da sta ustvarila pravi recept. Tako se je, navdahnjen z dediščino anatolskega hribovja, rodil chobani, v intervjujih pripoveduje Kurd. Svoj jogurt je Ulukaya začel prodajati leta 2007. Ker denarja za oglaševanje ni imel, je izbral nižje in širše lončke, da so se na policah razlikovali od ponudbe preštevilnih drugih jogurtov.
Zastavil si je cilj, da v treh letih dosežejo prodajo 20.000 lončkov na teden. Že v poldrugem letu so jih prodali po 200.000 na teden. Chobani je danes najbolj prodajan grški jogurt v ZDA in na svetu, proizvaja pa še celo paleto drugih mlečnih in rastlinskih napitkov. Uvrščajo ga med najbolj inovativna prehranska podjetja na svetu.
Zaposluje begunce, plačuje porodniško
Dosega več kot dve milijardi dolarjev prihodkov od prodaje na leto. Korporacija PepsiCo je že pošiljala ponudbe, da bi odkupila podjetje, a Ulukayi to ne pride na misel, piše agencija Reuters.
Kurd Ulukaya dobro pozna občutek človeka brez pravega doma. V svojih podjetjih zaposluje ljudi iz Sirije, Afganistana in z drugih kriznih območij. Begunci sestavljajo tretjino zaposlenih. Zaradi tega je kdaj tarča političnih napadov ameriške desnice, ki pozivajo k bojkotu jogurtov chobani, a Ulukaya ne odneha.
Veliko pozornost javnosti je vzbudil, ko je leta 2020 med 2000 zaposlenih razdelil desetino podjetja. »Ustvaril sem projekt, za katerega se mi nikoli ni niti sanjalo, da bo tako uspešen. Brez zaposlenih mi ne bi uspelo. To ni darilo, niti reklama. Ljudje so prejeli, kar je v bistvu že njihovo. Zdaj bodo s tem, ko bodo delali za rast podjetja, delali tudi za svojo prihodnost,« je razložil za New York Times. Obenem imajo delavci v družbi Chobani višje plače, kot je povprečje v panogi, in plačane porodniške dopuste.
Abramovičeva hiša ob Bosporju
Zanimanje turške javnosti pa je pred poldrugim letom vzbudila njegova povezava z eno bolj znanih nepremičnin v Carigradu. Turški mediji so poročali, da kupuje zgodovinsko vilo Feyyaz Tokar, osmansko rezidenco na anadolski strani tik ob Bosporju. Cena naj bi bila približno 45 milijonov dolarjev. Gre za vilo, ki naj bi prej pripadala ruskemu milijarderju Romanu Abramoviču. Ulukaya je v Turčiji prisoten tudi poslovno, ne le v nogometnem klubu Fenerbahče. Ob katastrofalnem potresu v Turčiji in Siriji leta 2023 je doniral več milijonov iz svojega žepa ter aktiviral koridor pomoči v regiji.
O življenjskem slogu milijarderja ni veliko podatkov. Ulukaya je bil prvič poročen konec 90. let z zdravnico turških korenin, s katero sta končala v grdem ločitvenem sporu; na sodišču je zahtevala večinski delež v podjetju in Ulukayo obtožila, da je recept za svoj slavni jogurt ukradel grški konkurenci. Na koncu sta dosegla zunajsodno poravnavo. Od leta 2018 pa je kralj jogurtov v zakonu s podjetnico Louise Vongerichten, hčerko slavnega chefa Jean-Georgesa Vongerichtna. Ulukaya ima tri otroke.
Turk kurdskega porekla je v ZDA skoraj zvezdnik, veliko nastopa, a nerad govori o številkah, grafih, strategijah in drugih korporativnih temah, ampak raje o ljudeh, dostojanstvu, skupnosti, osamljenosti priseljenca in nemoči delavcev, ko korporacije zaprejo tovarne. Njegovi govori praviloma postanejo uspešnice. V kavbojkah in s čepico s šiltom deluje preprosto in ne kot milijarder. Pogosto poudarja, da podjetništvo ni bleščeča zgodba o genijih, ampak dolg niz dvomov, utrujenosti, tveganj in napak.
Tu je nekaj cvetk iz njegovih medijskih nastopov. »Če zaslužim jaz, zaslužijo tudi zaposleni. Moj dobiček je njihov dobiček, njihova sreča je moja sreča.« »Povečevanje dobička, od katerega bi imeli korist zgolj delničarji, je najbolj neumna stvar, ki sem jo slišal v življenju.« »Sem Kurd, ki je odraščal v planinah Turčije med ovcami. V našem okolju ni bilo pomembno, koliko ima kdo ovc, temveč kakšen človek je. Podobno vzdušje je tudi v mojih tovarnah, takoj po vstopu vanje začutite dušo in človečnost.« Mnogi se posmehujejo, češ da je prevelik idealist in da taki ne morejo preživeti v poslovnem svetu. Ampak Ulukaya po dveh desetletjih od svojega prvega jogurta kaže, da se motijo.
