Evino je predvsem najbolje založena vinoteka v Ljubljani ali pa kar v Sloveniji, nekoliko manj pa prostor, kjer naj bi utrujeni popotnik pojedel malico, kosilo ali večerjo. A časi se spreminjajo, zaprla se je njihova družinska gostilna v Retečah, v Evinu pa so utrdili svojo pozicijo na najbolj znani ljubljanski kulinarični liniji, kjer prevladujejo gostilne in restavracije z urejenimi parkirišči in z različno, a prepoznavno ponudbo. Po Šmartinski pridete iz centra mesta v prvi etapi v Evino, potem k njihovim razkošnim sosedom v Cubo, sledi domača gostilna Striček, razmeroma nov, a soliden je Klas za BTC, nepogrešljiva je tradicionalna gostilna Kovač v Tomačevem.
Med naštetimi ima najboljšo vinsko karto, razumljivo, Evino, ki z vini na kozarec in sistemom coravin lahko ponudi tudi najboljša vina sveta, vse mogoče šampanjce (tokrat je bil na kozarec odprt Delamotte), hkrati pa lahko pijete najprijaznejša in najcenejša slovenska vina vseh regij. Začeli smo z omenjenim šampanjcem, za izbirčnejše je tukaj tudi pivo Noam, za šoferje pa brezalkoholni koktajli in poletna limonada. Evino je, kar se hrane tiče, bliže bistrojskemu kot restavracijskemu konceptu, le redko postavljajo omejitve, ki so bile še pred desetimi leti tako moderne v Ljubljani, ko so vinoteke točile izključno vino in vodo.
Predjedi, s katerimi smo začeli, so v bistvu narezki raznih mesnin in sirov.
Vztrajajo pri prestižnejših sestavinah in popolni sledljivosti, od Kodile do Lukčeve kmetije. Imajo nekaj različnih možnosti, za kakšne tri osebe zadostuje največji mešani krožnik (30 evrov), na katerem je, tega je v Sloveniji težko dobiti, skoraj popoln d'Osvaldov briški pršut iz Krmina, siri so dišeči poltrdi Bogatajevi iz Gorenje vasi, nekaj mesnin pripeva kmetija pr' Lukčevih s Seniškega Brega, za okras in kislino so tu še feferoni, olive in češnjevi paradižniki.
V isti kategoriji je na svojem mestu simpatičen, le rahlo pikantno začinjen tatarski biftek s poudarjeno množico kaper (18 evrov), za 13 evrov dodajo tudi telečjo pašteto. Naštete delikatesne intervencije so seveda stalna spremljava v vinoteki, saj odlično delujejo tudi kot spremljava ob kozarcu ali dveh.
Mi smo, logično, zraven pili rebulo Gašper selekcija iz leta 2021. Ena najboljših rebul v zadnjem času, ki jo prvi mož Evina Gašper Čarman ustvarja s Kletjo Brda in prodaja za šest evrov na kozarec.
Po rebuli je na vrsto prišla kar cela steklenica, letnik 2021 je dal soliden, pravzaprav klasičen chardonnay Bagueri iz Kleti Brda za 36 evrov. Imenitno vino je pospremilo pravo, tudi z mesom kar bogato govejo juho, ki je menda v vinoteki vsak dan na programu. A zdi se, da so med pravimi favoriti, ki jih je podpiralo briško vino, testenine.
Tagliatelle oziroma rezanci iz severnoitalijanske paštarije Felicetti na rahlo povežejo s tartufi in čeprav nismo veliki pristaši kombinacij s črnimi tartufi, so se v kuhinji izkazali (22 evrov). Podobno, z ne preveč omake, pripravijo njoke s pravim telečjim ragujem, v katerem meso ni mleto, ampak se njoki družijo s celimi kosi mesa (19 evrov).
A celo bolj kot na testenine so v Evinu ponosni na mesnine z žara. Opozorjeni smo bili na kombinacije z iberskim prašičkom. Poskusili smo rebrca (19 evrov) in plumo (25 evrov), zraven se je lepo prilegla Pintia iz leta 2020, špansko rdeče vino za konkretnih 18 evrov na kozarec, ki je meso svojih rojakov lepo poudarilo. Na drugi strani je vsaj pol cenejši chianti classico iz kleti Fontodi spremljal natančno obdelan ribeye, a se zdi, da zgolj 200 gramov ne odraža pravega bistva prestižne mesnine.
In ko smo bili ravno v vinoteki, smo se poveselili z enostavnim, a elegantno sladkim portovcem tawny iz kleti Quinta Do Vallado, ki je napovedal klasičen tiramisu in sijajno kombinacijo malinovega sladoleda s flambiranimi jagodami v omaki iz zelenega popra z odtenkom cimeta.
Lahko bi ga ponovili in drugič, ko bomo lahko zares pili, bomo večer zaključili z žganicami, kakšnih 80 etiket je menda na voljo.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
