Ko se cesta iz doline začne vzpenjati proti Šebreljam, postane jasno, da se človek ne odpravlja zgolj na izlet, ampak v svet, kjer čas teče počasneje. Ovinki se vijejo med zelenimi pobočji cerkljanskega hribovja, nad dolino Idrijce pa se odpirajo razgledi, ki človeka nehote prisilijo, da upočasni korak in pogled za trenutek zadrži na horizontu. »Tukaj človek res najde notranji mir,« med potjo proti arheološkemu parku Divje babe pripoveduje direktor Zavoda za turizem Cerkno Gregor Novakovič. In težko bi mu oporekali.
Šebrelje niso kraj, ki bi obiskovalca osupnil z veličastnostjo na prvo žogo. Njihova moč je drugje. V urejenih domačijah, cvetočih vrtovih, vetru, ki nenehno rahlo pihlja čez planoto, in tišini, ki danes postaja skoraj luksuz. Ko stopiš proti robu planote pri cerkvici svetega Ivana, se pogled nenadoma odpre proti Kojci, Poreznu in bohinjsko-tolminskim goram. V daljavi se ob jasnem vremenu vidi celo Vogel. »Že samo sedeti tukaj in poslušati tišino je posebno doživetje,« pravi Novakovič.
Spust zahteva nekaj telesne kondicije
Toda največja zgodba tega območja se skriva pod zemljo. Do jame Divje babe vodi približno petnajst minut dolga urejena pešpot, ki se spusti okoli 120 višinskih metrov proti strmemu pobočju nad Idrijco. Obiskovalec hitro ugotovi, da to ni turistična atrakcija v klasičnem smislu. Tukaj ni betonskih poti, svetlobnih spektaklov in množičnega turizma. Pot je prilagojena naravnemu terenu, zato organizatorji obiskovalcem priporočajo pohodno obutev in nekaj osnovne telesne pripravljenosti. »Kot da bi šli v hribe,« pojasni Novakovič.
V poletni vročini je občutek ob vstopu v jamo skoraj šokanten. Temperatura se vse leto giblje okoli deset stopinj Celzija. Ko človek z razgretega sonca stopi v hladno notranjost, hitro razume, zakaj vodniki priporočajo jopico tudi sredi poletja. A hlad ni tisto, zaradi česar obiskovalec utihne. Divje babe niso zgolj jama. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Evropi in kulturni spomenik državnega pomena. Prav tukaj je bila leta 1995 odkrita znamenita neandertalčeva piščal – najstarejše znano glasbilo na svetu. Izdelana je bila iz stegnenice mladega jamskega medveda, dolga približno enajst centimetrov, danes pa jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije.
Digitalizacija jame
Jama je še vedno le delno raziskana. »Videli boste kosti neposredno v plasteh. To pomeni, da bi jih lahko skoraj prijeli, a tega seveda ne smemo,« opozarja Novakovič. Prav zato je jama strogo zaščitena in dostopna izključno z vodnikom. Zaradi ohranjanja arheološkega najdišča in naravnega okolja ostaja vse leto zaklenjena. Poseben režim velja tudi zaradi netopirjev, ki v jami prezimujejo. »Od novembra do konca marca je jama zaprta. Takrat imajo mir netopirji, in tega se striktno držimo.«
Arheologi so v jami našli približno dve toni živalskih kosti, predvsem ostanke jamskih medvedov. Divje babe so bile namreč nekoč njihov brlog, kjer so samice kotile mladiče. Med strokovnjaki še danes obstaja prepričanje, da jama skriva še številne neodkrite zgodbe. »Velika verjetnost je, da bi ob nadaljnjih izkopavanjih našli tudi ostanke neandertalcev,« pripoveduje Novakovič. »A včasih je prav, da nekatere stvari ostanejo takšne, kot so.«
Zadnja leta v Cerknem veliko vlagajo v sodobno predstavitev dediščine. Leta 2021 so s pomočjo razpisa ministrstva izvedli digitalizacijo jame in za projekt namenili približno 50.000 evrov. Obiskovalci lahko dediščino poslej raziskujejo tudi s pomočjo sodobnih digitalnih vsebin.
A Cerkno ne stavi zgolj na zgodovino. »Tukaj je skoraj vse povezano z naravo, športom in doživetji,« pravi Novakovič. Iz Šebrelj vodi označena krožna kolesarska pot proti Jagrščam, Stopniku in nazaj proti Cerknemu. Pot je zahtevna, saj klancev ne manjka, a z električnim kolesom postane prava poezija, kot jo opiše sogovornik. »Brez električnega kolesa jaz te ture danes verjetno ne bi več vozil,« se zasmeje. Le streljaj stran stoji domačija Franceta Bevka v Zakojci, ena pomembnejših kulturnih točk regije. Ljubitelji pohodništva pa se od tam pogosto podajo na Kojco, vrh, ki ga je mogoče doseči v približno uri hoje.
Posebno mesto v zgodbi Cerkljanskega ima tudi kulinarika. V Šebreljah domačini še vedno ohranjajo tradicijo priprave znamenitega šebreljskega želodca, geografsko zaščitene mesnine, ki jo je danes skoraj težje dobiti kot rezervirati najboljšo restavracijo v prestolnici. »Če bi ga radi pokusili, morate imeti kar srečo,« pripoveduje Novakovič.
Turizem se vse bolj razvija tudi okoli butične ponudbe domačij. Na turistični kmetiji pri Flandru obiskovalcem ponujajo domačo hrano, jahanje konj in izhodišče za pohodniške ture. Poleti Cerkno zaživi še posebej živahno. Med najbolj prepoznavnimi dogodki ostaja Jazz Cerkno, festival, ki vsako leto privabi obiskovalce z vsega sveta. Sledijo festival Glas piščali, Poletje v Cerknem, kulinarični Petička fest in številni športni dogodki, od teka na Porezen do orientacijskih tekmovanj. »Majhen kraj smo, ampak ogromno se dogaja,« pravi Novakovič. Morda pa največja vrednost Cerkljanskega ni v številu dogodkov ali turističnih znamenitosti, temveč v občutku, ki ga kraj pusti obiskovalcu. Tukaj človek ne dobi občutka, da je del turistične industrije. Prej se zdi, kot da ga domačini za nekaj ur spustijo v svoj svet.
