Potovanje človeške posadke na rdeči planet bi lahko postalo precej krajše in hitrejše. Brazilski znanstvenik je namreč odkril inovativno metodo, ki bi omogočila povratno misijo na Mars v zgolj 33 dneh oziroma 153 dneh, če upoštevamo zdaj razpoložljivo tehnologijo. Prelomni pristop se namesto na klasično sledenje položajem planetov zanaša na matematične modele tirnic asteroidov blizu Zemlje, kar odpira edinstveno okno za izstrelitev leta 2031.
Študija, nedavno objavljena v znanstveni reviji Acta Astronautica, predstavlja radikalen odmik od dosedanjega načrtovanja vesoljskih poletov. Inženirji so se doslej zanašali predvsem na tako imenovano opozicijo Marsa. To je pojav, ko se Zemlja in Mars vsakih 26 mesecev najbolj približata. Marcelo de Oliveira Souza z Državne univerze Severnega Ria de Janeira (UENF) pa je ubral drugačno pot.
Kot geometrijsko šablono za iskanje najhitrejših koridorjev v osončju je uporabil stare izračune tirnice asteroida 2001 CA21, ki jih je leta 2015 pripravil Nasin laboratorij za reaktivni pogon (JPL). Njegova analiza je pokazala, da gola bližina planetov ne pomeni nujno manjše porabe energije. Bližnja izstrelitvena okna v letih 2027 in 2029 bi namreč zahtevala neizvedljive začetne hitrosti okoli 19 kilometrov na sekundo. Nasprotno pa se leta 2031 geometrija obeh planetov idealno poravna z orbitalno ravnino omenjenega asteroida.
Raziskava ponuja dva scenarija za leto 2031. Prvi, skrajno ambiciozen, predvideva prihod na Mars v pičlih 33 dneh in vrnitev v 153 dneh. Ta različica trenutno presega zmogljivosti današnjih pogonskih sistemov in bi ob prihodu zahtevala še nepreizkušene zavorne tehnologije, kot sta aerocapture in uporaba zaviralnih vlačilcev.
Bistveno bolj uresničljiv pa je drugi scenarij s 56-dnevnim potovanjem v eno smer in skupno 226-dnevno povratno misijo. Ta možnost namreč v celoti temelji na preizkušeni tehnologiji in optimizirani orbitalni mehaniki, kar pomeni, da bi jo vesoljske agencije lahko uresničile z obstoječimi sistemi.
Po Nasinih trenutnih izračunih bi enosmerno potovanje trajalo od sedem do devet mesecev.
Nova metoda pa v tem smislu predstavlja pomemben konceptualni premik. Souza poudarja, da sam asteroid ne služi kot fizična vmesna postaja, temveč njegova tirnica deluje zgolj kot matematično orodje za odkrivanje skritih bližnjic. S tisoči popisanih blizuzemeljskih asteroidov bi lahko znanstveniki v prihodnje ustvarili obsežen katalog naravnih vesoljskih koridorjev, s katerimi bi drastično skrajšali čas potovanja tudi do drugih ciljev v našem osončju.
